ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Tožnik zahteve na jamstveni sklad ni vložil v roku 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
ZFPPIPP člen 275, 275/1, 275/3, 278, 278/2, 383. ZZK-1 člen 243.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - razpolagalni posel - pravilno postavljen zahtevek - izbrisna tožba - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja
Pomembno je, da izpodbojni in izbrisni zahtevek obsega tudi zahtevo po vzpostavitvi stanja zemljiškoknjižnega vpisa, kot je bilo pred vknjižbo (v konkretnem primeru, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine do 1/3), in da se dovoli ponovna vknjižba v korist stečajnega dolžnika (skupaj z izročitvijo nepremičnine).
ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
protispisnost – dokazna ocena – nedovoljen pritožbeni razlog – spor majhne vrednosti
Ker iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan. Za tako kršitev gre pri napaki tehnične narave in ne, če je ugotovitev posledica dokazne ocene.
plačilo odpravnine - delovnopravna kontinuiteta - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0014649
OZ člen 179. ZPP člen 184, 184/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka. Pravilno je sicer upoštevalo, da je prvotno tožnik zahteval 4.624,99 EUR odškodnine in je od te vrednosti spornega predmeta odmerilo strošek nagrade za postopek. Glede na tožnikov delni umik tožbenega zahtevka pa je nepravilno odmerilo strošek nagrade za narok po prvotni vrednosti spornega predmeta, saj bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta v višini 3.274,99 EUR (po delnem umiku tožbe). Glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe znaša uspeh tožnika v postopku približno 50 % in mu glede na tak uspeh pripadajo tudi stroški postopka skladno s 154. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožnikove priznane stroške znižalo.
ZUstS člen 23, 23/1, 23/4. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6. ZPIZ-2 člen 8, 8-7, 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 29. 5. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 12. 2013. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
ZPP člen 394, 394-4, 396. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 389.
obnova postopka - razlog za obnovo - osebni stečaj - sposobnost biti stranka - omejitev poslovne sposobnosti
Kljub začetku osebnega stečaja tožniku glede postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni bila omejena poslovna sposobnost. Iz sklepa o začetku postopka osebnega stečaja izhaja, da stečajni dolžnik ne more samostojno (veljavno) sklepati pogodb in opravljati drugih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Glede na naravo spora, po katerem se uveljavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, tožnik še ni mogel razpolagati s premoženjem, saj ga še ni pridobil. Pravice iz invalidskega zavarovanja se ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev priznajo na podlagi določb ZPIZ-1 oz. sedaj veljavnega ZPIZ-2. Dokler z odločbo pravica ni priznana, tožnik ni pridobil nikakršnega premoženja, kar pomeni, da z njim tudi ni mogel razpolagati. Z dokončno odločbo tožene stranke, ki je bila predmet presoje v pravnomočno končanem sporu, je bila namreč pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu zavrnjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožnika ni predstavljal primera po 1. odstavku 386. člena ZFPPIPP, ki določa omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika in da je bilo pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetniku, veljavno do preklica. Zato ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ali na kršitev pravil o zastopanju.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 15/3, 78, 78/2. ZUPJS člen 30, 30/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6, 6/1, 9, 9-20, 13.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - ugotovitev lastnost zavarovanca za nazaj
Toženec je z izpodbijanima odločbama lastnost zavarovanca pri tožniku ugotovil za nazaj, pri čemer je za tako ugotovitev imel podlago v določbi 14. člena Pravil, v kateri je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in Pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oziroma pravnomočne odločbe sodišča. Ker tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za zavarovanje po drugi podlagi, ima pa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je toženec pravilno odločil, da ima lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ že od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanja plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, saj od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do avgusta 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
ZSDU člen 9, 9/1, 27, 27/1-4, 29, 42, 42/2, 53. ZDSS-1 člen 52. ZDR člen 72.
kolektivni delovni spor – volitve delavskih zaupnikov
Ker je bila v konkretnem primeru, glede na to, da je bilo na zboru od 9 delavcev z aktivno volilno pravico prisotnih 6 delavcev ali 67 % in je 5 delavcev tajno glasovalo za kandidatko (en glas proti po zapisniku), delavska zaupnica izvoljena celo z absolutno večino glasov, morebitne kršitve določb ZSDU niso bistvene kršitve, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev (53. člen ZSDU). Drugi odstavek 42. člena ZSDU tudi določa, da je izvoljeno toliko kandidatov za člane sveta delavcev (smiselno za delavskega zaupnika), kot je članov sveta delavcev in sicer tisti, ki so dobili največje število glasov. V konkretnem primeru je bila predlagana le ena kandidatka, kar posledično pomeni, da tudi če bi dobila le en glas, bi bila izvoljena, saj je bil zbor delavcev sklepčen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev volitev.
