Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
ZRud-1 člen 50, 50/1, 50/1-5. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - podaljšanje veljavnosti rudarske pravice - pogoji za podaljšanje rudarske pravice - težko popravljiva škoda - nekonkretizirane posledice - neizkazana težko popravljiva škoda - pogodbeni odložni pogoj - pogodbena avtonomija - pridobitev sredstev kot negotovo dejstvo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - izkoriščanje mineralne surovine - kumulativno določeni pogoji - odvrnitev škode - koncesijsko razmerje za določen čas - prenehanje koncesije - vezanost na sporno pravno razmerje
V obravnavanem primeru sta v času, ko sodišče izdaja ta sklep, tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo.
Tožnikov predlog je treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le na veljavnost tožnikove koncesije oz. rudarske pravice, ali je na podlagi rudarske pravice upravičen izvajati rudarska dela in, če ja, katera, pa je šele nadaljnje vprašanje, ki sledi vprašanju o zahtevanem podaljšanju.
ZJZP člen 42, 57. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
javni razpis - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - izbira koncesionarja - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Obrazložitev izpodbijane koncesijske odločbe je pomanjkljiva do takšne mere, da je ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP zvezi z 2 točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo izpodbijane odločbe.
lekarniška dejavnost - podružnica - koncesija - izdaja dovoljenja - dovoljenje za poslovanje
Koncesionar ima lahko lekarno in podružnico lekarne le na teritoriju koncedenta (oziroma koncedentov) in sicer vsako na svojem gravitacijskem območju. Koncesionarju se odvzame dovoljenje za poslovanje podružnice, če se na gravitacijskem območju njegove podružnice ustanovi lekarna. Drugačna razlaga navedenih določb ZLD-1, za katero se zavzema tožnica, nima podlage v zakonskem besedilu. Pomenila pa bi tudi, da bi do ustanovitve podružnice lekarne v občini prišlo mimo določb o podeljevanju koncesije.
Koncesijo lahko občina podeli le na podlagi javnega razpisa, s čimer se zagotavljajo enakopravna obravnava kandidatov, transparentnost postopka in izbira najustreznejšega koncesionarja, s tem pa tudi gospodarna in učinkovita poraba javnih (lokalnih) sredstev.
ZJZP člen 12, 13, 14, 16. ZVet člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 49, 56. URS člen 14, 14/2, 74.
Izvajalci veterinarske dejavnosti imajo pravico, da pod enakimi in transparentnimi pogoji konkurirajo za podjetniške priložnosti na predmetnem (javno) reguliranem trgu veterinarskih storitev.
Skladno z načelom enakega obravnavanja in preglednosti velja, da so vsi pogoji in pravila postopka v razpisni dokumentaciji navedeni "jasno, natančno in nedvoumno," da lahko prvič, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni kandidati in ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo ter da organ, ki odloča o izbiri dejansko preveri ali profil in ponudbe ponudnikov ustrezajo objavljenim merilom.
Zgoraj obrazloženo po presoji sodišča pomeni, da bi toženka zahtevo tožnice za izdajo soglasja zaradi statusnega preoblikovanja morala obravnavati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej v povezavi z določbo 74. člena ZJZP in ne samo na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej.
ZJZP člen 12, 13, 26, 26-1, 48, 48/4, 58, 59, 59/1, 59/2, 68. ZZDej člen 44b, 44b/1.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire - presoja utemeljenosti razlogov za ustavitev postopka - dopustnost upravnega spora - razpisna merila - dokaz z zaslišanjem
Nenatančnost meril oziroma kriterijev, ki omogočajo različno interpretacijo, pomeni kršitev načel postopka, kot je enakost in transparentnost. Napake v postopku javnega razpisa pa so dopustna podlaga za ustavitev postopka in zavrnitev vseh vlog.
Koncesionar mora izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, že v trenutku, ko je izbran za koncesionarja, in ne šele, ko bo začel z opravljanjem dejavnosti. Navedeni pogoj pa lahko izpolni samo, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti že ob prijavi na javni razpis za podelitev koncesije.
