odpoved najemne pogodbe - sodna odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - rok za izselitev - najemno razmerje
Pritožnik utemeljeno opozarja na četrti odstavek 112. člena SZ-1, ki določa, da rok za izselitev ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši od 60 dni.
Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo glede dolžine izpraznitvenega roka in ga določilo na 30 dni. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec tožnikovo odpoved prejel že leto in pol nazaj, je ta minimalni rok zadosten in ustrezen, daljši (pritožnik se zavzema za 90 dnevnega), pa ne bi bil upravičen.
edini upnik kot kupec nepremičnine - oprostitev položitve kupnine
Zakonska določba drugega odstavka 191. člena ZIZ je jasna, nedvoumna in ne omogoča razlage, za katero se je v pritožbi zavzemal upnik. Beseda "edini" je enopomenska in ne pušča dvoma. Ko je več upnikov, kot v obravnavanem primeru glede preostalih dvanajst nepremičnin dolžnika, oprostitev plačila kupnine kupcu, ki je tudi upnik, glede na povsem jasno in nedvoumno zakonsko določbo ne pride v poštev, četudi bi to morebiti dejansko bilo smotrno in ekonomično.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače.
Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).
Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.
zapuščinski postopek - obseg zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - skupno premoženje zakoncev - bolj verjetna pravica zakonca - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pasivna legitimacija dedičev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 213. člena ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.
Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.
OZ člen 190, 193, 198, 378. ZPP člen 189, 214, 339, 353. URS člen 23.
neupravičena obogatitev - izpraznitev in izročitev stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - litispendenca - identiteta zahtevkov - ekvivalenčna teorija - uporabnina za stanovanje - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - tržna najemnina - ugotovljeno dejansko stanje - dovoljenje za bivanje - konkretiziranost ugovora - pavšalen ugovor - priznano dejstvo - nezakonito bivanje - izročitev in izpraznitev nepremičnine - poslovni najem - primerna uporabnina - materialno procesno vodstvo - dokaz s postavitvijo izvedenca - odločanje o ugovoru litispendence - temelj zahtevka - obratovalni stroški - stanovanjski namen
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence, saj glede prvega in tretjega toženca ter druge toženke ne gre za istovetnost pravdnih strank v obravnavani zadevi z zadevo opr. št. I Pg 366/2021, glede četrtega toženca (kjer je istovetnost pravdnih strank sicer podana, saj je tudi s. p. fizična oseba), pa je dejanski temelj obeh zahtevkov (za izpraznitev istega poslovnega prostora) različen, zato litispendenca tudi glede četrtega toženca ni podana. V zadevi opr. št. I Pg 366/2021 je namreč to predhoden obstoj najemnega razmerja za opravljanje poslovne dejavnosti in zatrjevan krivdni odpovedni razlog pri poslovnem najemnem razmerju na podlagi ZPSPP, v obravnavani zadevi pa nezakonito bivanje oziroma uporaba nepremičnine za stanovanjske potrebe brez ustreznega pravnega naslova na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tudi dejanski temelj posameznega zahtevka (ekvivalenčna teorija).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba razlikovati med najemom poslovnega prostora za poslovni namen in najemom za bivanje. Ker je tožnik uveljavljal uporabnino zaradi uporabe poslovnega prostora za bivanje, čeprav je bil poslovni prostor namenjen poslovni dejavnosti in ne stanovanjski, in ker je bila med pravdnima strankama višina uporabnine sporna, najemnina v skupni višini 250,00 EUR mesečno pa je bila dogovorjena (med tožnikom in četrtim tožencem kot s. p. in družbo četrtega toženca) za poslovni najem, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znesek 250,00 EUR mesečno dogovorjene najemnine za poslovni namen ni primeren znesek za uporabo nepremičnine v stanovanjske namene. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da znesek 250,00 EUR sicer lahko predstavlja primerno tržno najemnino za poslovni prostor za poslovno dejavnost, ni pa nujno, da je to primerna tržna najemnina za uporabo istega poslovnega prostora za stanovanjske namene, zato bi moral glede primerne uporabnine za poslovni prostor (v stanju, kot je) za stanovanjske namene podati oceno izvedenec ustrezne stroke, vendar tožnik dokaznega predloga o postavitvi izvedenca tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu, za katerega v nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedeno skladno z določbo 285. člena ZPP, ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal njegove višine, je zato pravilna.
