tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - aktivna legitimacija za negatorno tožbo - zakupna (najemna) pogodba - presoja verjetnosti obstoja terjatve - verjetno izkazan obstoj terjatve - začasna odredba pri negatorni tožbi - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice
Sodišče je z verjetnostjo ugotovilo, da je tožnik po sklenitvi zakupne pogodbe še naprej obdeloval travnik na severnem delu parcele in zanj prejemal kmetijske subvencije, in sicer vse do postavitve električnega pastirja, s katerim mu je toženec preprečil dostop na severni del parcele. Glede na navedeno je zaključilo, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da se je zakupna pogodba nanašala le na vinograd, ne pa na preostali del parcele, ki ga je v posesti obdržal tožnik. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je z verjetnostjo izkazano, da je s preprečitvijo dostopa do tega dela parcele prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnika v njegovi lastninski pravici.
stroški postopka - poseben sklep o višini stroškov
Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.
Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
odločitev o stroških postopka - postopek po ZVEtL - predujem za stroške - stroški skupnih delov stavbe - stroški posla rednega upravljanja - redno upravljanje stvari - poplačilo stroškov iz rezervnega sklada - vrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni.
Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.
Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.
Sodišče prve stopnje je opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede stališča v judikatu II Ips 8/2022 materialnopravno zmoten.
Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-112, s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe.
Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 61, 61/3.
stroški izvršitelja - obračun izvršitelja
Ob ugotovljenem, ko izvršitelj ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, ampak je po prejemu sklepa o izvršbi zadevo zgolj vpisal v svojo evidenco, je pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitelj v tej fazi glede na določilo tretjega odstavka 61. člena Pravilnika ni bil upravičen do izdaje predčasnega obračuna.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
ZPosS člen 4, 4/2, 5, 7, 10, 10/3, 10/4. Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo,uporabo in razkritjem (2016) člen 15. ZASP člen 168.
poslovna skrivnost - civilna kazen - civilna kazen po ZASP - sodna praksa Sodišča EU - preventivni namen civilne kazni - diskrecija sodišča - okoliščine konkretnega primera - zahtevek delodajalca - javni interes - nesorazmernost ukrepa - odločitev o stroških - odmera stroškov po uspehu
Varstvo poslovne skrivnosti zato ne bi smelo vključevati primerov, v katerih je razkritje nepravilnosti v interesu javnosti, če se ob tem razkrije neposredno relevantno kršitev, nepravilno ravnanje ali nezakonito dejavnost. Toženec je podatke pridobil z namenom prijave kršitev pravic delavcev inšpekcijskim službam. Čeprav je pri tem zasledoval predvsem lasten interes glede uveljavljanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prijava nezakonitosti in kršitev pravic delavcev nedvomno tudi v širšem, javnem interesu. Ob tehtanju opisanih okoliščin primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil izrek civilne kazni nesorazmeren s samo kršitvijo. Ker tožnica z ravnanjem toženca ni utrpela škode in njene povrnitve niti ne zahteva, bi izrek civilne kazni, ki predstavlja izjemo v našem pravnem sistemu in je Direktiva niti ne predvideva, predstavljal pretiran ukrep glede na resnost kršitve in vzroke, ki so do nje privedli. Tožnica je zaščito svojih interesov imetnice poslovne skrivnosti namreč že dosegla s prepovednim zahtevkom, po katerem je tožencu prepovedana nadaljnja uporaba spornih podatkov, razen v sodnih postopkih in pred inšpekcijskimi organi.
ponovna odmera starostne pokojnine - uveljavitev novele zakona
Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da novela desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.
posojilna pogodba - dokaz o obstoju pogodbe - nedopustne pritožbene novote - prepozen dokazni predlog - uporaba poligrafa v civilnem postopku - dogovorjena pisnost pogodbe - razmerje med pisno pogodbo in ustnimi dogovori
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 22. 12. 2020 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik kot posojilodajalec tožencu kot posojilojemalcu posodil 6.000,00 EUR. Pisna posojilna pogodba, overitev toženčevega podpisa pri notarju, izostanek toženca iz (edinega) naroka, toženčevo pavšalno izpodbijanje obstoja obligacijskega razmerja brez dokaznih predlogov, so okoliščine, ki potrjujejo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.
