ZPP člen 274, 274/1. ZGD-1 člen 391, 391/2, 396, 396/1.
zavrženje pritožbe - pravni interes za pritožbo - ugotovitev ničnosti sklepa skupščine - aktivna legitimacija družbenikov gospodarske družbe - učinek poteka roka za vložitev tožbe
Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, je toženki v korist. Roka za uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, ki je potekala 27. 10. 2006 oziroma za razveljavitev teh sklepov, sta v skladu z drugim odstavkom 391. člena ter prvim odstavkom 396. člena ZGD-1 potekla. To pomeni, da z morebitno ponovno tožbo na ugotovitev ničnosti spornih sklepov 11. skupščine toženke oziroma za njihovo razveljavitev tožnica ne bi bila uspešna (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Iz tega izhaja, da toženka z ugoditvijo pritožbi in nadaljevanjem tega pravdnega postopka ne bi imela nobene pravne koristi. Največ, kar bi toženka lahko z nadaljevanjem tega pravdnega postopka dosegla, je zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica ni navedla in še manj utemeljila, kako bi takšna odločitev v tem pravdnem postopku izboljšala njen pravni položaj. Na obstoj toženkinega pravnega interesa pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščin konkretnega primera.
Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.
Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.
Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače.
Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.
Ugotovitev, da povprečni mesečni dohodek dedinje ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, še ne pomeni, da je dedinja avtomatično upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Pri presoji materialnega položaja je namreč treba upoštevati tudi njeno premoženje oziroma premoženjsko stanje in ne le prejemanje mesečnih dohodkov.
Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.
Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - skupno varstvo in vzgoja otroka - korist mladoletnega otroka - primernost posameznega starša - alkoholizem - bolezensko stanje - nesubstanciran dokazni predlog - preživnina - določitev višine preživnine - odmera preživnine - zmožnost preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena
Sodišče prve stopnje je višino mesečnih potreb mladoletnega A. A. pravilno ocenilo na približno 480,00 EUR. Ugotovilo je preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ter stroške vrtca ter stroške za obleke in prevoze v višini 242,00 EUR in jih porazdelilo med udeleženca v razmerju 65 % za predlagatelja in 35 % za nasprotno udeleženko. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti zavezancev je po eni strani pravilno upoštevalo kreditni obrok nasprotne udeleženke za rešitev stanovanjskega problema, po drugi strani pa je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da predlagatelj iz naslova dediščine bratu mesečno izplačuje od 200 do 300,00 EUR, saj je hišo, v kateri živi, podedoval po očetu ter da mu omogoča brezplačno bivanje.
Pritožba pa upravičeno opozarja, da tisti udeleženec, ki ima boljše preživninske zmožnosti, trpi tudi del stroškov, ki nastajajo v gospodinjstvu drugega udeleženca. Pritožbeno sodišče je zato preostali del otrokovih potreb (stroške režije, prehrane, higiene, zdravil, igrač, rojstnega dneva, športnih rekvizitov, dopusta) v višini 238,00 EUR razdelilo v enakem razmerju, s tem da polovico potreb predlagatelj krije že v okviru svojega gospodinjstva, razliko pa je bilo potrebno glede na ugotovljeno preživninsko breme izravnati s plačilom denarnega zneska v izračunani višini 35,00 EUR mesečno.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava zahtevka - nedovoljeno razpolaganje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta. Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje.
sklep o dedovanju - sestavine izreka sklepa o dedovanju - oporočno dedovanje - volilojemnik - volilo - izpolnitev volila
Sklep o dedovanju je ugotovitvena odločba, ki mora skladno z 214. členom ZD poleg taksativno določenih obveznih sestavin v primeru obstoja volila obsegati tudi priimek in ime volilojemnika, njegov poklic in stalno prebivališče ter natančen opis pripadlega volila.
