Kot je razvidno iz štampiljke na povratnici, je plačilni nalog osebno prevzela odvetniška pisarna, za katero dolžnik v pritožbi pravi, da je pooblaščena za sprejem pisanj. Zato ne drži, da dolžnik ni prejel plačilnega naloga in da ni mogel pravočasno plačati sodne takse.
OZ člen 190, 193, 198, 378. ZPP člen 189, 214, 339, 353. URS člen 23.
neupravičena obogatitev - izpraznitev in izročitev stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - litispendenca - identiteta zahtevkov - ekvivalenčna teorija - uporabnina za stanovanje - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - tržna najemnina - ugotovljeno dejansko stanje - dovoljenje za bivanje - konkretiziranost ugovora - pavšalen ugovor - priznano dejstvo - nezakonito bivanje - izročitev in izpraznitev nepremičnine - poslovni najem - primerna uporabnina - materialno procesno vodstvo - dokaz s postavitvijo izvedenca - odločanje o ugovoru litispendence - temelj zahtevka - obratovalni stroški - stanovanjski namen
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence, saj glede prvega in tretjega toženca ter druge toženke ne gre za istovetnost pravdnih strank v obravnavani zadevi z zadevo opr. št. I Pg 366/2021, glede četrtega toženca (kjer je istovetnost pravdnih strank sicer podana, saj je tudi s. p. fizična oseba), pa je dejanski temelj obeh zahtevkov (za izpraznitev istega poslovnega prostora) različen, zato litispendenca tudi glede četrtega toženca ni podana. V zadevi opr. št. I Pg 366/2021 je namreč to predhoden obstoj najemnega razmerja za opravljanje poslovne dejavnosti in zatrjevan krivdni odpovedni razlog pri poslovnem najemnem razmerju na podlagi ZPSPP, v obravnavani zadevi pa nezakonito bivanje oziroma uporaba nepremičnine za stanovanjske potrebe brez ustreznega pravnega naslova na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tudi dejanski temelj posameznega zahtevka (ekvivalenčna teorija).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba razlikovati med najemom poslovnega prostora za poslovni namen in najemom za bivanje. Ker je tožnik uveljavljal uporabnino zaradi uporabe poslovnega prostora za bivanje, čeprav je bil poslovni prostor namenjen poslovni dejavnosti in ne stanovanjski, in ker je bila med pravdnima strankama višina uporabnine sporna, najemnina v skupni višini 250,00 EUR mesečno pa je bila dogovorjena (med tožnikom in četrtim tožencem kot s. p. in družbo četrtega toženca) za poslovni najem, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znesek 250,00 EUR mesečno dogovorjene najemnine za poslovni namen ni primeren znesek za uporabo nepremičnine v stanovanjske namene. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da znesek 250,00 EUR sicer lahko predstavlja primerno tržno najemnino za poslovni prostor za poslovno dejavnost, ni pa nujno, da je to primerna tržna najemnina za uporabo istega poslovnega prostora za stanovanjske namene, zato bi moral glede primerne uporabnine za poslovni prostor (v stanju, kot je) za stanovanjske namene podati oceno izvedenec ustrezne stroke, vendar tožnik dokaznega predloga o postavitvi izvedenca tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu, za katerega v nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedeno skladno z določbo 285. člena ZPP, ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal njegove višine, je zato pravilna.
V konkretnem primeru sta udeleženca sporazumna, da je v korist otroka, da se ga vpiše v vrtec. Srž spora je v lokaciji vrtca, ki bi ga obiskoval otrok. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odločitev o tem v navedeni fazi postopka preuranjena. Prvič iz razloga, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ker bi imela ta odločitev (pre)velik neposreden vpliv na končno odločitev, drugič pa iz razloga, ker bo šele na podlagi izvedenskega mnenja možno oceniti dejstva, ki bodo relevantna tudi za odločitev o izbiri vrtca za otroka. V navedeni fazi postopka se torej ne ve, kako bi odločitev o izbiri vrtca vplivala na otrokov razvoj, zato je zaradi varstva koristi otroka treba počakati na izvedbo dokaza z izvedencem, preden se določi z začasno odredbo, kateri vrtec bo otrok obiskoval. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje mnenju CSD, da je treba otroka v najkrajšem možnem času vpisati v vrtec. To dejstvo mora sodišče prve stopnje upoštevati v nadaljnjem postopku, ko bo izdelano izvedensko mnenje, pa bo med udeležencema morda še vedno sporno, kateri vrtec naj otrok obiskuje.
