izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - opravljanje pridobitne dejavnosti
Kot kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se za opravljanje pridobitnega dela lahko šteje zgolj aktivno opravljanje dela s strani delavca. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža aktivno opravljal delo kot samostojni podjetnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opravljanje pridobitne dejavnosti v času bolniškega staleža) ni podana. Izdaje računa, tudi v kolikor bi ga izdal sam tožnik (kar v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno), ni mogoče šteti za opravljanje pridobitnega dela. Poleg tega je bil tožnik nesposoben za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi (delovno mesto delavca v proizvodnji). Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
odškodninska odgovornost delavca - višina škode - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu referent za delo s strankami in register, tožeči stranki iz hude malomarnosti povzročila škodo. Utemeljene pa so pritožbene navedbe o višini škode, ki jo je toženka povzročila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do posameznih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne do utemeljenosti odpisov in tudi ne do višine odpisov. Toženka je imela ustno pooblastilo, da se lahko z dolžnikom dogovarja o načinu in rokih ter odpisu 30 % zamudnih obresti od terjatev, kar je verificiral zakoniti zastopnik tožeče stranke, za odpis višjega odstotka zamudnih obresti (največ 50 %) pa je bila potrebna direktorjeva odobritev. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo pri vtoženih primerih za neutemeljene odpise. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgolj zaradi pomanjkanja dokumentacije odpisi še niso neutemeljeni. Neutemeljenost odpisov pa je dolžna dokazati tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti celotni z izvedenskim mnenjem ugotovljeni znesek škode. Toženka namreč odgovarja le za škodo, ki jo je tožnici povzročila, pa je ta ni mogla sanirati. Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, brez celovite dokazne ocene, pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSReg člen 4, 4/1, 37, 37/2. ZFPPIPP člen 138, 138/2, 138/3.
podatki, ki se vpisujejo v sodni register - ustavitev postopka prisilne poravnave - navajanje novih dejstev v pritožbi - nadomestitveni sklep
Poleg podatkov, ki jih zakon določno navaja, da se vpišejo v sodni register, se lahko v skladu z 12. točko prvega odstavka 4. člena ZSReg vpišejo tudi podatki, ki so pomembni za pravni promet, in za katere vpis zahteva subjekt vpisa. V tem primeru mora subjekt vpisa svoj predlog utemeljiti z razlogi o relevantnosti podatkov, ki naj se vpišejo, za pravni promet.
Čeprav drugi odstavek 37. člena ZSReg dovoljuje v pritožbi tudi navajanje novih dejstev (in tudi predložitev novih dokazov), in se v takšnem primeru šteje pritožba kot predlog za izdajo nadomestitvenega sklepa, pa bi moral v obravnavanem primeru subjekt vpisa takšno utemeljitev podati že v pritožbi zoper sklep, s katerim je registrsko sodišče odločilo o vpisu dejstva o ustavitvi postopka prisilne poravnave, torej še v pritožbenem roku zoper navedeni sklep.
ZPP člen 394, 394-4, 396. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 389.
obnova postopka - razlog za obnovo - osebni stečaj - sposobnost biti stranka - omejitev poslovne sposobnosti
Kljub začetku osebnega stečaja tožniku glede postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni bila omejena poslovna sposobnost. Iz sklepa o začetku postopka osebnega stečaja izhaja, da stečajni dolžnik ne more samostojno (veljavno) sklepati pogodb in opravljati drugih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Glede na naravo spora, po katerem se uveljavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, tožnik še ni mogel razpolagati s premoženjem, saj ga še ni pridobil. Pravice iz invalidskega zavarovanja se ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev priznajo na podlagi določb ZPIZ-1 oz. sedaj veljavnega ZPIZ-2. Dokler z odločbo pravica ni priznana, tožnik ni pridobil nikakršnega premoženja, kar pomeni, da z njim tudi ni mogel razpolagati. Z dokončno odločbo tožene stranke, ki je bila predmet presoje v pravnomočno končanem sporu, je bila namreč pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu zavrnjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožnika ni predstavljal primera po 1. odstavku 386. člena ZFPPIPP, ki določa omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika in da je bilo pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetniku, veljavno do preklica. Zato ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ali na kršitev pravil o zastopanju.
OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2. ZIZ člen 257, 257/1, 259, 259/1, 259/2.
predhodna odredba - zastaranje judikatne terjatve - časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova - zakonita preživnina
Pravilno je stališče, da imajo značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, tiste obveznosti po pravnomočni sodbi, ki so zapadle v plačilo v obdobju, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je še na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Za terjatve, ki pa so v plačilo zapadle po tem trenutku, pa je v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ določen krajši triletni zastaralni rok.
Predmet zavarovanja s predmetno predhodno odredbo so ob njeni izdaji še ne zapadli zneski zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2015 do meseca februarja 2016. Ker pa triletni zastaralni rok v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena istega zakona sicer določen za zastaranje občasnih terjatev, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja, začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje glede na to, da so predmet predmetnega zavarovanja bodoče občasne terjatve, ki ob izdaji predhodne odredbe kot relevantnem trenutku za pravno presojo še niso zapadle v plačilo, pravilno zaključilo, da zastaranje s predhodno odredbo zavarovanih bodočih preživninskih dajatev še niti ni začelo teči.
Tožnik je v spornem času na misiji v tujini opravljal tako nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do dodatka skladno s 4. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe (po tej določbi je predviden dodatek za nevarne naloge v primeru razdvajanja sprtih strani in drugih oblik vsiljevanja miru, taktične premike v območju bojevanja oziroma izvajanje letenja v bojnih razmerah, bojna iskanja in reševanja, protiteroristična in specialna delovanja, ofenzivno in defenzivno delovanje).
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do avgusta 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
Določilo petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju pritožbenega sodišča predpisuje znižanje nagrade za vse primere, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti, ne glede na vrsto postopka. Odvetnik postavljen po uradni dolžnosti v postopku po ZDZdr ni nobena izjema. V kolikor bi imel zakonodajalec namen nagrado znižati zgolj postavljenemu odvetniku v kazenskih postopkih, bi to moral izrecno določiti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064868
ZPP člen 14. OZ člen 344, 369, 369/1.
vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo – poslovna goljufija – zastaranje stranske terjatve – obresti – pretrganje zastaranja – zastaralni rok pri pretrganju
V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije toženca v izreku kazenske sodbe je določena tudi višina premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala, zato je bilo sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine škode, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, vezano kazensko sodbo.
Tožeča stranka je utemeljevala temelj in višino tožbenega zahtevka na podlagi kazenske sodbe.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073650
Prva direktiva Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 6, 6/1. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 48, 48/1, 48/1-b. ZPP člen 254, 254/2, 254/3.
podobnost blagovne znamke – Centreks – Centrex – test ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji – pravilo podobnosti – predpostavka obstoja zmede v javnosti – pogoj dobrovernosti – generičnost izraza – neutemeljen predlog za postavitev novega izvedenca
Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o generičnosti izraza centreks, o nepovezovanju tega izraza le s storitvami tožeče stranke že od začetka prodaje teh storitev na slovenskem trgu v letu 1998, o nujnosti uporabe prav tega izraza, da se strankam na strokoven način opiše kaj se prodaja in kaj je namen opreme, je zaključek, da tožena stranka ni izkoriščala ugleda znamke tožeče stranke, pravilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0083235
ZPP člen 285, 337, 337/1. ZIZ člen 38, 38/7. SPZ člen 72, 72/2. OZ člen 395.
odškodninska odgovornost – protipravno ravnanje – ravnanje v nasprotju z izdanimi začasnimi odredbami – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – ravnanje oškodovanca – škoda – stroški hrambe – stroški izvršilnega postopka – ugovor zastaranja – sodba presenečenja – materialno procesno vodstvo – skupno premoženje – stroški hrambe skupne stvari – obveznost v zvezi s skupno stvarjo – solidarne obveznosti – solidarnost dolžnikov – vsebina solidarnosti dolžnikov – regresno upravičenje – pravica izpolnitelja do povračila – delitev na enake dele in izjema
Da lahko stranka izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev, oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo mora na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar slednje ni neomejeno. Pravica do izjave je kršena le, če sodišče ne seznani stranke s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti.
motenje posesti – motilno dejanje – pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti
V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči njegovo izvršitev, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem.
Odločilna razloga zaradi katerega prvo sodišče utemeljeno ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in prič je v tem, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhajajo substanicirani razlogi, na podlagi katerih bi tožena stranka zatrjevala okoliščine, zaradi katerih se ni treba držati pomena pogodbene zaveze tožene stranke, kot izhaja iz dogovora in ker se je tudi sama sklicevala na določbe dogovora, ki po njenem mnenju izključujejo njeno obveznost, da plača terjatev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka skozi pravice in obveznosti, kot so bile določene v dogovoru.
