Pravni interes pritožnika mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijane odločbe ne more več nastopiti, je potrebno pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086420
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2.
poslovna goljufija - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - neizvedba dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - relevantnost dokaza - zakonski znaki kaznivega dejanja - civilnopravno razmerje - preslepitveni namen
Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočna odločba - ustavna pritožba
Med pravdnima strankama ni sporno, da je postopek, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pravnomočno končan, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Vložitev ustavne pritožbe na dejstvo pravnomočno končanega postopka o rešitvi predhodnega vprašanja ne vpliva.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
ZIZ člen 201, 201/1, 201/3, 207/1, 207/2, 207/3, 208, 208/1. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - poplačilo upnikov - sklep o poplačilu - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - razdelitveni narok - izpodbijanje terjatve - izvršba na nepremičnino - upoštevanje delnega plačila
Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.
ZIZ člen 38, 38/5, 81, 81/1, 291, 291/3, 291/4. ZPP člen 365, 365/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 60, 60/1, 61, 61/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16-1.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - vpis v evidenco - potrebni stroški - predčasni obračun izvedenih del - čas oprave
Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).
Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.
Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2, 3, 6, 7, 7/2. OZ člen 336, 336/1. ZDR-1 člen 202.
V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.
Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (v zvezi s tem toženec v pritožbi trdi le, da bi mu lahko sodišče samo ponudilo odlog, obročno plačilo ali ga oprostilo plačila sodne takse) in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da toženec sodne takse za pritožbo ni plačal v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje toženčeva pritožba za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek.
Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti.
Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist.
ZIZ člen 9, 9/3, 15, 56, 58, 58/4. ZNP-1 člen 93, 93/1-2. ZPP člen 343, 365-2. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3-4.
izvršba - zavrženje ugovora - prepozen ugovor dolžnika - rok za vložitev ugovora - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - varstvo koristi otroka - sodne počitnice / poletno poslovanje
Glede na 2. alinejo prvega odstavka ZNP-1 je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva (s sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba za izterjavo preživnine) predstavlja nujno zadevo po 83. členu ZS. Ker po drugem odstavku 83. člena ZS v takih zadevah roki med poletnim poslovanjem tečejo, je sodišče prve stopnje praivlno zaključilo, da je ugovor, vložen 1. 9. 2023 zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik prejel 26. 7. 2023, vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023), vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023) in je zato prepozen (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato dolžnikov ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
kaznivo dejanje goljufije - presoja dejanskega stanja
Kljub dejstvu, da je oškodovanec gluhonema oseba, se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da sta obdolženec in oškodovanec med seboj brez težav komunicirala. Glede na tak njun odnos je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec utemeljeno pričakoval, da mu bo obdolženec, ko bo prodal stanovanje, kot je trdil, denar vrnil.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
odvzem predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - vrnitev zaseženih predmetov - lastninska pravica na zaseženih predmetih
Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.