Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določba drugega odstavka 334. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Tožnika sta predlog za dopustitev revizije umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njem odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je tako na podlagi navedenih zakonskih določil ugotovilo umik predloga za dopustitev revizije.
Preko ponavljanja pritožbenih navedb in zatrjevanja (navideznih) kršitev procesnega in materialnega prava predlagatelj pravzaprav razkrije na revizijski stopnji nedovoljeno namero izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Konkretiziranih očitkov sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljena vprašanja rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Ker predlog v bistvenem predstavlja le prepis pritožbenih navedb, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo, se z zaključki in razlogi sodišča druge stopnje pravzaprav vsebinsko sploh ne sooči.
Predlagatelj ne utemelji, v čem naj bi imeli odgovori na zastavljena vprašanja domet za pravni red in sodno prakso, ki bi segal onkraj izida postopka v konkretni zadevi. V zvezi s tem povsem posplošeno zatrjuje, da je rešitev postavljenih vprašanj pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava tudi za primerljive zadeve. Konkretnejših argumentov glede tega ne podaja. Gre za vsebinsko prazno floskulo. Poleg tega so vprašanja zastavljena na način, da je že iz njih samih razvidno, da ne presegajo pomena obravnavane zadeve.
Predlog se zavrne.
Institut delegacije pristojnosti, utemeljen na zahtevi nepristranskosti, pride v poštev le v primerih obstoja takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja. Nasprotna udeleženka takšnih okoliščin ne navaja, temveč zgolj posplošeno trdi, da je tudi izločitev vseh ostalih sodnikov pristojnega sodišča nujna. V predlogu se sicer sklicuje na kazensko ovadbo, ki jo je podala zoper predsednico pristojnega sodišča, a ta ne krha objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V obravnavani zadevi, v zvezi s katero se predlaga prenos pristojnosti, namreč ne gre za postopek, ki bi se vodil zoper navedeno sodnico (ta ni stranka oziroma udeleženka v postopku), temveč za nepravdni postopek, v katerem se odloča o družinskih razmerjih med predlagateljem, nasprotno udeleženko in njunim otrokom (o starševski skrbi, določitvi stikov z otrokom in preživnini). V skladu z določbami Zakona o sodiščih ima predsednica sodišča pristojnosti le na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi lahko vplivala na odločitev posameznih sodnic in sodnikov v konkretnih zadevah. Poleg tega je pristojno sodišče eno največjih v Republiki Sloveniji in nasprotna udeleženka niti ne trdi, da ima predsednica sodišča tesnejše stike prav z vsemi sodniki tega sodišča.
Začasno prebivališče udeleženke je od pristojnega sodišča oddaljeno 94 km ali dobro uro vožnje. Glede na navedeno je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pri sodišču, na območju katerega udeleženka dejansko prebiva.
Glede na podatke spletnega portala Google Zemljevidi je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici od zavoda, v katerem živi nasprotni udeleženec, oddaljeno 270 km, medtem ko je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni od njega oddaljeno le 22,8 km. Ker ima nasprotni udeleženec začasno prebivališče v Kuzmi, je ob upoštevanju petega odstavka 11. člena ZNP-1 za odločanje v zadevi sicer krajevno pristojno tudi Okrajno sodišče v Murski Soboti, a je to od kraja njegovega bivanja oddaljeno malenkost dlje (27,5 km). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da se za odločanje v tej zadevi določi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, saj bo izvedba postopka ravno na tem sodišču najlažja in najcenejša.
Predlog se zavrne.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik pravni interes za pritožbo, drugače ta ni dovoljena. To pomeni, da mora v sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo - verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj, ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Institut prenosa pristojnosti ni namenjen temu, da bi stranka prek njega izražala subjektivno nezadovoljstvo nad delom sodišča (v danem primeru niti ne razpravljajočega sodišča, marveč sodišča, ki le deluje v isti zgradbi). Ta procesni inštrument prav tako ni namenjen odpravljanju in sankcioniranju morebitnih nepravilnosti dela sodišča ali njegovih uslužbencev.
Predlog se zavrne.