V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da očitanega dne ni vozila ona, temveč B. B. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.
gozd - hitri postopek o prekršku - dokazna ocena - dopustni pritožbeni razlog
Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec v postopku predložil dokaze, da v kritičnih obdobjih ni vozil štirikolesnika v gozdovih, kot se mu očita, saj je predložil USB ključek iz katerega izhaja, kje se je v teh kritičnih obdobjih nahajal štirikolesnik, ki je njegova last, poleg tega pa iz predloženih videoposnetkov s strani prekrškovnega organa ni mogoče ugotoviti niti datuma niti leta, ko naj bi bil konkretni posnetek dejansko posnet, prekrškovni organ pa je o storitvi prekrškov sklepal izključno na podlagi teh videoposnetkov.
ZZK-1 člen 38, 38/2, 40., 40/1, 40/1-8. ZUreP-3 člen 202, 203, 204, 217.
vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih - potrdilo o odobritvi pravnega posla in potrdilo, da odobritev ni potrebna - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla
Sklenitev pogodbe namesto razlastitve pomeni specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za tako javno korist, ki terja razlastitev nepremičnine (202.- 204. člen ZUreP-3). Pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (213. člen ZUreP-3) in sporazum o odškodnini oziroma sodno odločbo o njej (217. člen ZUreP-3). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljene javne koristi (204. člen ZUreP-3) grozi razlastitev nepremičnine (203. člen ZUreP-3). Pridobitev lastninske pravice na tak način je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa in taka pogodba torej nima značaja in pomena prometa z nepremičninami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODSTVO
VSL00073710
ZIZ člen 15, 40c, 77, 78. Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin (1980) člen 8, 8-49. ZUODNO člen 1, 7. ZS člen 114, 114/3.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršba na premičnine - bivališče dolžnika - katastrska občina - izvršba na podlagi verodostojne listine - sodni okraj - okrajno sodišče
Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, upnik pa lahko tudi predlaga, naj sodišče dovoli izvršbo na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, v takšnem primeru pa je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.
Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je opredeljeno s katastrskimi občinami. Uredba vlade RS, ki bi določila katastrske občine, ki obsegajo območje posameznega okrajnega sodišča, še ni sprejeta, zato so katastrske občine, ki spadajo pod določen sodni okraj, še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območij občine ter območjih občin. Omenjeni ZPUZSO je bil sicer razveljavljen z ZUODNO ter določitvi njihovih območij, ki pa katastrskih območij ne določa in zato pri določanju območja krajevne pristojnosti ni relevanten.
Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.
Od trenutka, ko se zoper osebo osredotoči sum, da gre za storilca kaznivega dejanja oziroma prekrška, je za presojo prostovoljnosti ravnanja ključno, ali je bil ustrezno počen o privilegiju zoper samoobtožbo. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je tako odvisna od vprašanja, ali je bil v trenutku policistovega poziva na izročitev predmetov sum osredotočen in posledično podana obveznost pouka o privilegiju zoper samoobtožbo.
Pojma "izobesiti" ni mogoče razlagati tako ozko, kot se za to zavzema zagovornica v pritožbi in ni mogoče šteti, da izobešena zastava pomeni le zastavo, ki visi, ne pa tudi zastave, ki je pritrjena na neko površino. Bistvo izobešanja zastave je v tem, da je ta javno vidna in ker je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da je le-ta bila pogosto javno vidna, je mogoče utemeljeno šteti, da je storilec na tak način zastavo tuje države izobešal. Prav tako je neutemeljeno zavzemanje zagovornice za zaključek, da zastava ni bila javno izobešena, ker je bila pritrjena na notranji strani garažnih vrat in da garaža v bližini hiše A., ne more biti javna površina. Garaža je sicer res načeloma zaseben prostor, vendar če so vrata garaže pogosto odprta in je na ta način vidna na teh vratih pritrjena zastava, je tako ravnanje mogoče šteti kot javno vidno izobešanje zastave.
Določba 56. člena ZSPDSLS-1 za vpis v zemljiško knjigo zahteva pogodbo o brezplačni odsvojitvi nepremičnega premoženja (pritožnica trdi, da je sodno poravnavo enačiti s tako pogodbo), a v njej mora biti opredeljen javni interes, torej v sami pogodbi in vsebovano določilo o prepovedi odsvojitve in obremenitve brezplačno odsvojene nepremičnine za najmanj pet let v korist odsvojitelja.
