Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena ZPP, pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave, pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, s tem, ko ni razveljavilo vmesne sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa je samo spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 2,455.926,00 EUR s pripadki.
Odvetnik ve, da s predlogom za prenos pristojnosti ne bo uspel. O tem v danem primeru - glede na številne predhodno vložene predloge in jasno prakso Vrhovnega sodišča - ne more biti resnega dvoma. To pomeni, da abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Še več: uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 11. člena ZOdv).
Takšna špekulativna ravnanja ne morejo uživati pravnega varstva in takšne vloge ni mogoče upoštevati - ni dovoljena. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.
Ker navideznega predloga za prenos pristojnosti ni zavrglo že pristojno sodišče, je predlog zavrglo Vrhovno sodišče. Ob tem je odvetnika tudi denarno kaznovalo.