ZFPPIPP člen 128, 128/2, 234, 234/1, 239, 239/1, 239/1-1.
sklep o začetku stečajnega postopka - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - odločanje o začetku stečajnega postopka - pritožba družbenika - nadomestni sklep - domneva insolventnosti - kontradiktorni postopek
Pritožnik navaja, da v primerih, ko sodišče prve stopnje sprejme odločitev na podlagi kontradiktorno izvedenega postopka, izdaja nadomestnega sklepa, s katerim se odloči vsebinsko povsem drugače kot s prvim sklepom, ni dopustna. Vendar pa v danem primeru sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom kontradiktornega postopka ni izvajalo. Tudi z izpodbijanim sklepom ni sprejelo vsebinske odločitve, saj je le na podlagi izmenjave vlog, ki sta jih vložila družbenica in dolžnik, presodilo, da je za vsebinsko presojo obstoja dolžnikove (in)solventnosti potrebno izvesti kontradiktorni postopek. Družbenica je namreč predložila dokaze, s katerimi je utemeljevala trditev, da dolžnik ni insolventen. To pa je narekovalo razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje. Enako odločitev bi sprejelo pritožbeno sodišče, v kolikor bi odločalo o pritožbi družbenice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.
Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.
ZP-1 člen 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8, 156. ZJRM-1 člen 7, 7/2.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - možnost preizkusa sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - zakonski znaki prekrška - kršitev materialnega prava - nova dejstva v pritožbi - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene - odgovornost storilca - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku
V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, ki naj bi bil v tem, da niso izpolnjeni znaki prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, pritožba dejansko izpodbija verodostojnost in način izpovedbe priče - policista, ki na naroku ni ponovil opolzkih besed, ki jih je storilec namenil uradnim osebam na kraju dejanja, ampak se je skliceval na navedbe v opisu dejanja, ki je priložen plačilnemu nalogu in ki ga je sestavil ta isti policist. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar spornega, saj je bil opis dejanja storilcu vročen in ni prav nobenega razloga, da se takšne besede ponavljajo v sodnih zapisnikih.
OZ člen 14, 86. ZGD-1 člen 268, 268/2, 514, 514/1, 514/3, 515.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - imenovanje in odpoklic poslovodje - razlogi za odpoklic poslovodje - sklep o odpoklicu - ničnost sklepa
Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) določba 514. člena ZGD-1, prvi odstavek, ne predstavlja podlage za uporabo 268. člena istega zakona, ki sicer ureja imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi (v nadaljevanju d. d.). Določbe o nadzornem svetu v d. d., ki so glede na dikcijo prvega odstavka 514. člena ZGD-1 uporabljive (tudi) v d. o. o., so določbe od 273. do vključno 284.a člena ZGD-1, med tem ko se določba 268. člena ZGD-1 dejansko nanaša na imenovanje in odpoklic uprave (poslovodstva) d. d. ter je umeščena v 5. oddelek (Organi delniške družbe), pododdelek 2 (Uprava). Ker je imenovanje in odpoklic poslovodstva v d. o. o. urejeno posebej, in sicer v določbi 515. člena ZGD-1, po pravilnem stališču izpodbijane sodbe o odpoklicu poslovodje v d. o. o. ni mogoče odločati na podlagi 268. člena ZGD-1. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da prvi odstavek 514. člena ZGD-1 „napotuje“ na uporabo vseh določb ZGD-1 o nadzornem svetu v delniški družbi. Ker torej v obravnavani zadevi sklep nadzornega sveta toženke v skladu z 86. v zvezi s 14. členom OZ ni ničen (ne more biti v nasprotju z določbo 268. člena ZGD-1, saj slednja v d. o. o. ni uporabljiva), je odveč kakršnokoli razpravljanje sodišča o vsebini Pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je (bil) možen odpoklic tožnika kot poslovodje pred potekom mandata, in to brez utemeljenega razloga (takšen odpoklic je v d.o.o. možen v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1, takšen odpoklic pa je tudi v skladu z Aktom o ustanovitvi toženke, ki je veljal v spornem obdobju, pri čemer takšen razlog predstavlja odpoklic iz ekonomsko poslovnih razlogov (34. člen).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - utemeljenost odpovednega razloga - izbira delavca - prepoved diskriminacije
Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom.
ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Tožena stranka je že v odpovedi podala razloge o tem, zakaj se je pri izbiri delavca, ki mu bo podala odpoved, odločila za tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja, temveč posledica objektivne izbire tožene stranke, ki je odpoved podala tožniku iz razloga, ker je imel pri toženki kot najmlajši najmanj delovne dobe, kar je povsem sprejemljiv izbirni kriterij.
