ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
Registrski organ se sploh ne bi smel spuščati v vsebinsko presojo menjalnega razmerja in da ima vsak družbenik izrecno zagotovljeno zakonsko pravico vložiti zahtevo za sodni preizkus menjalnega razmerja po drugem odstavku 605. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 638. člena ZGD-1. Gre za morebitni poseg v individualni pravni oziroma ekonomski interes družbenika. Bistvo oddelitve s prevzemom je univerzalno pravno nasledstvo v zvezi z oddeljenim delom (šesti odstavek 623. člena ZGD-1), kar zagotavlja pravno varstvo upnikom, ne pa nujnost pridobitve poslovnega deleža s strani vseh družbenikov v prevzemni družbi. Družbenikom prenosne družbe načeloma res pripada delež v prevzemni družbi (sedmi odstavek 623. člena ZGD-1) in če ga prevzemna družba sploh ne zagotovi oziroma ne v zadostni višini, ima družbenik možnost sodnega preizkusa menjalnega razmerja po 605. členu ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 638. člena ZGD-1. Če pa družbenik prenosne družbe soglaša, da ne dobi deleža v prevzemni družbi (dobi pa sporazumno nekaj drugega, kot je bilo to v tem primeru - večji poslovni delež v prenosni družbi, tudi ne bo imel razlogov zahtevati sodni preizkus menjalnega razmerja), ga registrsko sodišče ne more v to prisiliti, ker bi lahko, glede na svoj interes, in kot utemeljeno navaja predlagatelj - subjekt vpisa v pritožbi, “juridično sekundo za tem” prenesel poslovni delež v prevzemni družbi na zdajšnje končno stanje. S to “operacijo” bi imel družbenik prenosne družbe samo dodatne stroške notarja, rezultat pa bi bil isti.
predlog za prekinitev postopka - obstoj kaznivega dejanja - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje
Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1, 55, 55/2. ZN člen 4. ZPP člen 286a.
zavrnitev ugovora dolžnika - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - opustitev preizkusa skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - specifikacija izterjevanega zneska na določen presečni dan - konkretizacija obsega in zapadlosti obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika - materialno procesno vodstvo
Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki bi bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070952
SPZ člen 70, 70/2, 70/3, 70/4, 70/5. ZNP člen 4, 126. ZPP člen 337, 337/1.
solastnina – postopek za delitev solastnine – način delitve – fizična delitev – preoblikovanje solastnine v etažno lastnino – posegi v objekt – znatni stroški – dodelitev enemu od solastnikov – izplačilo drugega – pomanjkanje denarnih sredstev – civilna delitev – prodaja nepremičnine in razdelitev kupnine – predlog za odlog delitve – manjvrednost nepremičnine zaradi preužitka – možnost izjave – zaslišanje udeležencev v nepravdnem postopku – pritožbena novota – odločitev o stroških postopka – plačilo sodne takse za predlog – odlog plačila sodne takse za predlog do pravnomočnosti odločitve
Zatrjevana razloga, kot sta slabe razmere na trgu in obremenjenost nepremičnine s preužitkom, nista prehodnega značaja, zato ne dajeta podlage za odlog delitve solastnine.
upravitelj prisilne poravnave, stečaja in likvidacije – zbornica upraviteljev – obvezno članstvo – pristopna izjava – izstop iz članstva – pravica do združevanja
S spremembami ZFPPIPP-C v letu 2010 je bila ustanovljena zbornica upraviteljev, ki je določila obvezno članstvo upravitelja v njej. Oseba pridobi položaj člana zbornice z vpisom v seznam upraviteljev. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za dosedanje člane ni potrebna posebna pristopna izjava, temveč se šteje, da avtomatično postanejo člani po spremenjenem zakonu, s tem da imajo možnost, da jim članstvo preneha z izstopom oziroma izbrisom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno citiralo določbe in prakso Ustavnega sodišča, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih oseb, da se svobodno združujejo.
