ZZDej člen 41, 41/1, 42, 42/1. ZSpo člen 43. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-8, 23, 23/1, 23/1-1.
koncesija - podelitev koncesije - osnovna zdravstvena dejavnost - zdravstveni pregledi športnikov
Tožnik ima kot vlagatelj zahtevka za pridobitev koncesije zgolj pravico do sodelovanja v postopku v smislu, da ima pravico prijaviti se kot kandidat na morebitni javni razpis za podelitev koncesije in sodelovati v postopku razpisa do njegovega zaključka ob enakih procesnih jamstvih kot vsi ostali prijavljeni kandidati. Nima pa iztožljive pravice do pridobitve zahtevane koncesije na področju zdravstvenega varstva. Normativni okvir upravnega odločanja, kakor tudi obseg in meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem je toženka zavrnila tožnikov zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvenih pregledov športnikov, so podani v določilih prvega odstavka 41. in prvega odstavka 42. člena ZZDej. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka (ne)podelitev koncesije na področju osnovnega zdravstvenega varstva presoditi tudi v luči določil 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko prvega odstavka 15. člena in 1. točko prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, saj navedena zakona materialnopravno ne urejata podeljevanja koncesij v zdravstvu, ampak to področje materialnopravno ureja ZZDej kot lex specialis.
Toženka je podaljšanje subsidiarne zaščite in posledično vrnitev tožnika v izvorno državo presojala le v luči varnostne situacije v Afganistanu, ne pa tudi z vidika specifičnih okoliščin tožnika. Za odločitev v zadevi je pomembna okoliščina, ki jo je tožnik izpostavil že ob zaslišanju, da svoje domovine ne pozna, ne ve, katero mesto je ob odhodu iz države zapustil, ne ve za svoje sorodnike, prav tako ne za običaje in navade svoje domovine. Vse to bi toženka morala presoditi tudi v luči 28. člena ZMZ. Zato zgolj to, da je pridobila informacije o izvorni državi tožnika, za odločitev v zadevi ne zadostuje. Toženka pa bo morala v ponovljenem postopku oceniti tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev človeka vredno življenje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2. ZMZ člen 59, 59/1, 59/1-3, 75. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 319, 320.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem osebne svobode - pridržanje - uredba Dublin III - znatna nevarnost pobega prosilca - prosti preudarek - izrek prenehanja izvajanja ukrepa odvzema osebne svobode
Glede na opis izvajanja omejitve gibanja v Centru za tujce, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, je treba izpodbijani akt, v povezavi s primerljivo prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave.
Uredba Dublin III. ima - za razliko od prej veljavne Uredbe Dublin II. - posebne materialnopravne določbe o pridržanju ter posebne procesne določbe. Člen 28(1) Uredbe Dublin III. ureja negativni pogoj za pridržanje, in sicer, da „države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi“; nasprotno pa 3. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, na katero je toženka oprla odločitev, dopušča ravno to – da se „prosilcu omeji gibanje oziroma odvzame osebna svoboda z dnem, ko je pridobljen rezultat prstnih odtisov iz Eurodac“. Ta zakonska določba je torej v nasprotju s pravom EU in zato ne more biti uporabljiva. Člen 28(2) Uredbe Dublin III. pa ureja pozitivne pogoj za pridržanje: „kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Toženka spričo dejstva, da ni uporabila pravilnega pravnega vira za odločitev, standarda „znatne nevarnosti ni ugotavljala“, ampak je najprej ugotovila, da je ukrep nujen, da ne bo prosilec zapustil ozemlja Slovenije in da bo mogoča realizacija predaje, če bo katera druga država sprejela odgovornost. S tem pa ni utemeljena „znatna nevarnost“ za pobeg tožnika. V nadaljevanju se toženka opira na institut prostega preudarka. Vendar pogoji iz člena 28(1) in (2) Uredbe Dublin III („kadar obstaja znatna nevarnost“, „sorazmernost ukrepa“ in „če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev“) ne dovoljujejo prostega preudarka, ampak terjajo natančno in celovito obrazložitev odločitve. Toženki je v elementu „znatne nevarnosti“ dopuščeno le določeno polje proste presoje glede na predpostavljeno boljše poznavanje podrobnih okoliščin v zvezi s pobegi prosilcev.
