ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - racionalizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjševanja stroškov in racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo v poslovanju tako, da je ukinila delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga je zasedal tožnik. Delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik na tem delovnem mestu, je delno prenesla na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je dokazala tudi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - vročanje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je posledično zavrglo tožbo, ker je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Stališče sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je zmotno. Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena skladno s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 in se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014 (ko je prišla v službo). Zato je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.
Za rešitev v konkretnem sporu je odločilno, da je znesek otroškega dodatka, kakršen je bil tožniku priznan s pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011, enak znesku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem sporu. Ker glede višine otroškega dodatka ni prišlo do spremembe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011. Skladno s petim odstavkom 56. člena ZUPJS mora organ (enako velja tudi za sodišče, ko presoja odločitev tožene stranke) ugotoviti, ali obstaja potreba po odpravi odločbe. V sporni zadevi take potrebe ni bilo, zato je sodišče prve stopnje brez pravne podlage razveljavilo pravnomočno odločbo z dne 4. 5. 2011 (točka II. izreka). Tožnik je bil upravičen do prejemanja otroškega dodatka v višini 324,05 EUR mesečno do izteka časa, določenega v pravnomočni odločbi. Enak znesek pa tožniku pripada skladno z odločitvijo sodišča prve stopnje vse do 31. 12. 2012.
Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.
Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0083245
ZOR člen 200, 200/2, 324. OZ člen 299. ZPP člen 2, 7, 8, 180, 212, 286, 324, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
nepremoženjska škoda – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – premoženjska škoda – pavšalne navedbe – zamuda – zamudne obresti – razpravno načelo – izvedensko mnenje
O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati.
Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne.
Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje vloge - nepopolna vloga - rok za popravo - zamuda roka
Tožnik je sodišču prve stopnje posredoval vlogo, iz katere ni bilo razvidno, ali gre za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Poleg tega je bila vloga sodišču predložena zgolj v enem izvodu. Ker tožnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil ter sodišču tudi ni posredoval zadostnega števila izvodov vloge, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki – kontradiktornost postopka – izvedba predlaganih dokazov – selitev v tujino
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo izpeljati kontradiktorni postopek že pred izdajo sklepa o začasni odredbi, utemeljene pa so v delu, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku odločanja o utemeljenosti ugovora, ki je bil vložen zoper sklep o izdaji začasne odredbe, izvesti kontradiktorni postopek.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070991
OZ člen 171, 171/1, 185, 186, 186/3. ZJC člen 5, 5/1. ZOZP člen 39. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 15, 23, 26.
povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odškodninska odgovornost – ravnanje neznanega tovornega vozila – razsutje tovora (pšenice) na nadvozu – stanje javnih cest – redno vzdrževanje prometnih površin – čiščenje cest – intervencijski ukrepi – opustitev vzdrževalca ceste – prometna nesreča – padec z motornim kolesom – protipravnost ravnanja – vzročna zveza – predvidljivost nastanka škode – pretrganje vzročne zveze – deljena vzročnost – soprispevek oškodovanca – sorazmerno zmanjšanje odškodnine – vmesna sodba – oblikovanje izreka vmesne sodbe
Med razsutjem pšenice s strani neznanega voznika po cestišču in škodnim dogodkom (prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda) obstaja pravno relevantna vzročna zveza, saj brez razsutja pšenice s strani neznanega tovornega vozila (kar je ustvarilo nevarno situacijo) škoda ne bi nastala. Opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke ni pretrgala vzročne zveze. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in kasnejšo prometno nesrečo bi bila pretrgana le, če bi kasnejše ravnanje neodvisno od prvega ravnanja povzročilo enako škodo.
STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSL0064877
SZ-1 člen 101, 103. ZPP člen 80, 81, 81/2, 99, 99/4, 110, 110/2, 137, 137/1, 300.
podnajemna pogodba – krivdni odpovedni razlog – kverulantstvo – patološka nagnjenost k tožarjenju – pravdna sposobnost – podaljšanje roka za odgovor na pripravljalno vlogo – vročanje pisanj – način vročanja – vročanje pooblaščencu
Res je bila izdana odločba v postopku dodelitve brezplačne pomoči, da se odvetnik razreši svoje dolžnosti, vendar odločba še ni postala dokončna, poleg tega je pooblaščenec po odpovedi pooblastila dolžan še en mesec opravljati dejanja, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala pooblastitelju v tem času.
