Zdravstvene težave obeh tožencev so izkazane. Iz njunih navedb in predložene dokumentacije je razvidno, da bi dostop do sodišča v Novem mestu zanju predstavljal težko premostljivo breme. Pravni standard "lažje oprave postopka" iz 67. člena ZPP je treba vsebinsko napolniti z načelom humanosti. Takšna razlaga narekuje prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani.
Sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni med sklepi, navedenimi v tretjem odstavku 384. člena ZPP, prav tako po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča tudi ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal.
Dolžnik je predlog za dopustitev revizije vložil sam in ob tem ni zatrjeval ter izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
V obravnavani zadevi ne gre za izključno, pač pa za izbirno krajevno pristojnost. Sodišče ni imelo ustrezne zakonske podlage, da bi se po uradni dolžnosti lahko izreklo za krajevno nepristojno.
Ker hkrati ni mogoče spregledati razlogov sklepa, ki govorijo v prid prenosu pristojnosti iz razlogov smotrnosti, je Vrhovno sodišče te obravnavalo kot predlog za prenos pristojnosti in mu ugodilo.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je mogoče občini očitati protipravno opustitev dolžnega ravnanja v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika zaradi neizvedbe več začasnih zaščitnih ukrepov po 4. alineji drugega odstavka 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami?
Tožnikovi očitki o nezačetih drugih sodnih postopkih in vzrokih za uvedbo postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo nad tožnikom pred pristojnim sodiščem, s katerimi tožnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti.
Predlog se zavrne.
Vrhovno sodišče iz vpogleda v letni razpored dela pristojnega sodišča ugotavlja, da je tožnica sodnica na pristojnem sodišču, in sicer sodi v pravdnih, družinskih in kazenskih zadevah. Navedena okoliščina bi lahko vzbudila dvom v nepristranskost (vseh sodnikov) sodišča in zato pomeni tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
Dejstvo, da je stranka postopka nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča in posledično poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča samo po sebi še ne narekuje utemeljenosti predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. To velja še toliko bolj, ko gre za časovno odmaknjeno poznanstvo, stranka pa niti ne trdi, da bi stiki še obstajali.
Predlog se zavrne.
Hipotekarni upnik ni stranka obravnavanega izvršilnega postopka. Poleg tega gre za predlog, vložen zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice, zoper katerega revizija ni dovoljena, postulacijska sposobnost za vložitev predloga ni izkazana.
Predlog se zavrne.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Predlagana vprašanja prava EU niso vprašanja, od katerih je odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tudi pritrdilen odgovor na prvo oziroma drugo vprašanje sam po sebi ne bi pomenil, da je predlagateljica v konkretnem postopku izkazala neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist za stransko udeležbo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča predložitev predlaganih vprašanj SEU v predhodno odločanje ni potrebna.
Ker med strankama v času izobraževanja toženca ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
Pritožbena navedba, da postopek traja več kot šest let in šest mescev mescev, se nanaša na vprašanje, ali vračanje zadeve sodišču prve stopnje, namesto da bi sodišče druge stopnje samo opravilo novo sojenje, pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta sodni postopek res traja že dolgo, vendar je zadeva obsežna in dokazno zahtevna. Prav tako sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.
Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi reviziji je bil tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 5. 2026. Pooblaščenec je revizijo naslovil na Vrhovno sodišče in jo poslal na Vrhovno sodišče 2. 6. 2026, to je zadnji dan roka za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je revizijo prejelo 4. 6. 2026 in jo naslednji dan odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 8. 6. 2026, torej po izteku roka za vložitev revizije.
Ker je odvetnik tožnice, tj. pooblaščenec iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, revizijo naslovil na Vrhovno sodišče ter jo pri tem sodišču tudi vložil, ne pride v poštev zaključek o njegovi očitni pomoti, torej revizije tudi ni mogoče šteti za pravočasno vloženo. Takšno je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.
Predlog se zavrne.
V postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo so potrebna številna procesna dejanja, ki narekujejo, da sodnik v nepravdnem postopku obišče nasprotnega udeleženca. Smotrno je, da to stori sodnik sodišča, ki se nahaja v bližini socialnovarstvenega zavoda. V obravnavani zadevi razdalja med Okrajnim sodiščem v Celju in zavodom znaša prek sto kilometrov, razdalja med Okrajnim sodiščem v Ljutomeru in zavodom pa zgolj pet kilometrov. Gre za kvalitativno razliko, ki narekuje prenos pristojnosti.
Predlog za postavitev vprašanj Sodišču Evropske unije, ki ga stranka ponudi Vrhovnemu sodišču, mora biti ustrezno konkretiziran. Predlog, ki je zgolj navržen in izgubljen v 49 strani dolgi vlogi, ki bi morala biti glede na zahteve iz 367.b člena ZPP kratka, jedrnata in hitro preverljiva, ne odpira problema resnične uporabe evropskega prava v konkretni revizijski zadevi. To pomeni poskus zlorabe stališč Sodišča Evropske unije iz zadeve Kubera ter poskus nepotrebnega obremenjevanja Vrhovnega sodišča z zgolj navideznim predlogom. Pavšalna izjava zato ne omogoča vsebinskega odgovora.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je materialnopravno pravilno stališče višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ideja, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, skladno s sodno prakso Sodišča EU predstavlja neizpodbojno pravno domnevo?
Ali je že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršne koli nadaljnje presoje, mogoče zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena (takratnega) ZVPot?
Ali je odločitev višjega sodišča, da potrdi prvostopenjsko sodbo, materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena?