ZUP člen 86, 87, 91, 91/3, 223, 274, 275. ZUS-1 člen 29, 29/2.
sklep o popravi pomote - odločanje po nadzorstveni pravici - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo.
Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis.
Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba.
koncesija - prenos koncesije - kršitev pravil postopka
Tožena stranka mora v postopku izdaje soglasja k prenosu koncesije postopati po pravilih upravnega postopka, za kar ima podlago v ZUP. To pomeni, da bi morala tožena stranka o tožničinem zahtevku odločiti z upravnim aktom, ki bi imel vse sestavine, kot jih določa 210. člen ZUP (vključno s pravnim poukom o pravnem sredstvu), ne pa zahtevek zavrniti zgolj z dopisom.
Občinski organ kandidata ne bi smel izločiti iz postopka izbire zgolj zaradi tega, ker je njegova vloga nepopolna, kar pomeni, da se ni spuščal v presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za opravljanje dejavnosti. V kolikor za posamezno pravno področje ni posebnih predpisov glede zavračanja nepopolnih vlog, velja namreč Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).
Ker v zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahteve za podaljšanje koncesije ni vložila v roku iz drugega odstavka 1. člena ZVO-1H, je bila pravilna odločitev tožene stranke, da uporabi določilo drugega odstavka 2. člena ZVO-1H in objavi Javni poziv, odločitev pa opre na smiselno uporabo določbe devetega odstavka 92. člena ZVO-1F in neprerekano ugotovitev, da se je zoper tožečo stranko na dimnikarskem področju občine Šentjur začel postopek odvzema koncesije.
koncesija - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Zmanjšanje kapacitet in izguba ključnih kupcev naj bi po trditvah tožeče stranke resno ogrozila poslovanje - vendar pa so te trditve preveč splošne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj niso podkrepljene s konkretnimi podatki v tej smeri. Nasprotno iz predloženih listin sledi, da zadevna vrtina pomeni le eno od vrtin, iz katerih tožeča stranka črpa vodo za stekleničenje in da torej prenehanje rabe vode iz omenjenega vira ni odločilnega pomena v pogledu pogojev za poslovanje. Presplošne in neizkazane so tudi navedbe o zmanjšanju števila zaposlenih in o izplačevanju odpravnin oziroma o njihovem vplivu na finančni položaj družbe.
ZPOmK-1 člen 3, 3-1, 6, 12n, 12n/1, 12o, 12o/3, 15, 15/2, 16, 16/3, 16/5, 18, 18/7, 19, 27, 27/3, 28, 29, 29/1, 29/2, 30, 32, 34, 37, 37/1, 37/4, 54, 54/2, 55, 55/3, 55/3-2,57, 58, 59. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 26, 26/2, 49, 101. URS člen 15, 15/1, 15/5, 22, 25, 36, 37. ZUP člen 6, 7, 9, 30, 30/3, 43, 44, 142, 142/1, 142/2, 158, 181, 183, 188. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. ZPOmK-1E člen 6. ZUS-1 člen 22, 22/1, 28, 28/1, 59, 59/2, 59/2-2, 64, 64/4, 65, 71, 71/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 3, 3/1, 3/2, 580, 580/2, 580/6, 591, 591/3, 591/3-2, 618, 618/2. Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 člen 5, 5/3. Uredba o postopku odpustitve in znižanja globe storilcem, ki so udeleženi v kartelih (2009) člen 6, 6/1.
konkurenca - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - pojem omejitve konkurence "zaradi cilja" - javni razpis - koncesija - delitev trga - pojem podjetja - upoštevni trg - določen oziroma določljivo opredeljen upoštevni trg - načelo samostojnosti - vplivi na trgovanje med državami članicami - zahteva za vstop v postopek - privilegirana komunikacija
Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi.
V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU.
Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem.
Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer.
Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo.
Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita.
Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg.
Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev.
Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU.
Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera.
Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.
ZRRD člen 37, 38, 43. Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2011) člen 62, 62/3, 67.
koncesija - podelitev koncesij - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - raziskovalna dejavnost - obrazložitev odločbe
Sodišče se strinja s tožečo stranko, da ostaja obrazložitev izpodbijane odločitve pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ni mogoče z gotovostjo razbrati, na kateri pravni podlagi sloni, oziroma ali je bila uporaba pravne podlage pri odločanju s strani tožene stranke pravilna. Pri čemer gre, kot se pravilno poudarja v tožbi, za odločanje o pogoju za financiranje oziroma o izločitvenem kriteriju in bi bilo zato potrebno dejanske ugotovitve v tej zvezi in pravno podlago zanje v izpodbijani odločbi še posebej skrbno in povsem določno utemeljiti.
rudarska pravica - prenos rudarske pravice - obrazložitev odločbe - fizična oseba - samostojni podjetnik
Tožena stranka se je postavila na stališče, da sta B.B. in B.B. s.p. dve različni osebi, vendar pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila na kateri dejanski in pravi podlagi je prišla do takega zaključka. Prav tako se ni opredelila do ugovora tožnice, da gre za isto osebo. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, je zato nepopolna.
