Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.