Če bi šlo za linearni izračun zavarovalnine, navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna oziroma smiselna in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti.
ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje.
Tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP.
Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavarovalnice ne more uspešno zahtevati povrnitve nadomestila za invalidnost, ki ga izplačuje svojemu zavarovancu, pa ima pravico, da na podlagi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, od direktnega povzročitelja nezgode.
Upoštevajoč razlago pojma „uporaba vozila“, kot jo je podalo Sodišče EU, je po presoji Vrhovnega sodišča izmed dejanskih okoliščin, kot sta jih v obravnavanem primeru ugotovili sodišči prve in druge stopnje, za odločitev v konkretni zadevi ključna predvsem ta, da je do nesreče prišlo pri (vzvratni) vožnji traktorja z namenom premika na določeno mesto, ki terja zaključek, da je do nesreče prišlo pri uporabi vozila, skladni z običajno funkcijo tega vozila. Okoliščine konkretnega primera je torej treba subsumirati pod pojem „uporaba vozila“, ki ga zajema kritje iz obveznega zavarovanja.
Tožnica ima kot oškodovanka položaj upravičenca v smislu 944. člena OZ; tožnica ki sicer ni stranka zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v zavarovalno razmerje vstopi v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Zato ima zavarovalnica tudi zoper njo ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Če nastane škodni dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen OZ), v okoliščinah iz 944. člena OZ, zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe, takšno izključitev odgovornosti pa zavarovalnica lahko uveljavlja z ugovorom zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer, torej tudi zoper oškodovanca kot upravičenca po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti.
V drugi točki drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/05-3 so taksativno našteti riziki, ki jih zavarovanje krije. Opredeljeni so kot pojmi s kazenskopravno vsebino - tatvina, vlomska in roparska tatvina, rop ter odvzem motornega vozila z namenom uporabe za vožnjo. To pomeni, da škodna ravnanja, ki ne ustrezajo navedenim kazenskopravnim pojmom (npr. kot npr. izsiljevanje, zatajitev, goljufija ipd.), niso zajeta s Splošnimi pogoji kot zavarovalni primeri.
Kljub temu, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe pravilno zapisalo, da so določila zavarovalne pogodbe materialno pravo, ki ga mora sodišče pri odločanju upoštevati, pa dejansko tega ni storilo.
Določbam zavarovalne pogodbe, ki vsebujejo izrecno besedilo „med vožnjo“, stranki ves čas pripisujeta različen pomen. Gre za nasprotujoča, a mogoča pomena pogodbene določbe, ki ju ni mogoče vnaprej izključiti z ustaljenimi metodami razlage. Navedeno terja materialnopravni sklep, da je takšna pogodbena določba sporna, zaradi česar bi morala biti uporabljena pravila razlage iz drugega odstavka 82. člena OZ.
V primeru, ko je vložen zahtevek zoper zavarovanca za plačilo odškodnine, začne teči zastaranje za zavarovančev zahtevek zoper zavarovalnico z dnevom vložitve tožbe pri sodišču. Določbi četrtega odstavka 380. člena ZOR oziroma četrtega odstavka 357. člena OZ določata dva časovna trenutka za začetek zastaranja tovrstnih zahtevkov. Prvi je trenutek plačila s strani zavarovanca, drugi pa je trenutek vložitve tožbe v pravdi zaradi plačila odškodnine oškodovanca zoper zavarovanca. To pa najprej logično nujno pomeni, da nastop enega dejstva izključi upoštevanje drugega kot kriterija za presojo, kdaj je začelo zastaranje teči. Če je torej oškodovanec s strani zavarovanca prejel odškodnino, je izključena možnost, da bi zastaranje pričelo teči kasneje – z vložitvijo tožbenega zahtevka. Čim pa je vložen tožbeni zahtevek zoper zavarovanca, pa je izključen kasnejši trenutek plačila kot kriterij za začetek teka zastaralnega roka.
Kadar se nezgodno zavarovanje nanaša na življenje nekoga tretjega, ima ta položaj zavarovane osebe oziroma zavarovanca, saj je nastanek zavarovalnega primera odvisen od nezgodnih dogodkov v njegovem življenju (nezgodna smrt, invalidnost, začasna nesposobnost za delo). Kot tak je tretji subjekt zavarovalne pogodbe. V nasprotju z moralnimi načeli bi namreč bilo, če bi bil zgolj objekt zavarovanja in bi se lahko sklenitelj zavarovanja brez njegovega soglasja premoženjsko okoristil iz realizacije rizika v njegovi osebni integriteti. Zato gre v primeru, ko se nezgodno zavarovanje nanaša na življenje tretjega, že po naravi stvari za pogodbo v korist tretjega, in je tretji sam upravičenec iz zavarovalne pogodbe, za določitev drugega upravičenca pa je potrebno njegovo soglasje. Navedeno pomeni, da je določba zavarovalne pogodbe, ki brez tožnikovega soglasja kot upravičenca določa drugo toženko, nična, tožnik pa ima kot beneficiar iz pogodbe v korist tretjega neposredno pravico, da zahteva izpolnitev v svojem imenu.
V šestem odstavku 7. člena ZOZP je določen regresni limit, z navedbo zneska do katerega največ lahko zavarovalnica zahteva povračilo, ki je upoštevaje vsebino člena namenjen le končni prilagoditvi prisojene odškodnine na z zakonom predvideno raven in ne izračunavanju matematičnega izhodišča, od katerega je treba zmanjševati s strani zavarovalnice plačani znesek odškodnine v primerih ugotovitve deljene odgovornosti oškodovancev.