ZDSS-1 člen 19, 20, 41, 41/1, 41/6. ZPP člen 333. URS člen 22, 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku tega roka. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten. Omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu.
Zaradi zagotovitve obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva zoper obsodilno sodbo je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, in so za nedvomno ugotovitev ali je bila sodba dejansko vročena obdolžencu (osebno ali z veljavno nadomestno vročitvijo v skladu z določbami ZKP) potrebne dodatne poizvedbe.
ZFPPIPP člen 18, 78, 78/2, 78/2-2, 78/2-5, 80, 121, 121/1. DZ člen 4. ZPP člen 214, 214/1, 337, 337/1.
imenovanje članov upniškega odbora - ovire za imenovanje upnika v upniški odbor - z upnikom povezana oseba - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost)
Ovira za članstvo v upniškem odboru je podana, če ima upnik v razmerju do osebe, ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo postopka prisilne poravnave opravljal funkcijo direktorja dolžnika, položaj ožje povezane osebe. Med slednje spadajo tudi zunajzakonski partnerji teh oseb. Obstoj zunajzakonske skupnosti predstavlja predhodno vprašanje za ugotovitev položaja ožje povezane osebe, glede katere obstoji zakonska ovira za imenovanje za člana upniškega odbora.
Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku, z učinki pravnomočne sodbe. Ker mora sodnik že ob sklepanju sodne poravnave paziti, da ta ne bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali, saj v tem primeru sodne poravnave ne sme dovoliti, je sodna praksa enotna, da je morebitno takšno kršitev možno uveljavljati le z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom, so pravno zmotni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti presoje sodišča prve stopnje, ko to ni upoštevalo materialnopravnih določb OZ, ki se nanašajo na delno ničnost pogodbe.
začasno zavarovanje - prevod dokaznih listin - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - pravica do poštenega postopka - vročitev - fikcija vročitve - zloraba procesnih pravic - podaljšanje začasnega zavarovanja - vročitev s pritrditvijo na sodno desko
V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca.
Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku.
Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).
skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - bivanje v tujini - izvajanje starševske skrbi - določitev stikov med staršem in otrokom - način izvrševanja stikov - največja korist otroka - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša
Iz določb 138. in 139. člena DZ, na kateri se je sodišče oprlo, izhaja skupno varstvo in vzgoja kot prvenstvena odločitev. Zato mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za to obliko varstva in vzgoje. Navedeno izhaja tudi iz določb Ustave (54. člen) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), ki podeljujejo obema staršema enako odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj. To velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj; v skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Skupno varstvo in vzgojo lahko sodišče izreče tudi v primeru, ko o tem med staršema ni soglasja. Otrokova korist je najbolj varovana takrat, ko sta tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.
Velika prostorska oddaljenost ne more biti odločilni dejavnik, ki bi preprečeval določitev skupnega varstva in vzgoje. Zaradi fizične odsotnosti nasprotnega udeleženca je pomembno, da s sinom v času počitnic oz. prihoda v Slovenijo ta primanjkljaj nadoknadita, in da deček z njim preživi večji del počitnic/praznikov.
Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje je odvisna od številnih dejavnikov, med njimi tudi od finančnih in logističnih. Pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga, da ta oblika varstva in vzgoje dečku ne bi bila v korist. Nasprotno, v primeru skupnega starševstva se v otroku krepi zavedanje, da ohranja oba starša, da sta zanj oba enako pomembna. V starših pa se krepi občutek starševstva in z njim povezane odgovornosti za otroka.
Odločitev sodišča zasleduje otrokovo korist. Ta je, da ima z očetom v tednu tudi daljši stik, s katerim se jima omogoči krepitev medsebojne povezanosti. Zato mora predlagateljica tem okoliščinam ustrezno prilagoditi preživljanje vikendov s sinom. Seveda pa je možno, da se dogovorijo (tudi) drugače.
spor majhne vrednosti - dobava električne energije - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - izpolnitev pogodbene obveznosti
V sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navedba, da bi naj sodišče prve stopnje kršilo določbo 451. člena ZPP s presojo, da je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago svojega zahtevka, pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga. Tega ni mogoče obiti s sklicevanjem, da izpodbijane sodbe zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana (dovoljena) bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če tožena stranka nasprotuje presoji sodišča, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago, je jasno, da razlogi sodišča o tem obstajajo in je sodbo mogoče preizkusiti.