ZPrCP člen 41, 41/4. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-5.
prekoračitev zahtevka - objektivna identiteta - opis prekrška
Sodišče prve stopnje je pri odločanju prekoračilo zahtevek oziroma opis prekrška po prekrškovnem organu, ki je storilca spoznal za odgovornega storitve predmetnega prekrška, ker ni omogočil varnega prečkanja pešcu, kateri je čakal pred prehodom. Ker prekrškovni organ storilcu ni očital, da je zapeljal čez prehod za pešce, na katerega je pešec že stopil, je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška, na katerega se veže v postopku z ZSV izpodbijani PN z dne 9. 3. 2021. Prekoračitev je v škodo pritožnika, ki se je branil s trditvami, da pešec, ki je zgolj stal ob prehodu za pešce, ni kazal nobenega namena prečkati prehoda za pešce.
ugotovitev očetovstva - pritožba zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu - odmera nagrade za izvedensko delo - izvedba DNK analize - potrebni stroški
Pojasnilo, ki ga je za ISM podal njegov predstojnik, odklanja sleherni dvom, da je bila zaradi ugotavljanja, ali je predlagatelj biološki oče mld. B. B., potrebna DNK analiza vseh treh vzorcev (matere, otroka in domnevnega očeta); kadar se preverja očetovstvo, se s pomočjo analize nesporno materinega vzorca določi, kateri del je otrok podedoval po očetu in se tako pri primerjanju DNK domnevnega očeta pridobi boljšo natančnost.
odškodnina - prometna nesreča - vinjenost zavarovanca - odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - postavitev novega izvedenca - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - neposredno zaslišanje izvedenca
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče postavi novega (tretjega) izvedenca le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje nasprotja med obema izvedenskima mnenjema odpravilo s tem, ko je ustno zaslišalo vse izvedence, nato pa v 18., 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje A.
izvršitev odločb - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za vložitev predloga - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije
Prvostopenjsko sodišče je, izhajajoč izključno iz določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP odločilo, da je 15-dnevni rok za vložitev prošnje za nadomestitev kazni zapora iztekel s potekom dne 6. 9. 2023. Ker obsojenec do dne izdaje izpodbijanega sklepa zaporne kazni še ni nastopil, upoštevaje, da je njegova zagovornica predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna (pravilno z delom v splošno korist) s priporočeno pošiljko naslovila na sodišče 18. 9. 2023, je takšen predlog zavrglo kot prepozen.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS Up-290/17-23, U-I-51/17-21 z dne 23. 6. 2022, s katero je Ustavno sodišče ocenilo, da nameni, cilji in razlogi ne utemeljujejo različnega zakonskega roka za vložitev predloga za delo v splošno korist v primerjavi tako s predlogom za zapor ob koncu tedna kot s predlogom za hišni zapor ter zaključilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP, kolikor določa 15-dnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma zadnje vročitve prepisa sodbe, v neskladju z Ustavo. Da bi zavarovalo človekovo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je do odprave ugotovljene protiustavnosti določilo način izvršitve svoje odločbe tako, da se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.
SPZ člen 33. ZPP člen 108, 108/4, 108/5, 180, 180/1.
sodno varstvo posesti - opis motenja posesti - nepopolna tožba - načelo formalne legalitete - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - poziv na dopolnitev tožbe - nepopolna dopolnitev vloge - zavrženje tožbe kot nepopolne
Mesto motilnega dejanja je potrebno določno in konkretno opredeliti. Iz izreka sodne odločbe mora biti motilno dejanje jasno razvidno. Četudi je tožniku (in morda tudi tožencu) jasno, za katero pot in katera motilna dejanja gre, pa mora biti izrek določen in določljiv tudi objektivno, da ne nastane dvom v morebitni izvršbi. Sodišče prve stopnje ni odločalo strogo formalistično. Tožnika je pozvalo na dopolnitev tožbe z navodili, kako in v čem naj se tožbeni zahtevek dopolni. Ker tožnik tožbenega zahtevka ni jasno opredelil, je tožbo utemeljeno zavrglo. Na takšno posledico je tožnika tudi opozorilo.
Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ker bi bila prepozna, ampak iz razloga nejasnosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka, kar prepričljivo izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa.
ZIKS člen 145, 145b. ZPP člen 5. ZNP-1 člen 42. ZDen člen 3, 4, 5. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
zaplemba - vrnitev zaplenjenega premoženja - podlaga prehoda premoženja v državno last - Odlok AVNOJ - kršitev pravice do izjave - razveljavitev sklepa - neobrazložena odločba - neopredelitev do dokaznih predlogov
Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji.
Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS.
