Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Diskriminatorno je tako ovrednotenje kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti.
Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Ovrednotenje merila pokritja večjega območja mora biti določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe.
Ena veterinarska organizacija pomeni eno veterinarsko ambulanto, pri čemer ima lahko ena pravna oseba več veterinarskih organizacij. Status vsake veterinarske organizacije, to je vsake veterinarske ambulante, mora biti pravno urejen v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD‑1). Vsaka veterinarska organizacija, ki je v obliki veterinarske ambulante po ZVet-1, mora biti organizirana kot gospodarska družba v eni izmed oblik, kot je predpisana v tretjem odstavku 3. člena ZGD-1. Če pa določena pravna oseba ustanovi več veterinarskih organizacij (to je več veterinarskih ambulant), je iz določb ZGD-1 jasno razvidno, da je kot gospodarska družba ustanovljena le ena izmed veterinarskih organizacij (ambulant), to je tista, ki ima določen sedež, ostale veterinarske organizacije (ambulante) iste pravne osebe, ki jih je ustanovila, pa so lahko organizirane kot poslovne enote ali podružnice.
Pogoj za opravljanje veterinarske dejavnosti ni le verifikacija (podružnice) veterinarske organizacije, temveč tudi vpis te organizacije v register. Da mora biti podružnica vpisana v register, pa izhaja tudi iz obrazca 1 o prijavi na ponovljen javni razpis, iz katerega je razvidno, da je podružnica ali poslovna enota verificirana enota veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni/poslovni register.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.
Ureditev v javnem razpisu, na podlagi katere je mogoče ovrednotiti kandidate glede na celotno prijavljeno območje in se lahko kot pokritje večjega območja ovrednoti prijavo na območje ene cele upravne enote, za katero ali del katere se dodeljuje koncesijo in v kateri prijavitelji nimajo sedeža, ker so se hkrati prijavili še na območje druge upravne enote, v kateri imajo sedež, pa je po presoji sodišča diskriminatorna, saj se s takim načinom ureditve tega merila omogoča enako obravnavanje različnih položajev s tem, ko enako ovrednoti veterinarske organizacije za pokritje cele upravne enote, v kateri niso občine, za katere se je koncesija podelila.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.