ZUP člen 67, 67/1, 47a/1, 47a/4. ZSV člen 44, 44/5, 47b/1, 47b/2, 47b/4. Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (2004) člen 32, 32/2, 36, 36/1, 36/3.
V konkretnem primeru po presoji sodišča ni šlo za nepopolno vlogo, saj je bila vloga popolna v smislu javnega razpisa (vsebovala je vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi, da je priložena PZI dokumentacija idejne zasnove), temveč za popolno vlogo, iz katere ni izhajalo, da bi vlagatelj izpolnjeval minimalne tehnične pogoje glede prostorov, določene v Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. Sklicevanje tožnika na dolžnost toženke ravnati po 67. členu ZUP je zato neutemeljeno.
Upravljanje s kamnolomom A. in izkoriščanje mineralnih surovin, ki se tam nahajajo, za tožečo stranko predstavlja pomembno konkurenčno prednost, zato bi morebitno prenehanje možnosti izkoriščanja mineralnih surovin po Koncesijski pogodbi za tožečo stranko predstavljajo nepremostljivo oviro, saj bi morala mineralne surovine namesto iz lastnih virov pridobivati na trgu pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Pri tem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena le dodatnim stroškom iz naslova nakupa istovrstnih surovin pri konkurenčnih ponudnikih, temveč bi morala svoje poslovanje prilagoditi tudi drugim, manj ugodnim pogojem poslovanja, na katere nima takšnega vpliva, kot če mineralne surovine pridobiva sama (npr. daljšim dobavnim rokom, količinskim omejitvam, slabši kvaliteti surovin, pridobljen know-how, koriščenje lastnih sredstev (mehanizacija, proizvodni proces) ipd.). Morebitno prenehanje izkoriščanja le-te ne bi imelo neugodnega vpliva le na poslovne aktivnosti tožeče stranke, temveč bi se pomembno povečalo tudi (splošno) povpraševanje po isti mineralni surovini pri konkurentih tožeče stranke, s čimer bi bil dostop do iste surovine tudi za tožečo stranko bistveno otežen. Vse to pa za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. Nezmožnost tožeče stranke, izvrševati rudarsko pravico po Koncesijski pogodbi, bi imelo takojšnje neugodne posledice tudi za trg mineralnih surovih in derivatov, ki jih tožnica iz teh proizvaja (vključno z asfaltom in betonom). To pomeni, da bi bile ogrožene tudi koristi subjektov, ki takšne surovine nujno potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti (tj. tretjih oseb v smislu 32. člena ZUS-1). Opisano ne bi imelo neugodnih učinkov le za odjemalce tožeče stranke ampak bi imele podražitve materiala v gradbenem sektorju daljnosežne posledice tudi za druge gospodarske panoge (mdr. skokovito rast tržnih nepremičnin). Ker se mineralne surovine, ki so predmet Koncesijske pogodbe, uporabljajo predvsem za gradnjo in vzdrževanje cestnih površin, bi povišanje cen le-teh na trgu imelo neugodne posledice tudi za usodo javnih naročil. Višje cene gradbenih del in vrednosti javnih naročil, pri čemer gradbeni projekti že po splošnem prepričanju spadajo med najizdatnejše javne naložbe, pa bi posledično povzročile tudi, da bi se najverjetneje morali opustiti tudi drugi projekti, ki so financirani izjavnih sredstev.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
koncesija - podelitev koncesij - veterinarska služba - javni razpis - merila za izbor koncesionarja - (ne)zakonitost razpisnih pogojev
Po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.
Glede na prednostno merilo iz VII. poglavja javnega razpisa, ki omogoča ovrednotenje prijave veterinarske organizacije na območje ene cele upravne enote, za katero se v posamezni zadevi podeljuje koncesija in v kateri nima sedeža, zaradi hkratne prijave še na območje druge cele upravne enote, v kateri ima sedež, glede na območje dodeljene koncesije po presoji sodišča ni v razumni povezavi z dodeljeno koncesijo. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno in dopušča diskriminatorno obravnavo.
koncesija - podelitev koncesij - zdravstvena dejavnost - javni razpis - merila za izbiro koncesionarja - odpiranje vlog - ustna obravnava
V javnem razpisu je navedeno, da odpiranje vlog ne bo javno, vendar pa ni razvidno, ali so za to podani dopustni zakonski razlogi, torej razlogi iz tretjega odstavka 53. člena ZJZP.
Pri podelitvi koncesij je potrebno ZJZP uporabljati v celoti, določila Zakona o zdravstveni dejavnosti se uporabi samo v tistih delih, kjer so določena pravila postopka urejena drugače.
ZIZ člen 3, 3/3, 53, 81, 92, 92/5. ZUS-1 člen 40, 40/3.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - zavrnitev zahteve - odločanje po prostem preudarku
Iz določb ZIS izhaja, da tako o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo kot tudi o njenem podaljšanju pristojni organ odloča po prostem preudarku, pri obeh odločitvah pa upošteva ista, v določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS primeroma našteta merila oziroma kriterije. Iz te določbe je razvidno, da gre tudi pri podaljšanju koncesije za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da se izpolnjevanje vseh kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS presoja zgolj pri odločanju o dodelitvi nove koncesije in da se pri odločanju o podaljšanju koncesije presojajo le kriteriji iz 2., 4., 5. in 6. točke tretjega odstavka 3. člena ZIS. Kriteriji za odločanje po prostem preudarku o podaljšanju koncesije so predpisani z zakonom in jih drugačna navedba v Poročilu ne more omejiti ali določiti drugačnih kriterijev oziroma meril za to odločanje.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
Ker dve dodatni točki ne bi spremenili končne odločitve o podelitvi koncesije (razlika v točkah med strankama je 7 točk), je sodišče v zvezi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa le navedlo argumente obeh strank, presoje pa ni opravilo, saj ne bi spremenila odločitve glede podelitve koncesije v občini B.