ZZDej člen 5, 5/1, 44i. ZJZP člen 42, 53, 53/3, 54, 58, 64.
zdravstvena dejavnost - podelitev koncesij - javnozasebno partnerstvo - merila za vrednotenje vlog - načelo enakosti pred zakonom - ugotavljanje škode - prizadetost javnega interesa
Tožeča stranka je bila v neenakopravnem položaju v razmerju do stranke z interesom. Sodišče se vsekakor strinja z navedbo tožeče stranke, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti in konkurenčnosti in če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, to ne bi bilo skladno z ustavno dopustnimi cilji pri dodeljevanju koncesije, to je v skladu z načelom enakosti pred zakonom. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoj za opravljanje dejavnosti, a je bila kljub temu neupravičeno izločena iz nadaljnjega postopka. Škoda ji je torej nastala že s tem, ker je bila iz konkurence pri pridobitvi koncesije izločena neupravičeno.
V primeru odprave odločbe bi lahko stranka z interesom še vedno opravljala dejavnost ortodontije, le da bi jo morala opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije, s tem, da se bo o njeni vlogi za podelitev koncesije ponovno odločalo v ponovljenem postopku. Pri oceni nesorazmernosti obremenitve je potrebno upoštevati tudi to, da je stranka z interesom doslej na podlagi koncesije svojo dejavnost opravljala in za nazaj ni mogla biti oškodovana.
Sodišče se ne strinja s tem, da bi dejansko lahko bilo večje število pacientov prizadetih. Pacienti bi lahko nadaljevali zdravljenje pri stranki z interesom tudi, če bi jo morala ta opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije. Razen tega se v zvezi s tem sodišče strinja z navedbami tožeče stranke, da v primeru odvzema koncesije pacienti ne bi ostali brez ortodonta. Če bi določeno število pacientov v primeru odprave odločbe moralo zgolj zamenjati ortodonta, pa v tem primeru po mnenju sodišča tudi ni mogoče govoriti o posegu v javno korist. Čeprav je odnos med pacientom in zdravnikom res lahko tudi precej oseben in vezan na zaupanje, pa mora po drugi strani vsak pacient tudi računati, da se lahko vedno pripeti, da pride do zamenjave zdravnika. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče ne strinja z navedbami stranke z interesom, da bi odprava odločbe povzročila kolaps na trgu zagotavljanja ortodontskih storitev.
ZZDej člen 42, 43. ZGJS člen 41, 42. ZZ člen 25, 27.
zdravstvena dejavnost - podelitev koncesij - odločba o podelitvi koncesije - pogodba o koncesiji - nosilec koncesijske pravice - prenehanje koncesije
Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ker zadevna odločba Ministrstva z ozirom na zakonsko ureditev (25. člen ZZ) ni zgolj odločba, s katero se podeli koncesija, temveč je hkrati tudi odločba, s katero se koncesija ustanovi, kar pomeni, da (kot koncesijski akt) lahko temelji tudi na (širših) premislekih v zvezi z ustanovitvijo in ne le v zvezi s podelitvijo koncesije. Pooblastila ustanovitelja koncesije so namreč še posebej široka, saj se s koncesijo daje pooblastilo za opravljanje dejavnosti, ki je sicer v izključni pristojnosti države ali lokalne skupnosti.
podelitev koncesij - obnova postopka - razveljavitev odločbe - stranka z interesom
Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom. Tako je bil upravni organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini.
Tožena stranka je pravilno uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Svojo odločitev je izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.
koncesija - izvajalec gospodarske javne službe - merila za izbor koncesionarja - ekonomsko najugodnejša ponudba
V primeru, ko nihče od ponudnikov ponudbene cene, ki je bila ključno merilo pri izboru koncesionarja, ne izračuna pravilno oziroma v primeru, ko pravilnosti izračuna (tudi po pozivu za dodatno pojasnilo) ni mogoče preizkusiti, koncedent ne sme izbrati nobenega od ponudnikov, pač pa mora postopek izbire končati (59. člen ZJZP) in bodisi ponoviti javni razpis za podelitev koncesije bodisi se odločiti za katero od drugih možnih oblik zagotavljanja javne službe, ki so na voljo po 6. členu ZGJS.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - dovoljenje za izvajanje del - podelitev koncesij - obdobje podaljšanja koncesije
Pogoj iz 6. alinee četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 je izpolnjen že, če ima pridobivalni prostor lastnosti, ki se zahtevajo po DRS, medtem ko se o vsem ostalem, kar ni zajeto v tem in ostalih pogojih iz četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, vključno glede časa trajanja koncesije, odloči z rudarskim koncesijskim aktom. Na to nenazadnje kaže tudi nadaljnje besedilo zakona, ki v petem odstavku 35. člena kot obvezen element vloge določa tudi predlagani čas trajanja koncesije, zlasti pa na takšen zaključek kažejo določbe 37. člena ZRud-1, po katerih se (v točki 3) z rudarskim koncesijskim aktom določi „obdobje, za katerega se bo lahko pridobila koncesija za izkoriščanje mineralne surovine, ki glede na podatke o skupnih in letnih količinah pridobljene mineralne surovine iz rudarskega projekta znaša do 50 let“ in s katero je torej določen le najdaljši in ne tudi najkrajši čas, za katerega se lahko pridobi koncesija.