razmerja med starši in otroki - naslov prebivališča - določitev preživnine za otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - izguba zaposlitve - premoženjsko stanje - preživninsko breme - porazdelitev preživninskega bremena
V porazdelitvi bremena v razmerju 55 % za predlagatelja in 45 % za nasprotno udeleženko so ustrezno ovrednotene vse s strani sodišča ugotovljene okoliščine, in sicer, da deklici pri vsakem od staršev preživita enako časa ter da sta oba udeleženca enakopravno in enakovredno vključena v vse vidike življenja skupnih otrok, da je razmerje dohodkov udeležencev iz naslova delovnega razmerja približno 65 % predlagatelj in 35 % nasprotna udeleženka, da premoženja predlagatelja iz naslova denarnih prihrankov in prihrankov v vrednostnih papirjih znaša okoli 110.000 EUR, premoženje nasprotne udeleženke pa okoli 70.000,00 EUR oziroma 60.000 EUR, da je predlagatelj lastnik velike in relativno nove enodružinske hiše, nasprotna udeleženka pa je tretjinska lastnica več nepremičnin, od katerih ena predstavlja veliko hišo, praktično na nabrežju jezera, da predlagatelj biva v lastniški nepremičnini, nasprotna udeleženka pa nima dokončno urejenega stanovanjskega vprašanja, zato ima stanovanje najeto in zanj plačuje najemnino, da imata udeleženca primerljive druge stroške z lastnim preživljanjem ter sta oba lastnika vozila povprečnega cenovnega razreda.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00071991
ZNP-1 člen 24, 42.
sklep o začasni odredbi - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v vzgojni zavod - razširitev stikov - zavrženje ugovora - pravni interes za vložitev pravnega sredstva - pojem smiselna uporaba določb ZPP - zavrnitev ugovora - zavrnitev dokaznega predloga - neprimeren dokaz - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - stopnja verjetnosti
Po določilu 42. člena ZNP-1 se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določila ZPP, če zakon ne določa drugače. To velja tudi za določbo o nujnosti obstoja pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni interes za vložitev ugovora ima udeleženec, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Te nasprotni udeleženec glede odločitve o ureditvi stikov med hčerjo in nasprotno udeleženko ni izkazal. Sodišče z odločitvijo o zavrženju ugovora v tem delu tudi ni kršilo določila 24. člena ZNP-1. Slednji namreč ne ureja vprašanja predpostavke pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, temveč obravnava pogoje za vložitev predloga, ki ga vloži neupravičeni predlagatelj.
SPZ člen 99, 99/1, 210, 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 8, 213, 285. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok (OPN LP 07) (2010) člen 51, 51/5.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo in njegove meje - priposestvovanje stvarne služnosti - nemini res sua servit - opustitveni zahtevek - prepovedni tožbeni zahtevek
Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.
zakoniti dedič - odpoved dedovanju - dedna odpoved - odpoved dediščini - delna odpoved dediščini - dedna izjava - nepreklicnost dedne izjave - izjava o sprejemu dediščine - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka - dodatni sklep o dedovanju - razveljavitev dedne izjave v pravdi
Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - skupno varstvo in vzgoja otroka - korist mladoletnega otroka - primernost posameznega starša - alkoholizem - bolezensko stanje - nesubstanciran dokazni predlog - preživnina - določitev višine preživnine - odmera preživnine - zmožnost preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena
Sodišče prve stopnje je višino mesečnih potreb mladoletnega A. A. pravilno ocenilo na približno 480,00 EUR. Ugotovilo je preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ter stroške vrtca ter stroške za obleke in prevoze v višini 242,00 EUR in jih porazdelilo med udeleženca v razmerju 65 % za predlagatelja in 35 % za nasprotno udeleženko. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti zavezancev je po eni strani pravilno upoštevalo kreditni obrok nasprotne udeleženke za rešitev stanovanjskega problema, po drugi strani pa je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da predlagatelj iz naslova dediščine bratu mesečno izplačuje od 200 do 300,00 EUR, saj je hišo, v kateri živi, podedoval po očetu ter da mu omogoča brezplačno bivanje.
Pritožba pa upravičeno opozarja, da tisti udeleženec, ki ima boljše preživninske zmožnosti, trpi tudi del stroškov, ki nastajajo v gospodinjstvu drugega udeleženca. Pritožbeno sodišče je zato preostali del otrokovih potreb (stroške režije, prehrane, higiene, zdravil, igrač, rojstnega dneva, športnih rekvizitov, dopusta) v višini 238,00 EUR razdelilo v enakem razmerju, s tem da polovico potreb predlagatelj krije že v okviru svojega gospodinjstva, razliko pa je bilo potrebno glede na ugotovljeno preživninsko breme izravnati s plačilom denarnega zneska v izračunani višini 35,00 EUR mesečno.