ZUP člen 6, 9, 281, 281/1. ZZDej člen 42, 44a. URS člen 155.
časovna veljavnost - uporaba veljavnega predpisa - ex tunc učinek - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - dodelitev koncesije
Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.
Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3. ZVet-1 člen 66.
podelitev koncesij - veterinarska služba - merila za izbiro koncesionarja - število zaposlenih - kadrovski pogoj
Tožnikovi očitki o tem, da je stranka z interesom navedene (dodatne) veterinarje in pomočnike zaposlila zgolj nekaj dni pred razpisom, na presojo pravilnosti toženkinega ocenjevanja prijave stranke z interesom ne morejo vplivati. Niti javni razpis niti Uredba (na kateri ta temelji) namreč ne dajejo podlage za stališče (kot ga smiselno zavzema tožnik), da bi bile pri ocenjevanju prijav po prednostnih merilih upoštevne zgolj dalj časa trajajoče zaposlitve, do katerih bi prišlo v določenem obdobju pred objavo javnega razpisa.
Niti javni razpis niti Uredba ne dajeta podlage niti za tožnikovo stališče, da bi moral izbrani koncesionar iste kadre, kot jih je imel zaposlene v času objave javnega razpisa, moral imeti zaposlene tudi kasneje (ves čas trajanja koncesijske pogodbe).
ZVet-1 člen 62, 62/1, 62/3, 63, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (2003) člen 1, 1/2, 22, 22/1, 23, 23/1. ZGD-1 člen 3, 3/3, 3/6.
koncesija - podelitev koncesij - razpisni pogoj - javni razpis - prednostna merila - veterinarstvo - merila za izbor koncesionarja - verificirana veterinarska organizacija - podružnica - poslovna enota - prizadeta stranka - povrnitev stroškov
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
Določilo javnega razpisa, po katerem se točke po posameznih alinejah VII. točke Javnega razpisa ne seštevajo, ni v nasprotju z določbami Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev.
Glede na to, da po povedanem koncesijska območja niso določena že v Javnem razpisu, so torej posamezna koncesijska območja določena s posamezno odločbo o dodelitvi koncesije.
Tožnica ima torej prav, da jo je toženka neenako obravnavala v razmerju do stranke z interesom. Obe stranki sta bili namreč v razmerju do predmeta urejanja z izpodbijano odločbo, to je do dodeljenega območja, v enakem položaju, saj nobena od njiju na tem območju nima veterinarske organizacije v smislu 1. točke VIII. točke Javnega razpisa. Kljub temu je toženka njuni vlogi ocenila različno.
Pri določanju meril za izbor koncesionarjev je tožena stranka vezana na temeljna načela ZJZP, ki naj zagotovijo preglednost, konkurečnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Zato mora sodišče zakonitost teh meril presojati v skladu s temi načeli.
Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote.
Merilo dosegljivost veterinarja se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja. Tožena stranka je zmotno uporabila merilo glede načina zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti in po tem merilu izbranemu koncesionarju neutemeljeno dodelila 4 točke, čeprav iz Javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk 1 točka.
ZVet-1 člen 62, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5.
koncesije - javni razpis - podelitev koncesije za izvajanje veterinarske dejavnosti - merila za izbiro - ustavna presoja
Območje prijave podelitve koncesije je mogoče po teritoriju upravne enote, v nasprotju s prej uveljavljenim teritorijem območja občin, tako ni treba, da izbrani koncesionar na zadevnem obrazcu prijavlja še celotno občino, da bi se štelo, da prijavlja celotno izbrano upravno enoto. V konkretni zadevi podatek o številu KMG-MID v posamezni upravni enoti ni vezan zgolj na občine kot celote, pač pa so podatki o številu KMG-MID podani prav po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno upravno enoto.
Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi toženka v zvezi z izbranim koncesionarjem morala upoštevati tudi 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v Upravno enoto Sevnico, kot je na to pravilno opozorila že tožnica (ne pa tudi še preostala KMG-MID te občine, ki spadajo pod UE Novo mesto, saj za ta del izbrani koncesionar ni dal prijave.
ZVet-1 člen 62, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5.
koncesije - javni razpis - podelitev koncesije za izvajanje veterinarske dejavnosti - merila za izbiro koncesionarja - ustavna presoja
Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Javni razpis v nasprotju z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev dopušča višje ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote.
Merilo dosegljivosti veterinarja v ambulanti se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno področje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je izven nje). Zmotno je stališče, da prijaviteljem za vsako ambulanto oz. podružnico pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.
ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/2, 3/4.
koncesijski akt - merila za izbor koncesionarja - pokritje večjega območja koncesije - kadrovski pogoj - kršitev konkurence - poseg v svobodno gospodarsko pobudo
Pri merilu tako, kot je bilo uporabljeno, po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote (v tem primeru gre za eno občino), prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Zato ima prav tožnica, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (občino Horjul) ni v razumni povezavi s koncesijo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja.
Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.