ZMEPIZ-1 člen 80, 80-2. ZDR-1 člen 15, 118, 118/4. OZ člen 86, 86/1. ZIntPK člen 37. ZPIZ-2 člen 14, 14/1. ZUP člen 279.
sprememba lastnosti zavarovanca - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prenehanje delovnega razmerja
Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.
ZPP člen 105, 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 365, 365/2, 366. ZST-1 člen 8.
pritožba - umik pritožbe - fikcija umika pritožbe - plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - oprostitev plačila sodne takse - popolnost predloga - izjava o premoženjskem stanju
Pravno niso upoštevne tožničine pritožbene navedbe glede njenega predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj je bilo o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse že pravnomočno odločeno (s sklepom sodišča prve stopnje z dne 28. 7. 2023).
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da tožnica sodne takse za pritožbo ni plačala v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje tožničina pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 2023 za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
DZ člen 138, 138/4, 173, 173/1, 177, 177/2. ZNP-1 člen 108.
sprememba odločitve o stikih - omejitev pravice do stikov - spremenjene razmere - osebni stiki z otrokom - neosebni stik - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - obseg in način izvajanja stikov - pravica do stikov - ogroženost otroka - razgovor z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - varstvo koristi otroka
Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavlja korist otroka, vendar pa lahko sodišče po prvem odstavku 173. člena DZ le enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.
Ogroženost otroka z osebnimi stiki z materjo je konkretno in jasno izražena. Njegova stiska je tako močna, da je utrpel akutno stresno reakcijo (tresenje pred stiki, krč v roki, dihalna stiska). Trenutno mu osebni stiki z materjo niso v korist, zaradi česar jih je bilo potrebno omejiti na neosebne stike.
Otrok stike z materjo odklanja zaradi njenega impulzivnega vedenja ter neprimernega govorjenja. Siljenje otroka, ki je izrazil takšen odpor do osebnega stika, pa lahko pri otroku povzroči še hujši odpor do stikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072410
OZ člen 33. ZPP člen 140, 142, 142/3, 142/4, 182, 182/3, 318, 318/1, 318/1-4.
izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - zavezovalni pravni posel - predpogodba - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - obvestilo o prispelem pisanju - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pasivnost tožene stranke - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sistem afirmativne litiskontestacije - domneva priznanja tožbenih trditev - nasprotje med trditvami in dokazi - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - primarni in eventualni zahtevek
Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
delna ustavitev izvršbe - delno plačilo - račun kot verodostojna listina
V pritožbi zatrjevanega plačanega računa ni v predlogu za izvršbo, tako po številki kot po znesku, zato ga upnik ne izterjuje. Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je plačal 127,74 EUR, za kar je upnik delno umaknil predlog za izvršbo.
V konkretnem primeru sta udeleženca sporazumna, da je v korist otroka, da se ga vpiše v vrtec. Srž spora je v lokaciji vrtca, ki bi ga obiskoval otrok. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odločitev o tem v navedeni fazi postopka preuranjena. Prvič iz razloga, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ker bi imela ta odločitev (pre)velik neposreden vpliv na končno odločitev, drugič pa iz razloga, ker bo šele na podlagi izvedenskega mnenja možno oceniti dejstva, ki bodo relevantna tudi za odločitev o izbiri vrtca za otroka. V navedeni fazi postopka se torej ne ve, kako bi odločitev o izbiri vrtca vplivala na otrokov razvoj, zato je zaradi varstva koristi otroka treba počakati na izvedbo dokaza z izvedencem, preden se določi z začasno odredbo, kateri vrtec bo otrok obiskoval. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje mnenju CSD, da je treba otroka v najkrajšem možnem času vpisati v vrtec. To dejstvo mora sodišče prve stopnje upoštevati v nadaljnjem postopku, ko bo izdelano izvedensko mnenje, pa bo med udeležencema morda še vedno sporno, kateri vrtec naj otrok obiskuje.
vdovska pokojnina - pogoji za pridobitev pravice - prehodna določba
Po prehodni določbi 392. člena ZPIZ-2 lahko družinski član umrlega zavarovanca, ki do uveljavitve zakona izpolni starost za pridobitev vdovske ali družinske pokojnine po prej veljavnem ZPIZ-1 uveljavi pravico do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi ZPIZ-2, če so izpolnjeni pogoji na strani umrlega in zavarovanega družinskega člana. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.