motenje posesti - motilno dejanje - zadnje posestno stanje
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna in jo pritožba s povzetimi pritožbenimi navedbami, s katerimi predvsem ponuja lastno dokazno oceno in lastne dokazne zaključke ne more izpodbiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00071258
ZPP člen 5, 243, 252, 254, 254/2, 254/3.
dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje - pripombe strank
Popolnost, jasnost in skladnost izvedenskega mnenja torej ni odvisna od tega, ali izvedensko mnenje odgovarja na pripombe strank, pač pa zgolj od vsebine odgovorov na s strani sodišča postavljena vprašanja. Pravica do izjave iz 5. člena ZPP stranki res daje pravico, da se med postopkom opredeli do že izvedenih dokazov, kar na drugi strani sodišču nalaga, da se do strankinih pripomb opredeli, vendar je sodišče tisto, ki mora pretehtati, ali so podane pripombe tehtne in to tudi obrazložiti. Če tega ne stori, gre za poseg v strankino pravico do izjave (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa jo mora stranka v pritožbi uveljavljati določno in konkretizirano, ker ta ne spada v okvir pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 56, 121, 121/1, 325, 325/1. ZNP-1 člen 21, 21/1, 22, 32, 32/1. SPZ člen 16, 16/1, 17, 17/1, 17/2. ZPP člen 337, 337/1.
prodaja premoženja v stečajnem postopku - pritožba zoper sklep o prodaji - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - stranka stečajnega postopka - udeleženec stečajnega postopka - nepravdni postopek - izvedba dokaza z izvedencem - sestavina glavne stvari - glavna stvar in pritikline - pritiklina
ZFPPIPP ne ureja pravnega položaja, v katerem bi bil predmet prodaje premoženje, ki ni last stečajnega dolžnika. Zaradi navednega je pritožnik, ki trdi, da je lastnik kotlov, ob smisleni uporabi določb, ki urejejo nepravdni postopek, procesno legitimiran za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep o prodaji tega premoženja.
Pritožnik trdi, da predstavljata kotla pritiklino glavne stvari, njegove trditve pa dajejo ustrezno trditveno podlago tudi za presojo, ali predstavljata kotla sestavino glavne stvari. S predlaganim dokazom z izvedencem dokazuje pritožnik pravno relevantna dejstva v tej postopku, to je trdnost povezave kotlov z objektom (ki naj bi ju ne bi bilo mogoče ločiti brez poškodbe kotlovnice), kot tudi nekompletnost objektov brez delujoče kurilnice (saj naj bi večji del poslovnih stavb in proizvodnih prostorov ostal brez kakršnekoli možnosti ogrevanja). Prav tako trdi in dokazuje funkcionalno (saj naj bi bilo obratovanje kurilnice mogoče ponovno vzpostaviti) in prostorsko (parcelacija naj bi bila izvedena zgolj zato, ker premoženja kot celote ni bilo mogoče prodati) povezanost kurilnice s stavbami na območju celotnega objekta.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - pravno pomembna dejstva - odločanje v pravdnem postopku - utemeljenost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog
Zmotno je stališče pritožbe, da dolžnik zgoraj navedenim kriterijem obrazloženosti ugovora ni zadostil. Iz dolžnikovih navedb namreč določno izhaja, da nasprotuje obstoju vtoževane terjatve in meni, da v ugovoru priloženem Dogovoru o plačilu odvetniške nagrade za opravljene pravne storitve zanj ni podlage. Presoja, ali so dolžnikove navedbe utemeljene, ali jih vsebina v dokaz predložene listine potrjuje in ali je torej utemeljeno dolžnikovo zavzemanje za zavrnitev upnikovega zahtevka, pa ni predmet sodne presoje v postopku reševanja ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ampak bo o tem sodišče odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku. Šele v tem postopku bo namreč moral tudi upnik, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja terjatve, katere plačilo je zahteval s predlogom za izvršbo, ponuditi navedbe o dejstvih, ki utemeljujejo njegov zahtevek, in zanje predložiti dokaze. Šele na podlagi teh navedb in predloženih dokazov pa bo sodišče v nadaljnjem kontradiktornem postopku lahko presodilo tudi utemeljenost dolžnikovih ugovorov, ki jih bo dolžnik, potem ko se bo seznanil z dejstvi in dokazi, na katerih upnik utemeljuje svoj zahtevek, v skladu s procesnimi pravili lahko tudi še dopolnil.