rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
ZIZ člen 3, 3/3, 53, 81, 92, 92/5. ZUS-1 člen 40, 40/3.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - zavrnitev zahteve - odločanje po prostem preudarku
Iz določb ZIS izhaja, da tako o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo kot tudi o njenem podaljšanju pristojni organ odloča po prostem preudarku, pri obeh odločitvah pa upošteva ista, v določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS primeroma našteta merila oziroma kriterije. Iz te določbe je razvidno, da gre tudi pri podaljšanju koncesije za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da se izpolnjevanje vseh kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS presoja zgolj pri odločanju o dodelitvi nove koncesije in da se pri odločanju o podaljšanju koncesije presojajo le kriteriji iz 2., 4., 5. in 6. točke tretjega odstavka 3. člena ZIS. Kriteriji za odločanje po prostem preudarku o podaljšanju koncesije so predpisani z zakonom in jih drugačna navedba v Poročilu ne more omejiti ali določiti drugačnih kriterijev oziroma meril za to odločanje.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
Ker dve dodatni točki ne bi spremenili končne odločitve o podelitvi koncesije (razlika v točkah med strankama je 7 točk), je sodišče v zvezi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa le navedlo argumente obeh strank, presoje pa ni opravilo, saj ne bi spremenila odločitve glede podelitve koncesije v občini B.
Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3. ZVet-1 člen 66.
podelitev koncesij - veterinarska služba - merila za izbiro koncesionarja - število zaposlenih - kadrovski pogoj
Tožnikovi očitki o tem, da je stranka z interesom navedene (dodatne) veterinarje in pomočnike zaposlila zgolj nekaj dni pred razpisom, na presojo pravilnosti toženkinega ocenjevanja prijave stranke z interesom ne morejo vplivati. Niti javni razpis niti Uredba (na kateri ta temelji) namreč ne dajejo podlage za stališče (kot ga smiselno zavzema tožnik), da bi bile pri ocenjevanju prijav po prednostnih merilih upoštevne zgolj dalj časa trajajoče zaposlitve, do katerih bi prišlo v določenem obdobju pred objavo javnega razpisa.
Niti javni razpis niti Uredba ne dajeta podlage niti za tožnikovo stališče, da bi moral izbrani koncesionar iste kadre, kot jih je imel zaposlene v času objave javnega razpisa, moral imeti zaposlene tudi kasneje (ves čas trajanja koncesijske pogodbe).
ZVet-1 člen 62, 62/1, 62/3, 63, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (2003) člen 1, 1/2, 22, 22/1, 23, 23/1. ZGD-1 člen 3, 3/3, 3/6.
koncesija - podelitev koncesij - razpisni pogoj - javni razpis - prednostna merila - veterinarstvo - merila za izbor koncesionarja - verificirana veterinarska organizacija - podružnica - poslovna enota - prizadeta stranka - povrnitev stroškov
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/2, 3/4.
koncesijski akt - merila za izbor koncesionarja - pokritje večjega območja koncesije - kadrovski pogoj - kršitev konkurence - poseg v svobodno gospodarsko pobudo
Pri merilu tako, kot je bilo uporabljeno, po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote (v tem primeru gre za eno občino), prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Zato ima prav tožnica, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (občino Horjul) ni v razumni povezavi s koncesijo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja.
Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
ZVet-1 člen 66. ZJZP člen 12, 12/1, 14, 14/1. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Diskriminatorno je tako ovrednotenje kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti.
Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Ovrednotenje merila pokritja večjega območja mora biti določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe.
Skladno s prvo povedjo desetega odstavka 77. člena ZJN-3 se v enotnem informacijskem sistemu pridobijo javni podatki iz davčne evidence, ki izkazujejo, ali za ponudnika ne obstajajo razlogi za izključitev po ZJN-3. Aplikacija e-Dosje omogoča pridobitev podatkov, ki jih vodi FURS v zvezi z razlogom za izključitev iz drugega odstavka 75. člena ZJN-3. Bistven namen aplikacije je v tem, da naročniku olajša preveritev ponudb, vendar mu pri posameznem ponudniku pri razlogu za izključitev iz drugega odstavka 75. člena ZJN-3 ne omogoča seznanitve z več kot le navedbo "DA" ali "NE" v stolpcu "Izpolnjuje pogoj iz zakona". Zato v okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožnik s predloženim potrdilom, katerega dokazna vrednost je najmanj enaka podatku iz aplikacije, in s konkretiziranim pojasnilom, zakaj je do napake v javni evidenci FURS prišlo, toženka svoje odločitve ne bi smela opreti zgolj na podatek, pridobljen z vpogledom v e-Dosje.