ZPP člen 183, 183/1, 183/1-2, 183/2, 285, 449, 449/2. OZ člen 375, 375/1, 635, 635/1, 635/2, 639, 639/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - prehod iz rednega postopka v spor majhne vrednosti - nasprotna tožba - samostojno obravnavanje nasprotne tožbe - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - odprava napak na račun izvajalca - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - obrestovanje obresti
Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.
Terjatev, ki jo ima tožeča stranka zoper dolžnika, je (zgolj) predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka tožeče stranke v tem postopku, ki je zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe med zakoncema. Za izdajo začasne odredbe je moral upnik oziroma tožeča stranka za verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek, ki jih skupaj določata prvi odstavek 255. člena in prvi odstavek 256. člena OZ.
obseg zapuščine - sklep o dedovanju - zapuščinski postopek - zapustnikova terjatev - neobstoj terjatve - odškodnina žrtvam vojnega nasilja - pozneje najdeno premoženje zapustnika - zavrnjen zahtevek
Zapustnica nima pravno priznane terjatve do Republike Slovenije iz naslova materialne (premoženjske) vojne škode, ker pravne ureditve glede te vojne škode država še ni uredila. To pomeni, da zatrjevana terjatev še ni nastala, ker ni pravno priznana. Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo v sklepu o dedovanju navesti, da ima zapustnica terjatev iz tega naslova do Republike Slovenije.
OZ člen 14, 86. ZGD-1 člen 268, 268/2, 514, 514/1, 514/3, 515.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - imenovanje in odpoklic poslovodje - razlogi za odpoklic poslovodje - sklep o odpoklicu - ničnost sklepa
Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) določba 514. člena ZGD-1, prvi odstavek, ne predstavlja podlage za uporabo 268. člena istega zakona, ki sicer ureja imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi (v nadaljevanju d. d.). Določbe o nadzornem svetu v d. d., ki so glede na dikcijo prvega odstavka 514. člena ZGD-1 uporabljive (tudi) v d. o. o., so določbe od 273. do vključno 284.a člena ZGD-1, med tem ko se določba 268. člena ZGD-1 dejansko nanaša na imenovanje in odpoklic uprave (poslovodstva) d. d. ter je umeščena v 5. oddelek (Organi delniške družbe), pododdelek 2 (Uprava). Ker je imenovanje in odpoklic poslovodstva v d. o. o. urejeno posebej, in sicer v določbi 515. člena ZGD-1, po pravilnem stališču izpodbijane sodbe o odpoklicu poslovodje v d. o. o. ni mogoče odločati na podlagi 268. člena ZGD-1. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da prvi odstavek 514. člena ZGD-1 „napotuje“ na uporabo vseh določb ZGD-1 o nadzornem svetu v delniški družbi. Ker torej v obravnavani zadevi sklep nadzornega sveta toženke v skladu z 86. v zvezi s 14. členom OZ ni ničen (ne more biti v nasprotju z določbo 268. člena ZGD-1, saj slednja v d. o. o. ni uporabljiva), je odveč kakršnokoli razpravljanje sodišča o vsebini Pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je (bil) možen odpoklic tožnika kot poslovodje pred potekom mandata, in to brez utemeljenega razloga (takšen odpoklic je v d.o.o. možen v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1, takšen odpoklic pa je tudi v skladu z Aktom o ustanovitvi toženke, ki je veljal v spornem obdobju, pri čemer takšen razlog predstavlja odpoklic iz ekonomsko poslovnih razlogov (34. člen).
starševska skrb - izvajanje starševske skrbi - začasna odredba - vpis otroka v osnovno šolo - stalno bivališče - nadomestitev soglasja starša - varstvo koristi otroka - pravica do izjave
Ker je moral mladoletni A. A. v šolskem letu 2023/2024 pričeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole in ker se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo naj bi otrok obiskoval, odločitve pa ni bilo mogoče odložiti, je bilo potrebno, da je sodišče za vmesno obdobje do končne odločitve o vpisu otroka o tem odločilo z začasno odredbo ter je posledično moralo poseči tudi v ureditev o preživljanju časa otroka s staršema.
Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.