Odločitev, če bi bil kot skrajni rok za izpolnjevanje meril in pogojev upoštevan datum izdaje koncesijske odločbe, bi bila po sami naravi stvari v nasprotju z načelom enakosti.
ZUP člen 67, 67/1, 47a/1, 47a/4. ZSV člen 44, 44/5, 47b/1, 47b/2, 47b/4. Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (2004) člen 32, 32/2, 36, 36/1, 36/3.
V konkretnem primeru po presoji sodišča ni šlo za nepopolno vlogo, saj je bila vloga popolna v smislu javnega razpisa (vsebovala je vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi, da je priložena PZI dokumentacija idejne zasnove), temveč za popolno vlogo, iz katere ni izhajalo, da bi vlagatelj izpolnjeval minimalne tehnične pogoje glede prostorov, določene v Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. Sklicevanje tožnika na dolžnost toženke ravnati po 67. členu ZUP je zato neutemeljeno.
Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomeni diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.
Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.
Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.
Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednosti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.
Upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožečo stranko predstavlja pomembno konkurenčno prednost, zato bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Morebitno prenehanje izkoriščanja le-te ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožeče stranke, temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožeče stranke, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožečo stranko bistveno otežen. Vse to pa za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Nezmožnost tožeče stranke, izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi, bi imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožnica iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). To pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke ampak bi imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin). Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
koncesija - podelitev koncesij - veterinarska služba - javni razpis - merila za izbor koncesionarja - (ne)zakonitost razpisnih pogojev
Po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.
Glede na prednostno merilo iz VII. poglavja javnega razpisa, ki omogoča ovrednotenje prijave veterinarske organizacije na območje ene cele upravne enote, za katero se v posamezni zadevi podeljuje koncesija in v kateri nima sedeža, zaradi hkratne prijave še na območje druge cele upravne enote, v kateri ima sedež, glede na območje dodeljene koncesije po presoji sodišča ni v razumni povezavi z dodeljeno koncesijo. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno in dopušča diskriminatorno obravnavo.
koncesija - podelitev koncesij - zdravstvena dejavnost - javni razpis - merila za izbiro koncesionarja - odpiranje vlog - ustna obravnava
V javnem razpisu je navedeno, da odpiranje vlog ne bo javno, vendar pa ni razvidno, ali so za to podani dopustni zakonski razlogi, torej razlogi iz tretjega odstavka 53. člena ZJZP.
Pri podelitvi koncesij je potrebno ZJZP uporabljati v celoti, določila Zakona o zdravstveni dejavnosti se uporabi samo v tistih delih, kjer so določena pravila postopka urejena drugače.
ZIZ člen 3, 3/3, 53, 81, 92, 92/5. ZUS-1 člen 40, 40/3.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - zavrnitev zahteve - odločanje po prostem preudarku
Iz določb ZIS izhaja, da tako o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo kot tudi o njenem podaljšanju pristojni organ odloča po prostem preudarku, pri obeh odločitvah pa upošteva ista, v določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS primeroma našteta merila oziroma kriterije. Iz te določbe je razvidno, da gre tudi pri podaljšanju koncesije za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da se izpolnjevanje vseh kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS presoja zgolj pri odločanju o dodelitvi nove koncesije in da se pri odločanju o podaljšanju koncesije presojajo le kriteriji iz 2., 4., 5. in 6. točke tretjega odstavka 3. člena ZIS. Kriteriji za odločanje po prostem preudarku o podaljšanju koncesije so predpisani z zakonom in jih drugačna navedba v Poročilu ne more omejiti ali določiti drugačnih kriterijev oziroma meril za to odločanje.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
koncesije - upravni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na stališče sodišča - podelitev koncesij
V ponovljenem postopku je pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s stališči sodišča glede uporabe materialnega prava, je sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki že iz navedenega razloga.