S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
regulacijska začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - začasna nezmožnost za delo - obstoj verjetnosti terjatve
Trditve tožnice (da bi zgolj nadomestilo, ki bi ga prejema od ZRSZ kot brezposelna v višini 80 % mesečnega dohodka, občutno vplivalo na proračun družine ter zmožnost plačevanja najemnine za stanovanje, ker ne bo mogla sanirati stanovanja, ki je uničeno v avgustovskih poplavah) so pri odločanju o predlagani začasni odredbi nerelevantne, ker so povezane s prenehanjem izplačevanja nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo, ne pa zaradi same zmožnosti v spornem obdobju opravljati dela, o čemer je bilo odločano v izpodbijani dokončni odločbi. Sodišče pravilno ugotavlja, da hipotetično zatrjevane posledice izgube najemniškega stanovanja in zmanjšanja družinskega proračuna, niso v neposredni vzročni zvezi z ugotavljanjem tožničine zdravstvene zmožnosti za delo po zaključku staleža.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne držijo navedbe toženca, da je del terjatve že vtoževan v drugem pravdnem postopku, zaradi česar je tudi pravilno zavrnilo ob tem smiselno očitan ugovor litispendence iz 189. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075239
OZ člen 190, 191, 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
najemna pogodba za poslovni prostor - plačilo obratovalnih stroškov - odvoz odpadkov - plačilo stroškov za drugega - neupravičena pridobitev - kondikcija - verzija - pojem protispisnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, izpovedb prič ali zakonitih zastopnikov. To je tedaj, ko jih sodišče v razloge sodbe povzame (prepiše) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici.
Določilo 191. člen OZ v tem primeru ni uporabljivo, saj ga je mogoče uporabiti le v primerih, ko izpolnitelj obveznosti od prejemnika izpolnitve terja vračilo izpolnjenega (kondikcija), ne pa tudi v primerih, ko izpolnitelj, ki je izpolnil tuj dolg, terja povračilo tistega, kar je za drugega izpolnil prejemniku izpolnitve, od drugega - resničnega dolžnika (verzija).
Iz določila 197. člena OZ, ki se nanaša na poseben primer obogatitve in ne izključuje uporabe 190. člena OZ, izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika.
S tem, ko je odvetniku dala splošno pooblastilo za zastopanje v postopku, je tudi sprejela, da bodo vsa pisanja vročana njemu. Po določbi 137. člena ZPP mora sodišče v primerih, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročati pisanja njemu. Neposredna vročitev stranki se sploh ne bi štela za veljavno opravljeno in bi pomenila bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Stranka mora trpeti posledice zamude, ki jih je zakrivil njen pooblaščenec; pravdna dejanja, ki jih opravi njen pooblaščenec, imajo enak pravni učinek, kakor da bi jih opravila stranka sama. Od odvetnika se namreč pričakuje ravnanje v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Če pa stranka meni, da njen pooblaščenec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, tega ne more uveljavljati v tej, marveč v kakšni drugi (npr. odškodninski) pravdi.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje kot pravni standard - lastnina drevesa na meji - potek meje - urejena meja - sporna meja - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - enkratno protipravno vznemirjanje lastnika - časovna komponenta vznemirjanj
Zakonski pojem vznemirjanja iz 99. člena SPZ je pravni standard, ki ga napolnjuje teorija, predvsem pa sodna praksa, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je toženec z barvnim označevanjem dreves, ki (glede na sodno urejeno mejo) stojijo na parceli tožnikov, ter naknadnim odstranjevanjem tožnikovih oznak, aktivno (fizično) posegel v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer za kaj takega ni imel nobene pravne podlage, torej protipravno. Drži sicer, da s tem tožnika pri uporabi same nepremičnine nista bila ovirana, a je bistveno to, da posegi kažejo, da si toženec, kljub sodno urejeni meji, lasti del nepremičnine tožnikov in tam rastoča drevesa in da je, zaradi za toženca sporne meje, verjetno, da bi, brez sodne intervencije, do poseganja lahko ponovno prišlo.
ZPP člen 44, 44/3, 157, 158, 158/1. ZST-1 člen 31, 31/1.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi dela zahtevka - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - povod za tožbo - izpodbijanje vrednosti spornega predmeta - sodna določitev vrednosti predmeta postopka - korekturna dolžnost sodišča - potrebnost stroškov
Iz prvega odstavka 158. člena ZPP res izhaja pravilo, da je tožnik, ki umakne tožbo, upravičen do povračila stroškov postopka, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora on plačati pravdne stroške. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima to pravilo izjemo. Toženec namreč v taki situaciji stroškov ni dolžan nositi, če ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). O povodu za tožbo pa govorimo takrat, ko lahko tožnik na podlagi ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih pravnih interesov.
Da je vrednost spornega predmeta previsoka, je toženka prvič navedla v odgovoru na tožničino zahtevo za povračilo stroškov, torej že po izdaji sklepa, s katerim je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. V tej fazi postopka pa sodišče, ob upoštevanju 44. člena ZPP, vrednosti spora ne more več korigirati.