sporen obseg zapuščinskega premoženja - ugotovitev obsega zapuščine - dvig sredstev z računa zapustnika - denarna sredstva na bančnem računu - zapustnikovo premoženje
Po naroku je dedič predlagal dodatne poizvedbe o stanju denarnih sredstev od 1. 1. 2015 dalje, vendar pa je z nadaljnjo vlogo zapuščino sprejel in na zadnjem naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovljenemu obsegu zapuščine ni nasprotoval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da med dediči ni spornih dejstev o obsegu zapuščine in izdalo izpodbijani sklep. Kljub temu je po prejemu pritožbe opravilo dodatne poizvedbe in izvedlo še en narok, na katerem je dedičem predstavilo svoje ugotovitve. Ker je dedič vztrajal pri večjem obsegu zapuščine, ga je s sklepom s 17. 4. 2023 na potilo na pravdo, a tožbe zoper sodediče ni vložil. Glede na navedeno je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo obseg zapuščine.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - sklep o začasni odredbi - ureditvena začasna odredba - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - sum spolne zlorabe - dejanska trditvena in dokazna podlaga - dokazni standard verjetnosti - odklanjanje stikov s strani otroka - neizvedba dokaza - hitrost postopka zavarovanja
Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka.
dedna izjava o sprejemu in odstopu dednega deleža - pritožba zoper sklep o dedovanju - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedopustne pritožbene novote - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju
V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD).
razmerja med starši in otroki - naslov prebivališča - določitev preživnine za otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - izguba zaposlitve - premoženjsko stanje - preživninsko breme - porazdelitev preživninskega bremena
V porazdelitvi bremena v razmerju 55 % za predlagatelja in 45 % za nasprotno udeleženko so ustrezno ovrednotene vse s strani sodišča ugotovljene okoliščine, in sicer, da deklici pri vsakem od staršev preživita enako časa ter da sta oba udeleženca enakopravno in enakovredno vključena v vse vidike življenja skupnih otrok, da je razmerje dohodkov udeležencev iz naslova delovnega razmerja približno 65 % predlagatelj in 35 % nasprotna udeleženka, da premoženja predlagatelja iz naslova denarnih prihrankov in prihrankov v vrednostnih papirjih znaša okoli 110.000 EUR, premoženje nasprotne udeleženke pa okoli 70.000,00 EUR oziroma 60.000 EUR, da je predlagatelj lastnik velike in relativno nove enodružinske hiše, nasprotna udeleženka pa je tretjinska lastnica več nepremičnin, od katerih ena predstavlja veliko hišo, praktično na nabrežju jezera, da predlagatelj biva v lastniški nepremičnini, nasprotna udeleženka pa nima dokončno urejenega stanovanjskega vprašanja, zato ima stanovanje najeto in zanj plačuje najemnino, da imata udeleženca primerljive druge stroške z lastnim preživljanjem ter sta oba lastnika vozila povprečnega cenovnega razreda.
Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
ZDZdr člen 41, 41/3, 43, 43/1, 47, 47/1, 74, 74/1, 74/1-1, 75, 75/1, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - predlog centra za socialno delo - zavrnitev predloga - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - demenca - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pomanjkljivo obrazložena odločba - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov
Prvo sodišče se v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo opredelilo do bistvenih ugotovitev sodne izvedenke (prav tako ne do mnenja zdravnika).
Če so socialno varstveni zavodi prezasedeni, to ni upošteven razlog, da sodišče ne bi odločilo o namestitvi nasprotne udeleženke v zavod, pri čemer mora sodišče določiti, da je (najustreznejši) socialno varstveni zavod dolžan sprejeti nasprotno udeleženko takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem oseb po sklepih sodišč.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
plačilo za izvedensko delo - plačilo nagrade in stroškov izvedenca - nagrada za študij spisa - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bistvo pritožbenih navedb, da je izvedensko mnenje nestrokovno izdelano. Takšna pritožbena graja predstavlja vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. V skladu s stališči sodne prakse nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja in metodami, ki jih pri svojem delu uporabi izvedenec, na pravico do plačila za opravljeno delo ne vpliva, saj stranka sklepa o odmeri nagrade izvedencu ne more uspešno izpodbiti z lastno oceno o kakovosti izvedenskega mnenja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in očitane pomanjkljivosti (npr. očitki o nestrokovnosti izvedenskega mnenja) spadajo namreč v sklop dokazne ocene (po 8. členu ZPP), ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri nagrade.