Pravno pravilo o sojenju v razumnem roku in odreditev izpustitve prosilca, če je ukrep nezakonit, je v zadostni meri jasno in brezpogojno ter v primeru prakse poteka časa na podlagi rokov iz 75. člena ZMZ brez dvoma v nasprotju s standardi iz člena 5(4) EKČP, ki je sestavni del pravice iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To pomeni, da sta določbi prvega odstavka 319. člena in 320. člena ZPP v tem primeru neuporabljivi, saj bi njuna uporaba pomenila kršitev prava EU. Na tej podlagi je sodišče odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - prepoved uporabe objekta - uporabno dovoljenje
Tako po umeščenosti v zakonu (7. del: prehodne in končne določbe) kot po vsebini določbe prvega odstavka 202. člena ZGO-1 je inšpekcijski ukrep mogoče izreči ne le v primerih, ko je bilo uporabno dovoljenje izdano po ZGO-1, temveč tudi tedaj, če je bilo izdano po prej veljavnem ZGO.
ZEKom člen 110, 110/1. ZVOP-1 člen 6, 6-14, 8, 8/1, 10, 10/10. ZEKom-1 člen 148.
osebni podatki - telekomunikacije - operater - zbiranje podatkov o naročnikih - pravna podlaga - zasebni sektor - osebna privolitev posameznika
Toženka je odločitev oprla na stališče, da smejo operaterji o svojih naročnikih zbirati le v prvem odstavku 110. člena ZEKom taksativno navedene osebne podatke oziroma da se glede na omenjeno zakonsko določbo tožnica ne more sklicevati na osebno privolitev posameznika kot pravno podlago za obdelavo oziroma hrambo podatkov o številki in veljavnosti osebnega dokumenta naročnika po tem, ko je naročniška pogodba že sklenjena. S tem je toženka napačno uporabila materialno pravo. Prvi odstavek 110. člena ZEKom je namreč po mnenju sodišča treba razumeti kot določbo, s katero je bila operaterjem že na podlagi zakona (v smislu določil prvega odstavka 8. oziroma prvega odstavka 10. člena ZVOP-1) dana podlaga za zbiranje v tej določbi naštetih osebnih podatkov svojih naročnikov za namene, določene v drugem odstavku 110. člena ZEKom; ne pa kot določbo, ki bi izključevala možnost, da operater druge osebne podatke zbira oziroma obdeluje na kakšni drugi pravni podlagi, npr. na podlagi osebne privolitve posameznika.
Kot osebno privolitev posameznika, ki pomeni ustrezno podlago za obdelavo osebnih podatkov, je mogoče šteti zgolj tisto izjavo volje posameznika, da se njegovi osebni podatki obdelujejo za določen namen, ki je dana prostovoljno na podlagi informacij, ki mu jih mora zagotoviti upravljavec. Če po tem, ko so mu dane ustrezne informacije, posameznik prostovoljno poda takšno osebno privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov v zasebnem sektorju, o kršitvi njegove pravice do varstva osebnih podatkov ni mogoče govoriti.
priznanje poklicne kvalifikacije - zdravnik specialist - pogoji za priznanje poklicne kvalifikacije - državljan EU
Iz tožbe in ostalih listin v upravnem spisu izhaja, da se je tožnik skliceval na specialistične naslove, ki jih je pridobil v Republiki Hrvaški, ki pa je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, zato uporaba določb ZPPKZ zanj od tega datuma dalje ne pride več v poštev.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - nezahtevni objekt - balkon
V času izdaje izpodbijane odločbe predpis balkona v kakršnikoli obliki ni uvrščal med nezahtevne objekte. Glede na navedeno določbo prve alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1 zato ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, kot pravilno ugotavljata tudi oba upravna organa.
gradbeno dovoljenje - ničnost odločbe - ničnostni razlogi - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - pravica graditi
Zatrjevana nezakonitost izdanega delnega gradbenega dovoljenja (med drugim zaradi neizkazane pravice graditi, nezakonite uvedbe postopka o razlastitvi, odločbe o parcelaciji, o vpisu v zemljiški kataster) še ne pomeni tudi njegove ničnosti, pri čemer so za odpravo tovrstnih nepravilnosti predvidena druga pravna sredstva.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - dostop do javne ceste - služnost poti
Tožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega organa, da dostopna pot, kot je prikazana v PGD, poteka po zemljiščih v tuji lasti, da tožnik na njih nima vpisane služnostne pravice dostopa, niti da v postopku ni predložil dokaza o tem, da je notarsko overjena pogodba o ustanovitvi služnosti prehoda preko teh zemljišč z dne 20. 2. 2013 predlagana za vpis v zemljiško knjigo. V tem pogledu torej ni izkazana pravica graditi v smislu 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - nezahtevni objekt - stranski udeleženec - občina
Za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt se ne zahteva že plačan komunalni prispevek.
