Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-l-356/02 z dne 23.9.2004, ki je posegla v materijo ZDavP v smislu splošnega akta, nima neposrednih učinkov na konkretni upravni akt, s katerim je bila odmerjena obveznost tožeče stranke. Odmerna odločba tožene stranke je z izdajo ustavne odločbe tako zgolj izgubila zakonsko podlago, zaradi česar je postala nezakonita. Nezakonitost odmerne odločbe pa je mogoče odpraviti le v upravnem postopku. Slednji tako predstavlja edino pot, ki jo ima stranka na voljo, da doseže spremembo odmerne odločitve ter posledično vrnitev neutemeljeno plačanih zamudnih obresti (na obogatitveni podlagi).
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI
VSL0058409
ZPP člen 89, 89/1, 337, 337/1, 339/1. OZ člen 190. ZDDV člen 42, 47, 47/3, 47/4. ZDavP člen 95.
neupravičena obogatitev – sodna pristojnost – vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost – plačilo davka na dodano vrednost brez pravne podlage – prikrajšanje – nesklepčnost tožbe – odsotnost pravne podlage za obogatitev – plačilo davka na dodano vrednost za storitve potovalne agencije, opravljene v tujini
Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno.
Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
davčni postopek - zastaranje pravice do izterjave davka - specialni zakon
ZDavP-2 določa v 2. odst. 125. čl., da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. 126. čl. v 2. odst. določa primere, ko pride do pretrganja teka zastaranja pravice do izterjave davka. V 4. odst. določa absolutni desetletni zastaralni rok glede zastaranja pravice do odmere in izterjave. Gre za drugačno ureditev, kot je ureditev zastaranja tistih obveznosti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij in pritožba pravilno opozarja, da gre tam za položaj prirejenosti, ne pa podrejenosti oziroma nadrejenosti, kot v predmetnem primeru. Ni mogoča zato smiselna uporaba Obligacijskega zakonika oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na zastaranje obresti kot stranske terjatve.
ZPSV člen 4, 6. ZdavP-1 člen 9. ZdavP-2 člen 3, 3/3, 44. ZPPSL člen 10, 116, 137, 158.
obveznost plačila davkov in prispevkov za socialno varnost samostojnega podjetnika – nastanek davčne obveznosti – začetek stečajnega postopka – stroški stečajnega postopka – pogojna terjatev
Glede na to, da ZPPSL obveznostim iz naslova davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (ki nastajajo po začetku stečaja) ne odvzema položaja stroškov, to pomeni, da se te obveznosti poplačujejo v skladu s pravili o poplačilu stroškov.
ZIZ člen 291, 291. ZDDV člen 3, 21, 3, 21. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 6, 6/3, 6, 6/3.
stroški izvršitelja - davek na dodano vrednost - davčna osnova
Vrednost točke je določena v neto znesku.
Izvršitelj, ki je zavezanec za DDV, je upravičen celotno vrednost storitve povečati za DDV.
Povečana neto vrednost predstavlja potreben izvršilni strošek.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 243, 17, 17/2, 17/2-3, 243. ZDavP-1 člen 46, 131, 131/4, 46, 131, 131/4.
zavarovanje - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov
Seznam izvršilnih naslov neplačanih davkov, kot je opredeljen v četrtem odstavku 131. člena ZDavP-1, ni izvršilni naslov, saj kot tak v določbah tega zakona ni določen (primerjaj drugi odstavek 131. člena, ki izrecno našteva izvršilne naslove).
nadomestilo za primer brezposelnosti - prenehanje pravice - pravna zmota
Vprašanje, ali je dohodek podvržen obdavčitvi ali ne, za presojo vprašanja, ali so podani zakonski razlogi za prenehanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ni bistveno, saj mora prejemnik nadomestila o kakršnemkoli dodatnem dohodku pravočasno obveščati toženca. Davčni predpisi urejajo obveznost plačila davka od dohodka oz. premoženja, ne pa obveznost obveščanja o dodatnih dohodkih, ki jih prejema upravičenec do denarnega nadomestila. Ta obveznost je urejena v 33. b členu ZZZPB, o njej pa je bila tožnica tudi izrecno poučena, zato ni bila v opravičljivi pravni zmoti glede vprašanja, o katerih dodatnih dohodkih mora obveščati toženca.
izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe
Seznam izvršilnih naslovov lahko predstavlja izvršilni naslov po 3. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ, če so izpolnjene vse predpostavke iz četrtega odstavka 131. člena ZDavP-1.
Upnica je predlagala zavarovanje terjatve na podlagi seznama izvršilnih naslovov, vendar pa predlogu ni predložila sklepa o zavarovanju iz tretjega odstavka 46. člena ZDavP-1 niti se na sklep o zavarovanju ne sklicuje v samem predlogu. Pritožbo upnice je bilo treba zato glede na navedeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi, saj niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje iz 46. člena ZDavP-1.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 17, 17/2, 17/2-3. ZDavP-1 člen 131, 131/4, 131, 131/4.
izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov
Seznam izvršilnih naslovov lahko predstavlja izvršilni naslov po 3. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ, če so izpolnjene vse predpostavke iz četrtega odstavka 131. člena ZDavP-1.
ZdavP člen 95, 95/1, 95/2. ZPP člen 18, 18. ZdavP-1 člen 32, 32/1, 32/4, 32, 32/1, 32/4, 32, 32/1, 32/4.
sodna pristojnost - davčni postopek
Iz 1. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP), veljavnega v času, iz katerega izvira ta spor, je razvidno, da lahko davčni organ nastopa tudi kot dolžnik, davčni zavezanec pa kot upnik, ki zahteva vračilo preveč plačanega davka. Tudi pri takšni zahtevi davčni organ postopa na temelju procesnih pravil, vsebovanih v ZdavP, subsidiarno pa tudi na temelju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) (3. odst. 1. člena ZdvaP).
2. odst. 95. člena ZdavP določa, da se zavezancu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Drugače povedano: davčni organ z davčnim zavezancem opravi pobotanje medsebojnih terjatev in obveznosti, pobotanje pa se opravi v postopku z zahtevkom za vračilo preveč plačanega davka, torej v davčnem postopku. Iz povedanega izhaja, da bi tožeča stranka opisanemu pobotanju lahko oporekala le v davčnem postopku. Nevrnjeni oziroma pobotani del zahtevanega zneska iz naslova preveč plačanega davka zato ne more predstavljati tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.
Vsebinsko enake določbe vsebuje tudi novi Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1; Ur. list RS, št. 54/04), veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa (glej 1. in 4. odst. 32. člena ter 2. odst. 1. člena ZDavP-1).
V prid izhodišču pritožbenega sodišča je predvsem v pogodbi dogovorjeni način, kako tožeča stranka, ki je davčna zavezanka, uveljavi svojo (premoženjsko) pravico do deleža na "skupnem neto prihodku" iz razmerja s toženo stranko, ki je prav tako davčna zavezanka: namreč izdaja računa toženi stranki, ki mora obvezno vsebovati podatke, predpisane z ZDDV (prim. 34. čl. ZDDV). Račun tožeča stranka izda na podlagi obračuna, ki ga pripravi tožena stranka (prim. npr. 7. čl. pogodbe 1055/090, priloga A 5). Plačilo računa pa bo imelo za posledico prenehanje pravice tožeče stranke do deleža na "skupnem neto prihodku" za neko obračunsko obdobje zaradi izpolnitve (ene izmed) obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po spornih pogodbah. Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) pa že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Povedano drugače, če naj bo 30 % (oz.40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka.