Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj, ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Institut prenosa pristojnosti ni namenjen temu, da bi stranka prek njega izražala subjektivno nezadovoljstvo nad delom sodišča (v danem primeru niti ne razpravljajočega sodišča, marveč sodišča, ki le deluje v isti zgradbi). Ta procesni inštrument prav tako ni namenjen odpravljanju in sankcioniranju morebitnih nepravilnosti dela sodišča ali njegovih uslužbencev.
Predlog se zavrne.
V konkretnem primeru videz zunanje objektivne nepristranskosti sodišča druge stopnje ni okrnjen. Peti toženec je kot stranka postopka le posredno povezan s sodiščem druge stopnje (na sodišču je zaposlena njegova hči). V več postopkih na sodišču druge stopnje je bila udeležena tožnica in ne peti toženec (oče zaposlene). Tesnejša zveza petega toženca s sodiščem druge stopnje tako ni izkazana.
Ker je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (izvršbo na nepremičnine) in je kot prvo navedel nepremičnino, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je za dovolitev izvršbe tudi z novim izvršilnim sredstvom, tudi za nepremičnine, ki ležijo na območju drugega sodišča, v celoti pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Za samo izvršbo pa do nadalje pristojno tisto sodišče, na območju katerega leži posamezna nepremičnina.
Subjektivni občutek, da določeno sodišče stranki sodi krivično, ni razlog, ki bi lahko utemeljeval prenos pristojnosti - že zato ne, ker bi sodišče sicer posegalo v zakonsko ureditev pristojnosti vsakič, ko bi stranka na sodišče naperila očitek t. i. krivosodja.
Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP - ne zadosti zahtevam po natančnosti in konkretnosti. Večina vprašanj izhaja s stališča, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar ni, oziroma, da je za pravno odločilno štelo določeno dejstvo, ki ga ni. Predlagateljica le niza svoja neobrazložena in dokazno nepodprta stališča, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč prve in druge stopnje. Ob tem ugotovitve in razloge obeh sodb zanemari ter se z razlogi sodišča druge stopnje vsebinsko ne sooči. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj.
Predlog za dopustitev revizije je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlagatelja predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nimata postulacijske sposobnosti.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?
Če ima udeleženec poleg stalnega prebivališča začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča udeleženca. Ker udeleženka že dlje časa prebiva na drugem naslovu in bo tam zaradi izvrševanja varnostnega ukrepa očitno prebivala še naprej, je v konkretnem primeru podana krajevna pristojnost sodišča na območju začasnega in stalnega prebivališča. Vrhovno sodišče mora zato ugotoviti, kje je smotrneje voditi postopek.