Po določilih 4. alineje 27. člena ZSDU ima pravico predlagati kandidate za člane sveta delavcev vsak reprezentativni sindikat v družbi, pri čemer v konkretnem primeru sicer ne gre za kandidiranje člana sveta delavcev, pač pa za izvolitev delavskega zaupnika (smiselna uporaba glede na določila 9. člena ZSDU). Za izvolitev delavskega zaupnika se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na svet delavcev. Ker drugi predlagatelj ni izkazal, da je reprezentativni sindikat pri delodajalcu, ni podana njegova aktivna legitimacija, zato je bil njegov predlog za razveljavitev volitev delavske zaupnice zavrnjen.
Tožnik je v spornem času na misiji v tujini opravljal tako nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do dodatka skladno s 4. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe (po tej določbi je predviden dodatek za nevarne naloge v primeru razdvajanja sprtih strani in drugih oblik vsiljevanja miru, taktične premike v območju bojevanja oziroma izvajanje letenja v bojnih razmerah, bojna iskanja in reševanja, protiteroristična in specialna delovanja, ofenzivno in defenzivno delovanje).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasna nezmožnost za delo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - razlog ekonomičnosti
Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Sodišče je pri presoji premajhen pomen pripisalo zakonsko določenem pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ko je tožena stranka na glavni obravnavi zatrdila, da tožnik po 18. 12. 2014 bolniškega staleža nima urejenega, ker tako izhaja iz njenih potrdil. Iz razloga ekonomičnosti je smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj zahtevek izhaja iz enake dejanske in pravne podlage.
Izvršbo je mogoče dovoliti izključno za tisto glavno oziroma stransko terjatev, ki je po višini in zapadlosti nedvoumno opredeljena v evropskem plačilnem nalogu, za stransko terjatev iz naslova obresti pa mora biti nedvoumno tudi, od katere glavnice tečejo, po kakšni obrestni meri in kdaj začnejo teči. Navedenega opomina (priloga spisa A 2) nikakor ni mogoče uporabiti za natančnejše pojasnjevanje izvršilnega naslova, saj gre za zasebno listino upnika, ki nima kvalitete izvršilnega naslova.
pravica do pokojnine - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zoper dokončno upravno odločbo vložil po izteku zakonsko določenega 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2. ZIZ člen 257, 257/1, 259, 259/1, 259/2.
predhodna odredba - zastaranje judikatne terjatve - časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova - zakonita preživnina
Pravilno je stališče, da imajo značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, tiste obveznosti po pravnomočni sodbi, ki so zapadle v plačilo v obdobju, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je še na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Za terjatve, ki pa so v plačilo zapadle po tem trenutku, pa je v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ določen krajši triletni zastaralni rok.
Predmet zavarovanja s predmetno predhodno odredbo so ob njeni izdaji še ne zapadli zneski zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2015 do meseca februarja 2016. Ker pa triletni zastaralni rok v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena istega zakona sicer določen za zastaranje občasnih terjatev, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja, začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje glede na to, da so predmet predmetnega zavarovanja bodoče občasne terjatve, ki ob izdaji predhodne odredbe kot relevantnem trenutku za pravno presojo še niso zapadle v plačilo, pravilno zaključilo, da zastaranje s predhodno odredbo zavarovanih bodočih preživninskih dajatev še niti ni začelo teči.
Do subvencioniranja najemnine je po 28. členu ZUPJS upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Oseba, ki uveljavlja subvencioniranje najemnine dokazuje obstoj najemnega razmerja in status najemnika, oziroma da ima veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Najemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka za tržno stanovanje, vsebuje vse obvezne sestavine, določene v 91. členu SZ-1 in je veljavno sklenjena. To pa pomeni, da je najemna pogodba lahko podlaga za dodelitev subvencioniranja najemnine po 28. členu ZUPJS, ne glede na to, da gre za najemno razmerje v stanovanju, za katerega je ugotovljeno, da se nahaja v večstanovanjski hiši, ki je brez uporabnega dovoljenja, oziroma da gre za črno gradnjo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo dokončnih upravnih odločb, na podlagi katerih je bila tožnici dodeljena subvencija najemnine za tržno stanovanje, ni utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 19. 3. 2014 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 8. 2014. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, v kolikor ni z zakonom dovoljena, se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (tretji odstavek 279. člena ZOR). Tožnik je zato upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike od vložitve tožbe dalje in ne od zapadlosti posameznih zneskov dalje.
Tožnik je v postopku uveljavljal, da spornega zneska (preveč izplačane invalidske pokojnine in letnega dodatka) ni dolžan vrniti toženi stranki glede na 191. člen OZ, vendar se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Ne navaja pa odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbi tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v spornem obdobju, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ. Ker sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.