Če sodišče odloči, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, mora postopek prekiniti. V tem primeru je prekinitev obligatorna, a odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je v dispoziciji sodišča, ne strank.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0081513
OZ člen 925, 926, 926/1, 926/5, 937, 937/1, 937/2, 937/3. ZOR člen 913.
avtomobilsko zavarovanje – zavarovalna pogodba – sklenitev pogodbe – kdaj je pogodba sklenjena – zavarovalna polica – doba kritja – bistvena sestavina zavarovalne pogodbe – splošni ali posebni pogoji – kolizija določb police in pogojev – dolžnost plačevanja premije – zapadlost premije – posledice, če premija ni plačana – odloženo plačilo premije – obvestilo o zapadlosti premije
Ker je na zavarovalni polici določen pričetek zavarovalnega kritja in plačilo po izdaji fakture, gre za primer iz drugega odstavka 937. člena OZ. Kljub temu, da je tožena stranka v pogojih zapisala, da se šteje, da je zavarovanje sklenjeno s plačilom premije ob sklenitvi in se tedaj rok po računu šteje za dan sklenitve, to v konkretnem primeru ne more veljati. Ko gre za razliko med polico in pogoji, velja to, kar je napisano na polici. Kasnejši postopek zavarovalnice pa je tudi z opominjevalnim postopkom omogočil tožeči stranki, da plača premijo.
USTAVNO PRAVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075192
URS člen 25. ZPP člen 11. ZST-1 člen 13, 34, 34/5, 34a.
pravica do pravnega sredstva - ugovor zoper plačilni nalog - vlaganje pravnih sredstev - zavlačevanje postopka - zloraba procesnih pravic - denarna kazen
Proti sklepu sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o odmeri sodne takse ni pritožbe.
Toženi stranki je treba pojasniti, da ponavljajoče se vlaganje pravnih sredstev (brez konkretne vsebine) zoper iste odločbe kaže na izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja postopka. Takšno ravnanje utegne ustrezati dejanskemu stanu zlorabe pravice iz 11. člena ZPP.
neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – solastnik – plačilo uporabnine za solastni delež nepremičnine – preprečitev uporabe – nasilje – privolitev v prikrajšanje – delež na skupnem premoženju – domneva o enakih deležih zakoncev – postopek za ugotovitev deleža na skupnem premoženju – sodna poravnava – trditveno breme – nadpolovični delež zakonske zamudne obresti – zastaralni rok
S sodno poravnavo, s katero se je končal postopek zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju, pravdni stranki nista določili deleža na skupnem premoženju. Upoštevaje zakonsko domnevo (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), bi moral toženec v predmetnem postopku, najkasneje po sklenjeni poravnavi, ponuditi trditve v prid (v pritožbi) zatrjevanega višjega deleža na skupnem premoženju.
ničnost – izpodbojnost – prekluzivni rok – čezmerno prikrajšanje – napake volje – poravnava – delna ničnost – načelo enake vrednosti dajatev – pogodba o poravnavi
S trditvami o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ), enako pa velja tudi za ostale trditve, ki se nanašajo na napake volje (grožnja – 45. člen OZ, bistvena zmota – 46. člen OZ), ni mogoče utemeljevati zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ampak kvečjemu zahtevek za njeno razveljavitev. Pogodba, ki jo obremenjujejo takšne napake, je namreč (le) izpodbojna in ne nična (primerjaj 99. in 2. odstavek 118. člena OZ).
Sodišče sicer pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da zato lahko ugotavlja dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala.
OZ za razlago pogodb predpisuje obvezna razlagalna pravila. Šele če sodišče niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage ne more enopomensko opredeliti pomena spornih pogodbenih določil, uporabi določbo 83. člena OZ o nejasnih pogodbenih določilih.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OBLIGACIJSKO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083260
ZIZ člen 270, 270/2, 270/2-3, 270/3. OZ člen 255, 255/2. ZD člen 135. ZPP člen 337.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – prepoved razpolaganja z nepremičnino – verjetnost obstoja terjatve – subjektivna nevarnost – neznatna škoda – pavšalne navedbe
Po ustaljeni sodni praksi se šteje vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv ter ni moč šteti, da je prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatna škoda za njenega lastnika. Zato zgolj pavšalno zatrjevanje tožeče stranke ne zadošča za zaključek verjetnega izkaza, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna v primerjavi s tožnikovo.