Ena veterinarska organizacija pomeni eno veterinarsko ambulanto, pri čemer ima lahko ena pravna oseba več veterinarskih organizacij. Status vsake veterinarske organizacije, to je vsake veterinarske ambulante, mora biti pravno urejen v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD‑1). Vsaka veterinarska organizacija, ki je v obliki veterinarske ambulante po ZVet-1, mora biti organizirana kot gospodarska družba v eni izmed oblik, kot je predpisana v tretjem odstavku 3. člena ZGD-1. Če pa določena pravna oseba ustanovi več veterinarskih organizacij (to je več veterinarskih ambulant), je iz določb ZGD-1 jasno razvidno, da je kot gospodarska družba ustanovljena le ena izmed veterinarskih organizacij (ambulant), to je tista, ki ima določen sedež, ostale veterinarske organizacije (ambulante) iste pravne osebe, ki jih je ustanovila, pa so lahko organizirane kot poslovne enote ali podružnice.
Pogoj za opravljanje veterinarske dejavnosti ni le verifikacija (podružnice) veterinarske organizacije, temveč tudi vpis te organizacije v register. Da mora biti podružnica vpisana v register, pa izhaja tudi iz obrazca 1 o prijavi na ponovljen javni razpis, iz katerega je razvidno, da je podružnica ali poslovna enota verificirana enota veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni/poslovni register.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.
Ureditev v javnem razpisu, na podlagi katere je mogoče ovrednotiti kandidate glede na celotno prijavljeno območje in se lahko kot pokritje večjega območja ovrednoti prijavo na območje ene cele upravne enote, za katero ali del katere se dodeljuje koncesijo in v kateri prijavitelji nimajo sedeža, ker so se hkrati prijavili še na območje druge upravne enote, v kateri imajo sedež, pa je po presoji sodišča diskriminatorna, saj se s takim načinom ureditve tega merila omogoča enako obravnavanje različnih položajev s tem, ko enako ovrednoti veterinarske organizacije za pokritje cele upravne enote, v kateri niso občine, za katere se je koncesija podelila.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - materialno pravo
Toženka bi morala pri tožniku kot pri izvajalcih zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti kot osnovo za izračun povečanja programa upoštevati celoten obseg programov zdravstvene dejavnosti, ne pa obseg posameznih zdravstvenih storitev.
ZRud člen 27. ZRud-1 člen 2, 51. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
rudarska pravica - prenos rudarske pravice - območje pridobivalnega prostora - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Odločba mora biti polno obrazložena, tako z dejanskega kot s pravnega vidika, sicer sodišču, ki odloča v upravnem sporu, pomanjkljiva obrazložitev onemogoča preizkus zakonitosti sprejete odločitve, kar je v konkretni zadevi, kjer gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem se obravnavajo strokovno-tehnična vprašanja, še toliko bolj pomembno. Ker izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa v upravnem spisu zadeve ni listin, ki bi sodišču omogočale preizkus te vsebine, ima po presoji sodišča izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.
lekarniška dejavnost - podružnica - koncesija - izdaja dovoljenja - dovoljenje za poslovanje
Lekarno in podružnico lekarne lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko le na območju občine, s katero je v koncesijskopravnem razmerju, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta lahko koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, s katero je v koncesijskopravnem razmerju) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - pravica do izjave stranke - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru organ tožnici ni omogočil, da bi se o citiranem dokumentu Občine Radovljica, na katerega je oprl svojo odločitev, izjavila in ker niso podani razlogi za odstop od načela zaslišanja stranke (na primer razlogi iz prvega odstavka 144. člena ZUP), je s tem bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožnici pa tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.
gospodarska javna služba - koncesijsko razmerje - javni razpis - postopek javnega razpisa - javno-zasebno partnerstvo - jezikovna razlaga zakona - pogajanja - ugoditev tožbi
V postopku javnega razpisa po postopku konkurenčnega dialoga za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe rednega in investicijskega vzdrževanja občinskih javnih cest po oddaji (končnih) ponudb ni mogoče znova voditi dialoga (se pogajati) in nato vnovič pozvati ponudnike k oddaji (končnih) ponudb. Po zaključenem dialogu je mogoče oddati le eno ponudbo, glede katere ponudnik na zahtevo naročnika lahko poda pojasnila, podrobne opredelitve, optimizacijo, dodatne informacije, določi dokončne pogoje, vendar na način, da se ne spreminjajo bistveni vidiki ponudbe.