razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086420
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2.
poslovna goljufija - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - neizvedba dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - relevantnost dokaza - zakonski znaki kaznivega dejanja - civilnopravno razmerje - preslepitveni namen
Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (v zvezi s tem toženec v pritožbi trdi le, da bi mu lahko sodišče samo ponudilo odlog, obročno plačilo ali ga oprostilo plačila sodne takse) in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da toženec sodne takse za pritožbo ni plačal v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje toženčeva pritožba za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek.
Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti.
Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočna odločba - ustavna pritožba
Med pravdnima strankama ni sporno, da je postopek, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pravnomočno končan, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Vložitev ustavne pritožbe na dejstvo pravnomočno končanega postopka o rešitvi predhodnega vprašanja ne vpliva.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2, 39, 39/1, 39/1-2.
nagrada izvedencu za delo - osebni pregled - zahtevnost izvedenskega mnenja - dodatna dokumentacija - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na višino nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (zdravstveni karton). Zdravstveni karton je bil pridobljen enkrat, ne pa dvakrat. Zaradi tega je izvedenski organ do nagrade po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika upravičen samo enkrat, ne pa dvakrat.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izbira skrbnika - preužitkarska pogodba - namen skrbništva - izključitveni razlog - pogodba o dosmrtnem preživljanju - navzkrižje interesov
Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.
odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odstop od pogodbe - zahtevek za vrnitev kupnine - izrecno dogovorjena lastnost vozila - bistvena lastnost blaga - odločilno dejstvo - neizvedba dokaza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.
Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.
Spor je bil torej o vsebini dogovora med pravdnima strankama. V skladu s pravilom, da mora dejstva dokazati stranka, ki jih zatrjuje (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme o vsebini zatrjevanega dogovora pri tožniku. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče izhajalo iz previsokega dokaznega standarda.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - končni uspeh strank v postopku - vračunavanje obveznosti na podlagi delnega poplačila - vračunavanje delnega plačila - vračunavanje obresti in stroškov
Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - materialni položaj
Določilo devetega odstavka 12.a člena ZST velja za podatke o materialnem položaju stranke in njenih družinskih članov, se pravi fizične osebe, kar ni tožena stranka, ki je pravna oseba d.o.o. Zato sodišče prve stopnje ni moglo opravljati poizvedb pri tujih bankah, temveč bi jih morala predložiti tožena stranka, česar ni storila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.