Zakonodajalec je z določbo 62. člena ZGO-1 skrb za pravilno uporabo in s tem za izvrševanje njenih prostorskih predpisov (kljub temu da je za to zadolžen že upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja) priznal tudi občini in s tem navedeno opredelil kot njen posebni pravni interes za udeležbo v postopku. S to vsebino pripoznani pravni interes občino v tem delu razlikuje od drugih stranskih udeležencev v postopku za izdajo dovoljenja za gradnjo zahtevnega in manj zahtevnega objekta. Da zakonodajalec ni imel namena širiti tovrstnega pravnega interesa občine tudi na postopke za izdajo gradbenih dovoljenj za nezahtevne objekte, pa izhaja iz 74. a člena in naslednjih, ki urejajo posebnosti postopka za pridobitev tega dovoljenja.
ukrep tržnega inšpektorja - označevanje cen - prodajna cena
Ponujanje blaga po maloprodajni ceni in izračunom za gotovino po presoji sodišča ne pomeni, da sta za to blago določeni dve prodajni ceni, saj toženka sama ugotavlja, da je cena z oznako „izračun za gotovino“ 5 % nižja od prikazane maloprodajne cene. Gre torej za znižano ceno zaradi plačila blaga v gotovini.
Kot prodajne cene ni mogoče šteti oznake „priporočena cena dobavitelja“, saj med strankami ni sporno, da tožnica blaga s to oznako po tej ceni ne prodaja.
uporabno dovoljenje - pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja - enostanovanjska stavba
Definicija pojma enostanovanjska stavba izhaja iz več zakonov. Iz vseh zakonov pa je mogoče nedvomno ugotoviti, da pomeni pojem enostanovanjska stavba stavbo, sestavljeno samo iz ene funkcionalne enote, ki predstavlja stanovanje.
upravni postopek - pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
Toženka je ugotovila, da je bila tožniku dne 19. 8. 2011 izdana inšpekcijska odločba, zoper katero je imel možnost v roku 8 dni vložiti pritožbo. Navedena odločba mu je bila vročena 31. 8. 2011, tožnik pa je pritožbo oddal šele 12. 9. 2011, kar je po preteku roka za vložitev pritožbe.
imenovanje v naziv - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - soglasje k premestitvi
V zadevi ni sporno, da je bila tožniku ponujena premestitev na delovno mesto svetovalca (omenjeni naziv je naziv prvega nižjega kariernega razreda glede na naziv višjega svetovalca - drugi odstavek 85. člena ZJU) in da je tožnik to premestitev z dnem 28. 3. 2013 sprejel. Kot poudarja pritožbeni organ, tožnik pa tega ne izpodbija, je bil namreč o tem sklenjen dodatek št. 5 k pogodbi o zaposlitvi.
Ali tožnik dejansko opravlja dela, ki so v skladu z opisom delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, ni predmet tega upravnega spora.
upravni postopek - stroški postopka - uspeh v postopku
V obravnavanem primeru gre za stroške v obnovljenem postopku, ki so ga sicer začeli tožniki, vendar pa se je ta po ugotovitvah toženke končal tako, da je gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi, dodani pa so ukrepi za zmanjševanje hrupa v času gradnje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve ocenil, da je investitor upravičen do povrnitve stroškov postopka, ker je z izdajo gradbenega dovoljenja uspel, ni pa se opredelil do vprašanja, ali določitev dodatnih pogojev v tem gradbenem dovoljenju pomeni tudi tak uspeh tožnikov, ki bi lahko vplival na odmero stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve namreč ni razvidno niti v čem so tožniki nameravani gradnji oporekali, zato tudi ni mogoč preizkus pravilnosti odločitve, da priznane stroške investitorjev tožniki nosijo v celoti.