ZRud-1 člen 49, 52, 53, 54, 155. Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (2011) člen 36. URS člen 15, 74.
rudarstvo - rudarska koncesnina - plačilo rudarske koncesnine - za odločitev relevanten predpis - retroaktivnost - poseg v pričakovane pravice - svobodna gospodarska pobuda
Iz določbe drugega odstavka 52. člena ZRud-1 jasno izhaja, da je določitev višine rudarske koncesnine predmet normativnega urejanja. Na podlagi zakonskega pooblastila mora namreč Vlada RS izdati uredbo, ki določi način in pogoje plačevanja rudarske koncesnine, pri njenem sprejemanju pa sopogodbenik koncesijske pogodbe (koncesionar) nima nobene vloge ali vpliva. Določitev višine rudarske koncesnine torej ni v dispoziciji pogodbenih strank in zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti.
koncesije - podelitev koncesije za opravljanje storitev za trg dela - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navedla skupno število točk, s katero je bila ocenjena vloga vsakega ponudnika po vseh kriterijih in merilih javnega razpisa ter zaključek, da je bil izbran ponudnik, ki je dosegel najvišje število točk. Odločba tako o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - nosilec rudarske pravice - pogoji
Glede na to, da je tožeča stranka v vlogi navedla kot predviden čas trajanja rudarske pravice 5 let in izkoristek mineralne surovine do 60 000 m3 v raščenem stanju, iz česar izhaja letna proizvodnja 12 000 m3 na leto, kar ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji (najmanj 30 000 m3 mineralne surovine na leto), je tako tožena stranka, upoštevaje tudi izjavo o skladnosti, ki jo je izdal Geološki zavod Slovenije, utemeljeno zaključila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev rudarske pravice.
ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 279. ZUS-1 člen 68. ZLD člen 16, 18, 18/1. ZGJS člen 10, 41.
lekarniška dejavnost - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - prenehanje koncesijskega razmerja - odpoved koncesijske pogodbe - ničnost upravnega akta
Po presoji sodišča ni pravne podlage, da bi se nastop tega dejstva (tj. prenehanja koncesijskega razmerja in dneva prenehanja) ugotavljal z upravno odločbo, ki pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.
ZLD in ZGJS izdaje takšne odločbe ne predvidevata. Zato sodišče ugotavlja, da o vprašanjih v zvezi s trajanjem koncesijskega razmerja za opravljanje lekarniške dejavnosti ni mogoče odločati v upravnem postopku.
podelitev koncesij - pritožba - aktivna legitimacija - stranka v postopku - pravni interes
Interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka v postopku, nima podlage v materialno pravnih predpisih. Tožeča stranka namreč zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebitni uspeh te tožbe ne izkazuje obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper kasneje izdano odločbo o izbiri drugega izvajalca javne službe.
odločba o izbiri koncesionarja - izrek ničnosti odločbe - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - aktivna legitimacija - stranka v postopku
Predlog za ugotovitev ničnosti je ministrstvo pravilno zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil stranka v postopku, ki lahko poleg državnega tožilca in državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) po prvem odstavku 280. člena ZUP predlaga, da se odločba izreče za nično. Tožnik pa ob vložitvi predloga tudi ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo aktivno legitimacijo.
Tožnik zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebiten uspeh te tožbe, ne more izkazati obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti kasneje izdane odločbe o izbiri drugega izvajalca javne službe.
Pri ugotavljanju obstoja aktivne legitimacije za vložitev predloga za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-666/10 in opr. št. Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali odločba posega v pravice ali pravne koristi vlagatelja zahteve. Omenjana odločitev Ustavnega sodišča RS se namreč nanaša zgolj na ugotavljanje aktivne legitimacije v primeru uveljavljanja katerega od ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil materialnega in procesnega prava, ki imajo lahko vpliv tudi na pravni položaj tretjih oseb, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bile udeležene. Zato stališča Ustavnega sodišča RS o aktivni legitimaciji v primeru predloga za ugotovitev ničnosti ni mogoče uporabiti tudi v primeru drugih izrednih pravnih sredstev.