redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
plačilo odpravnine - delovnopravna kontinuiteta - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožničinim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve, in to le pri novem delodajalcu - toženi stranki (ne pa tudi pri samostojnem podjetniku), v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnica upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe.
podjemna pogodba – upravičenost podjemnika do plačila – končanje posla
Ker je podjemnik do plačila za opravljen posel po podjemni pogodbi upravičen le, če doseže končni rezultat, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je preuranjen.
zastopanje več strank – znižanje nagrade – nagrada za narok – umik tožbe
Ker so toženci navadni sosporniki, se je zanje postopek končal z umikom tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da se nagrada po tarifni številki 3102 zniža za količnik 0,5.
OZ člen 86, 86/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 14, 31, 31/1, 31/1-3, 49, 49/1, 49/2, 91, 114, 114/1, 114/2. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 4, 44.
sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - spremenjene okoliščine - ničnost
Tožena stranka je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog na delovnem mestu „specializirani novinar“ skladno z 49. členom ZDR-1 zaradi spremenjenih okoliščin (spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnika o organiziranosti). Ker vsebina novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, niti z določbami Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, pogodba o zaposlitvi ni nična.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenemu delavcu odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se tožnica in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožnici za poln delovni čas in vnaprej določene delovne rezultate mesečna bruto plača v znesku 5.495,63 EUR. Ker je iz plačilnih list tožnice razvidno, da tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, temveč nižje zneske, tožnici za vtoževano obdobje pripada razlika v plači med obračunano ter izplačano plačo in plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi.
pravnomočno ugotovljena pokojninska dajatev - reaktivacija - odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine - poseg v pranomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev
V drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1 je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Že uveljavljene pokojnine pa pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznani bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ob uporabiti instituta odstotnega povečanja pokojnine zaradi naknadno dopolnjene pokojninske dobe ni dopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev zaradi načela pravnomočnosti.
ZSDU člen 9, 9/1, 27, 27/1-4, 29, 42, 42/2, 53. ZDSS-1 člen 52. ZDR člen 72.
kolektivni delovni spor – volitve delavskih zaupnikov
Ker je bila v konkretnem primeru, glede na to, da je bilo na zboru od 9 delavcev z aktivno volilno pravico prisotnih 6 delavcev ali 67 % in je 5 delavcev tajno glasovalo za kandidatko (en glas proti po zapisniku), delavska zaupnica izvoljena celo z absolutno večino glasov, morebitne kršitve določb ZSDU niso bistvene kršitve, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev (53. člen ZSDU). Drugi odstavek 42. člena ZSDU tudi določa, da je izvoljeno toliko kandidatov za člane sveta delavcev (smiselno za delavskega zaupnika), kot je članov sveta delavcev in sicer tisti, ki so dobili največje število glasov. V konkretnem primeru je bila predlagana le ena kandidatka, kar posledično pomeni, da tudi če bi dobila le en glas, bi bila izvoljena, saj je bil zbor delavcev sklepčen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev volitev.
Po določilih 4. alineje 27. člena ZSDU ima pravico predlagati kandidate za člane sveta delavcev vsak reprezentativni sindikat v družbi, pri čemer v konkretnem primeru sicer ne gre za kandidiranje člana sveta delavcev, pač pa za izvolitev delavskega zaupnika (smiselna uporaba glede na določila 9. člena ZSDU). Za izvolitev delavskega zaupnika se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na svet delavcev. Ker drugi predlagatelj ni izkazal, da je reprezentativni sindikat pri delodajalcu, ni podana njegova aktivna legitimacija, zato je bil njegov predlog za razveljavitev volitev delavske zaupnice zavrnjen.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Tožnik zahteve na jamstveni sklad ni vložil v roku 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
začasna nezmožnost za delo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - razlog ekonomičnosti
Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Sodišče je pri presoji premajhen pomen pripisalo zakonsko določenem pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ko je tožena stranka na glavni obravnavi zatrdila, da tožnik po 18. 12. 2014 bolniškega staleža nima urejenega, ker tako izhaja iz njenih potrdil. Iz razloga ekonomičnosti je smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj zahtevek izhaja iz enake dejanske in pravne podlage.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
Iz pritožbe ne izhaja, da bi se bila sredstva do dneva izdaje izpodbijanega sklepa zmanjšala. Glede na navedeno torej takojšnje plačilo zneska 33,00 EUR ne more ogroziti dejavnosti stranskega intervenienta. Sicer pa tega stranski intervenient niti ni zatrjeval. Že zato je njegov predlog nesklepčen, kot tak pa neutemeljen.
ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
protispisnost – dokazna ocena – nedovoljen pritožbeni razlog – spor majhne vrednosti
Ker iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan. Za tako kršitev gre pri napaki tehnične narave in ne, če je ugotovitev posledica dokazne ocene.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do avgusta 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
Tožnik je v postopku uveljavljal, da spornega zneska (preveč izplačane invalidske pokojnine in letnega dodatka) ni dolžan vrniti toženi stranki glede na 191. člen OZ, vendar se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Ne navaja pa odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbi tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v spornem obdobju, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ. Ker sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
pravica do pokojnine - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zoper dokončno upravno odločbo vložil po izteku zakonsko določenega 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bila zmožna za delo, ni utemeljen.