rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
ZIZ člen 3, 3/3, 53, 81, 92, 92/5. ZUS-1 člen 40, 40/3.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - zavrnitev zahteve - odločanje po prostem preudarku
Iz določb ZIS izhaja, da tako o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo kot tudi o njenem podaljšanju pristojni organ odloča po prostem preudarku, pri obeh odločitvah pa upošteva ista, v določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS primeroma našteta merila oziroma kriterije. Iz te določbe je razvidno, da gre tudi pri podaljšanju koncesije za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da se izpolnjevanje vseh kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS presoja zgolj pri odločanju o dodelitvi nove koncesije in da se pri odločanju o podaljšanju koncesije presojajo le kriteriji iz 2., 4., 5. in 6. točke tretjega odstavka 3. člena ZIS. Kriteriji za odločanje po prostem preudarku o podaljšanju koncesije so predpisani z zakonom in jih drugačna navedba v Poročilu ne more omejiti ali določiti drugačnih kriterijev oziroma meril za to odločanje.
ZVet-1 člen 62, 62/1, 62/3, 63, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (2003) člen 1, 1/2, 22, 22/1, 23, 23/1. ZGD-1 člen 3, 3/3, 3/6.
koncesija - podelitev koncesij - razpisni pogoj - javni razpis - prednostna merila - veterinarstvo - merila za izbor koncesionarja - verificirana veterinarska organizacija - podružnica - poslovna enota - prizadeta stranka - povrnitev stroškov
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja.
Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
ZVet-1 člen 66. ZJZP člen 12, 12/1, 14, 14/1. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Diskriminatorno je tako ovrednotenje kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti.
Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Ovrednotenje merila pokritja večjega območja mora biti določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe.
Ureditev v javnem razpisu, na podlagi katere je mogoče ovrednotiti kandidate glede na celotno prijavljeno območje in se lahko kot pokritje večjega območja ovrednoti prijavo na območje ene cele upravne enote, za katero ali del katere se dodeljuje koncesijo in v kateri prijavitelji nimajo sedeža, ker so se hkrati prijavili še na območje druge upravne enote, v kateri imajo sedež, pa je po presoji sodišča diskriminatorna, saj se s takim načinom ureditve tega merila omogoča enako obravnavanje različnih položajev s tem, ko enako ovrednoti veterinarske organizacije za pokritje cele upravne enote, v kateri niso občine, za katere se je koncesija podelila.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.
Ena veterinarska organizacija pomeni eno veterinarsko ambulanto, pri čemer ima lahko ena pravna oseba več veterinarskih organizacij. Status vsake veterinarske organizacije, to je vsake veterinarske ambulante, mora biti pravno urejen v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD‑1). Vsaka veterinarska organizacija, ki je v obliki veterinarske ambulante po ZVet-1, mora biti organizirana kot gospodarska družba v eni izmed oblik, kot je predpisana v tretjem odstavku 3. člena ZGD-1. Če pa določena pravna oseba ustanovi več veterinarskih organizacij (to je več veterinarskih ambulant), je iz določb ZGD-1 jasno razvidno, da je kot gospodarska družba ustanovljena le ena izmed veterinarskih organizacij (ambulant), to je tista, ki ima določen sedež, ostale veterinarske organizacije (ambulante) iste pravne osebe, ki jih je ustanovila, pa so lahko organizirane kot poslovne enote ali podružnice.
Pogoj za opravljanje veterinarske dejavnosti ni le verifikacija (podružnice) veterinarske organizacije, temveč tudi vpis te organizacije v register. Da mora biti podružnica vpisana v register, pa izhaja tudi iz obrazca 1 o prijavi na ponovljen javni razpis, iz katerega je razvidno, da je podružnica ali poslovna enota verificirana enota veterinarske organizacije, ki je vpisana v sodni/poslovni register.
Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja ponovljenega javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče tožene stranke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - materialno pravo
Toženka bi morala pri tožniku kot pri izvajalcih zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti kot osnovo za izračun povečanja programa upoštevati celoten obseg programov zdravstvene dejavnosti, ne pa obseg posameznih zdravstvenih storitev.