ZCes-1 člen 66, 66/3, 97, 97/3. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-3.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - legalizacija objekta - soglasje h gradnji - poseg v varovalni pas državne ceste
Med strankama ni sporno, da obravnavana gradnja pomeni poseg v varovalni pas državne ceste. Zato okoliščina, da gre za objekt znotraj že obstoječih zidov, ne vpliva na vprašanje, ali je soglasje h gradnji potrebno ali ne, kot to zmotno meni tožnica, temveč kvečjemu na vprašanje, ali je soglasje z vidika interesov varovanja državne ceste in prometa na njej mogoče izdati ali ne.
ZVO-1 člen 157a, 157a/3. ZSKZ člen 2, 2/2, 2/5, 4.
inšpekcijski postopek - ukrep medobčinskega inšpektorja - odstranitev komunalnih odpadkov - inšpekcijski zavezanec - posestnik zemljišča - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov - koncesija za izkoriščanje gozdov
Po presoji sodišča je treba šteti, da ima koncesionar zemljišča, na katerih izvaja dejavnost izkoriščanja gozdov, v posesti. Vendar to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da je tudi zavezanec za plačilo stroškov odstranitve odpadkov, zato bi toženka morala ugotoviti, ali je mogoče nastanek teh odpadkov pripisati ravnanju koncesionarja pri izvajanju koncesijske dejavnosti.
aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe
Tožnik v postopku izdaje izpodbijanih odločb, ni bil stranka (aktivna ali pasivna stranka v upravnem postopku), niti stranski udeleženec, zato po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 nima aktivne legitimacije za izpodbijanje teh odločb v upravnem sporu. Tožnik v času postopka izdaje izpodbijanih odločb tudi ni podal vloge za priznanje položaja stranskega udeleženca, zato torej tudi po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 nima podlage za neposredno sprožitev upravnega spora,zoper izpodbijane odločbe.
Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala glede na prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1, ne more neposredno sprožiti upravnega spora, temveč mora s pravnimi sredstvi v upravnem postopku izposlovati položaj stranskega udeleženca oziroma izdajo upravnega akta, zoper katerega lahko vloži tožbo v upravnem sporu.
ZRTVS-1 člen 26, 27. ZUS-1 člen 2, 7, 7/1, 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-4.
imenovanje člana nadzornega sveta RTV Slovenija - sklep Državnega zbora o imenovanju članov nadzornega sveta RTV Slovenija - upravni spor - politična stranka kot tožnik v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Iz nobene od določb ZRTVS-1 ne izhaja, da bi bilo imenovanje v Nadzorni svet RTV Slovenija posameznikova pravica, članstvo v Nadzornem svetu pa izvrševanje te pravice. Prav tako iz določb zakona ne izhaja, da bi bilo pravica imenovanje svojega člana v Nadzorni svet s strani posamezne politične stranke, v okviru kvote 5 članov Državnega zbora (ki je v konkretnem primeru tožena stranka). To pomeni, da tožnica kot politična stranka, ki je neuspešno predlagala imenovanje neizbrane kandidatke v Nadzorni svet, zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja Državnega zbora ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo sporne odločitve z izpodbojno tožbo v upravnem sporu. S to odločitvijo namreč ni bilo odločeno o nikakršni njeni materialnopravno določeni pravici niti o kakšni tožnici lastni pravni koristi in tako pri izpodbijanem sklepu ne gre za dokončni posamični akt, s katerim bi bilo poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi oziroma v njen pravni položaj, niti kolikor aktivno legitimacijo za tožbo uveljavlja kot domnevna zastopnica neizbrane kandidatke (katere pooblastilo za zastopanje v tem sporu sicer tožbi ni priloženo niti ni neizbrana kandidatka navedena v tožbi kot morebitna (so)tožnica v tem upravnem sporu sporu). Glede na navedeno izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt v smislu 3. odstavka 2. člena ZUS-1, niti ne gre za akt, za katerega bi zakon izrecno določal, da je zoper njega dopustno uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Zakonodajalec je kot enega izmed formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za odločanje o predlagani začasni odredbi določil obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni podana, zato je sodišče zavrglo tudi predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.