O vsebini zahtevka zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk v zadevi X Pg 4512/2012 še ni bilo odločeno, zato nove tožbe ni mogoče zavreči, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
družbena lastnina – pravica uporabe stavbnega zemljišča – pridobitev pravice uporabe – vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo – prenos pravice uporabe – oddajanje zemljišča za gradnjo – lastninjenje – pridobitev lastninske pravice na stvareh v družbeni lastnini
V sistemu družbene lastnine je bila pravica uporabe stavbnega zemljišča občanu dodeljena z odločbo o oddaji zemljišča za gradnjo. Za oceno, ali je pravico uporabe dobil, je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju občine ter da je zgrajeno potem tudi uporabljal.
OZ člen 149, 153, 153/2. ZVZelP člen 95, 95-1, 95-7.
povrnitev škode – smrt oškodovanca – nevarna dejavnost – železniški promet – nevarna stvar – vlak – nahajanje oškodovanca ob tirih – skrbnost ravnanja strojevodja – ravnanje oškodovanca – oprostitev odgovornosti
Ni dvoma, da železniški promet predstavlja nevarno dejavnost (149. člen OZ) in je zaradi tega značilnost železniškega prometa (zlasti vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije, zaradi česar tudi ni primerljiva s cestnim prometom) podvržena merilu skrajne skrbnosti. To pa ne pomeni, da je v vseh situacijah, ko je sestavni del življenjskega dogodka vlak, nujna (avtomatična) posledica objektivna odgovornost železnice.
postopek za določitev nujne poti – odločitev o stroških postopka – interes udeležencev za ureditev pravnega razmerja – zahteva za povrnitev stroškov postopka – rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov postopka
Določba 37. člena ZNP določa smiselno uporabo določb ZPP za primer, če ni z ZNP ali drugim zakonom določeno drugače. Ravno za primer nujne poti ZNP v 146. členu določa drugače, to je, da stroške postopka nosi predlagatelj, tako celotne skupne stroške postopka, kot tudi stroške nasprotnega udeleženca. Postopek se namreč vodi izključno v interesu predlagatelja.
pridobitev lastninske pravice - lastninjenje - privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - pravica uporabe pravne osebe na družbenem stanovanju - zavezanec v postopku denacionalizacije - vrnitev premoženja - imetnik lastninske pravice - predmet privatizacije - vsebina pogodbe - uporaba prava
Po določilu 8. poglavja SZ, ki je kot specialni predpis urejal lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš, so pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, z dnem uveljavitve zakona postale lastnice stanovanj oziroma stanovanjskih hiš (112. člen SZ) in so bile tudi zavezanke v postopkih za denacionalizacijo. Na zahtevo imetnika stanovanjske pravice so bile kot lastnice stanovanj ta stanovanja slednjim dolžne prodati v skladu z določilom 117. člena SZ. Tožnici sta torej od prodajalke lahko kupili zgolj stanovanja, kot so podrobno opisana v posamični kupoprodajni pogodbi, ne pa preostalih objektov in parcel izven stanovanjske hiše, ki je bila predmet privatizacije. Na omenjenih parcelah namreč prodajalka tudi sama še ni imela lastninske pravice (saj ob sklenitvi kupoprodajnih pogodb privatizacija zemljišč še ni bila predvidena)in je tudi ni mogla prenesti na tožnici kot pogodbeni stranki.
odločitev o stroških postopka – povrnitev pravdnih stroškov – sodba na podlagi pripoznave – možnost izvensodne rešitve spora – poseg v pravico – sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem – vzrok za sodno varstvo – povod za tožbo
Ločiti je treba poseg v pravico oziroma vzrok za tožbo ter povod za tožbo. Poseg je namreč vzrok za sodno varstvo, medtem ko je treba šteti, da toženec povod za tožbo da takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov nujna sodna intervencija.