ZRud člen 27. ZRud-1 člen 2, 51. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
rudarska pravica - prenos rudarske pravice - območje pridobivalnega prostora - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Odločba mora biti polno obrazložena, tako z dejanskega kot s pravnega vidika, sicer sodišču, ki odloča v upravnem sporu, pomanjkljiva obrazložitev onemogoča preizkus zakonitosti sprejete odločitve, kar je v konkretni zadevi, kjer gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem se obravnavajo strokovno-tehnična vprašanja, še toliko bolj pomembno. Ker izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa v upravnem spisu zadeve ni listin, ki bi sodišču omogočale preizkus te vsebine, ima po presoji sodišča izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.
lekarniška dejavnost - podružnica - koncesija - izdaja dovoljenja - dovoljenje za poslovanje
Lekarno in podružnico lekarne lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko le na območju občine, s katero je v koncesijskopravnem razmerju, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta lahko koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, s katero je v koncesijskopravnem razmerju) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - pravica do izjave stranke - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru organ tožnici ni omogočil, da bi se o citiranem dokumentu Občine Radovljica, na katerega je oprl svojo odločitev, izjavila in ker niso podani razlogi za odstop od načela zaslišanja stranke (na primer razlogi iz prvega odstavka 144. člena ZUP), je s tem bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožnici pa tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.
gospodarska javna služba - koncesijsko razmerje - javni razpis - postopek javnega razpisa - javno-zasebno partnerstvo - jezikovna razlaga zakona - pogajanja - ugoditev tožbi
V postopku javnega razpisa po postopku konkurenčnega dialoga za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe rednega in investicijskega vzdrževanja občinskih javnih cest po oddaji (končnih) ponudb ni mogoče znova voditi dialoga (se pogajati) in nato vnovič pozvati ponudnike k oddaji (končnih) ponudb. Po zaključenem dialogu je mogoče oddati le eno ponudbo, glede katere ponudnik na zahtevo naročnika lahko poda pojasnila, podrobne opredelitve, optimizacijo, dodatne informacije, določi dokončne pogoje, vendar na način, da se ne spreminjajo bistveni vidiki ponudbe.
Ker tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih temelji izpodbijana odločitev, torej tudi o ugotovitvah Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, je sodišče presodilo, da je tožbeni ugovor bistvenih kršitev določb postopka utemeljen.
ZRud-1 člen 92, 92/2, 92/2-6. ZUP člen 55, 237, 237/2, 237/2-3.
rudarstvo - rudarska koncesnina - agromelioracija - pravica do izjave - pooblastilo za zastopanje - kršitev pravil postopka
Toženka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi podatkov osebe, ki ni imela pooblastila za zastopanje tožnika v upravnem postopku ter s kršitvijo pravice tožnika do izjave.
Tožena stranka ravnala napačno, ko je po ugotovitvi, da je vloga tožeča stranke nepopolna, namesto da bi ravnala v skladu s 67. členom ZUP in jo pozvala na dopolnitev vloge, vlogo zavrnila. Res je, da v 10. točki javnega razpisa piše, da dopolnjevanje ponudb ni dovoljeno in da bo koncedent nepopolne ponudbe zavrnil z upravno odločbo. Vendar je iz navedenega razloga že besedilo javnega razpisa v nasprotju z ZUP, saj določa drugačno ravnanje z nepopolnimi vlogami, kot pa jo veleva zakon. Čeprav 10. točka javnega razpisa res določa, da se nepopolne vloge zavrnejo z upravno odločbo in da jih ni možno dopolnjevati, bi moral pristojni organ po prejemu ponudbe postopati v skladu z ZUP.
Toženka je prekoračila meje prostega preudarka, ko je odločila, da tožnici zavrne zahtevek za dodelitve koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Prav tako je po mnenju sodišča prosti preudarek uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V izpodbijani odločbi je namreč kot druge okoliščine za odločanje v zadevi navedla neuradne, javno dostopne informacije.
Sodišče ugotavlja, da je rok iz 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo za izdajo odločbe o koncesnini instrukcijski, pri čemer prekoračenje tega roka ne rezultira v ugasnitvi pravice do odmere rudarske koncesnine, medtem ko pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ob upoštevanju določbe 125. ZDavP-2, zastara v 5 letih od dneva izdaje odločbe o odmeri koncesnine.