ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in je hotela ugotoviti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu in ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s pa tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.
Tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke (delodajalca), čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - racionalizacija poslovanja - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjševanja stroškov in racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo v poslovanju tako, da je ukinila delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga je zasedal tožnik. Delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik na tem delovnem mestu, je delno prenesla na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je dokazala tudi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja - prekinitev postopka - poseben sklep o nadaljevanju postopka - priglasitev pravdnih stroškov
Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
Res je sicer, da je mogoče tudi določena strokovna vprašanja utemeljevati z drugimi dokazi, kakor so izpovedbe prič v konkretni kazenski zadevi, pa vendarle izpovedbi prič nista take teže, da bi lahko v izvedensko mnenje izvedenca vlili tolikšen dvom, da bi bilo potrebno temu izvedencu ne verjeti oz. imenovati drugega izvedenca psihiatrične stroke.
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedenskem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedensko delo, ne glede na to, ali je (bo) sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi sledilo ali ne, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – zastrupitev z diklormetanom – pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – izvedenec – dokazovanje – zamuda –zakonske zamudne obresti – tek zamudnih obresti – načelno pravno mnenje
Ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane to denarni zahtevek. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejema odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa zahteva zakonite zamudne obresti po tem datumu oziroma od 20. 11. 2003 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014368
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2. ZVZD člen 8. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14. ZDSS-1 člen 14, 14/2, 24.
neizbira kandidata - plačilo odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločanje v senatu - zamudna sodba
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine v vrednosti 41.000,00 EUR (I. točka izreka) ter o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 41.000,00 EUR (4. odstavek II. točka izreka). Iz 3. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 318. člena ZPP, pri čemer je štelo, da je tožba nesklepčna. V kolikor je sodišče izdalo sodbo, bi to moralo storiti po opravljeni glavni obravnavi, brez glavne obravnave pa bi lahko na podlagi 24. člena ZDSS-1 odločalo le, če bi po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, pri čemer pa bi morala biti odpoved pisna. Prav tako je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku v točki I in v točki II v vrednosti 41.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 14. člena ZDSS-1 odločati v senatu (sodišče navede predsednica senata). V kolikor pa je sodišče želelo izdati zamudno sodbo, na kar bi kazala uporaba določb 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, bi moralo postopati po teh določbah v celoti. Pritožbeno sodišče lahko presoja le sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pri čemer navedene sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so pritožbeni razlogi v postopku pritožbe zoper sodbo kot zoper zamudno sodbo drugačni. Ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014488
ZJU člen 147, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3.
premestitev - javni uslužbenec - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - navidezen razlog za premestitev
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa) je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa.
Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, ki naj bi sprejela odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe
Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe, je bil pravilno zavrnjen, ker tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna poravnava - prekoračitev tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.
ZPP člen 145, 394, 394/1, 394/1-1, 396, 396-2. ZIZ člen 42, 42/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obnova postopka - razlog za obnovo - rok za obnovo - zamuda roka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, po kateri se postopek lahko obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. ZPP v 2. točki 396. člena ZPP določa, da se v primeru iz 2. (in 3.) točke 394. člena ZPP predlog za obnovo postopka vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je bila odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena in to tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena. Sklep o ustavitvi postopka, s katerim je bilo odločeno, da se šteje, da je tožba umaknjena in se postopek ustavi, je postal pravnomočen 4. 5. 2011 (upoštevajoč vročitev, opravljeno z nabitjem na sodno desko). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen šele 8. 5. 2014, je bil vložen po izteku prekluzivnega roka iz 2. točke 396. člena ZPP, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP ).
Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa tudi v primeru, če sodišče stranki odločbe ni vročilo pravilno. Vročitev odločbe je pogoj za njeno pravnomočnost in s tem za obnovo postopka, saj je obnova postopka mogoča le, če je postopek že pravnomočno končan.
Nepravilno in nezakonito vročitev sklepa, s katerim je bil postopek (pravnomočno) končan, je mogoče uveljavljati le s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa ob smiselni uporabi 4. odstavka 42. člena ZIZ, ne pa s predlogom za obnovo postopka. V primeru, da se v tem postopku ugotovi, da zaradi nepravilne vročitve sklep o ustavitvi postopka sploh ni postal pravnomočen, sodišče takšno potrdilo o pravnomočnosti razveljavi in sporno odločbo ponovno vroči stranki v skladu z določbami ZPP, zoper tako vročeno odločbo pa lahko stranka v okviru zakonsko določenega roka vloži pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015441
ZDSS-1 člen 20, 39, 39/4, 43, 53. ZIZ člen 272, 273. ZDR-1 člen 20. ZSDU člen 81.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - začasna odredba - razrešitev - odpoklic - delavski direktor
Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.
poplačilo terjatve - zanemarljivo majhen znesek preostanka glavnice - pravni interes za pritožbo - pravica do sodnega varstva
Pritožbeno vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivo majhen znesek glavnice 1,14 EUR s pripadki vodi le k povzročanju stroškov postopka (ki bi jih morala kriti nasprotna stranka) in nepotrebnega dela sodišču, ne da bi imel upnik od tega kakršno otipljivo korist in prav zato predstavlja tudi zlorabo pravice do sodnega varstva. Takšno ravnanje ima vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva ostalih (23. člen Ustave), ki so se s poštenimi nameni obrnili na sodišče in bodo zaradi omejenega obsega kadrovskih virov sodišč, zato do sodnega varstva prišli kasneje.
sklep o razdružitvi postopka – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – posebna pritožba – napačen pravni pouk – pravica do pritožbe
Sklep o razdružitvi postopka je sklep procesnega vodstva. Zoper takšne sklepe ni posebne pritožbe. Izpodbijati jih je mogoče šele v pritožbi zoper končno odločbo.
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni izkazal, da bi bil prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.
invalid III. kategorije - sprememba v invalidnosti - nova invalidnost
Pri tožniku je od 22. 11. 2010 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z vsemi predhodno priznanimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ter z ugotovljeno potrebo po dodatni omejitvi pri delu. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik že imel priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti z odločbo z dne 30. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 21. 12. 2010. Spremembo v nastanku invalidnosti je zato pravilno določilo s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti te odločbe, to je z 22. 12. 2010 in je pravilno priznalo tudi novo pravico iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1).
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - vročanje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je posledično zavrglo tožbo, ker je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Stališče sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je zmotno. Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena skladno s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 in se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014 (ko je prišla v službo). Zato je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.