objava popravka – popravek v širšem smislu – objektivno poročanje novinarja
Zahtevani popravek mora zakonske pogoje res izpolnjevati kot celota in za zavrnitev objave popravka zadošča že, če le del besedila zahtevanega popravka ne izpolnjuje teh pogojev. A tega stališča si ni mogoče razlagati atomistično.
neoprava procesnega dejanja – opustitev odgovora na spremembo tožbe – nenavzočnost toženca na naroku za glavno obravnavo – priznana dejstva – izdaja sodbe – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – očitno neutemeljen predlog – sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje brez razpisa naroka – neobstoj pooblastilnega razmerja z odvetnico – nepravilno vročanje odvetnici – napaka sodišča
Pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje se presoja upravičenost zamude stranke, ne pa to, ali je odločba, ki je posledica neaktivnosti stranke, pravilna.
spremenjene razmere – znižanje preživnine – stiki v času otroških počitnic – preživninske potrebe otrok – preživninske sposobnosti staršev – brezposelnost – načelo smotrnosti – korist otroka
Sodišče prve stopnje je odločitev o ločitvi postopkov pravilno utemeljilo s tem, da se v obeh postopkih odloča o istih vprašanjih, otrok pa bi bil v dveh postopkih tako izpostavljen dvema izvedeniškima ocenjevanjema, kar ni najbolje za korist otroka.
SPZ člen 8, 67, 67/5. SZ-1 člen 3, 5, 25. OZ člen 384, 384/1, 385, 385/1, 386, 386/1. ZPP člen 180, 180/1, 350, 350/2, 355.
lastninska pravica – negatorna tožba – postavitev cestne zapornice – zapornica – povezanost zemljišča in objekta – upravljanje s stvarjo – načelo specialnosti – superficies solo cedit – solastniki – nujno enotno sosporništvo – pasivna legitimacija – alternativna kumulacija tožbenih zahtevkov – upravljanje v večstanovanjskih stavbah – skupni deli stavbe
Materialno pravo ne dopušča možnosti kumulacije alternativnih tožbenih zahtevkov.
Zapornica ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti ne more biti predmet pridobitve (ne lastninske ne kakšnih drugih) stvarnih pravic. Je sestavina zemljšča in deli njegovo (pravno) usodo.
kupoprodajna pogodba – razveza pogodbe – učinki razvezane pogodbe – hipoteka na nepremičninah – izvršba – škoda – nastanek škode – prodaja nepremičnin v izvršbi – neupravičena obogatitev – prikrajšanje – korist
Škoda je zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ), zato vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni hkrati pravno priznane premoženjske škode. Tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih se je njegovo premoženje zmanjšalo oziroma ni povečalo, zato ni izkazal, da mu je nastala pravno priznana premoženjska škoda. Tožnikov zahtevek tudi ni izkazan na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker mora biti tudi prikrajšanje konkretno in realno izkazano, teh dejstev pa tožnik opredeljeno ni zatrjeval.
IZVRŠILNO PRAVO – ENERGETIKA – STVARNO PRAVO – RAZLASTITEV
VSL0053501
ZIZ člen 24, 24/4, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-7, 56a. EZ člen 61. EZ-1 člen 478, 478/1. ZUreP-1 člen 93. SPZ člen 8.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – ugovor novega dolžnika – nedopustnost izvršbe – predmeti, izvzeti iz izvršbe – objekt elektroinfrastrukture – nedopustnost izvršbe na objektu elektroinfrastrukture – smisel nedopustnosti izvršbe – združitev lastninskopravnih položajev nepremičnine in objekta elektroinfrastrukture, ki na njej stoji – postopek razlastitve – pridobitev nepremičnine v postopku razlastitve – položaj razlastitvenega upravičenca
Postopek razlastitve je subsidiaren, če ni pogodbene volje obeh strank. Tako je dejansko skozi pravni promet v tem primeru prišlo do situacije, da je prišlo do združitve lastninskopravnih položajev nepremičnine in objekta, ki na njej stoji. Zato je pravo vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja, dopustnost oprave izvršbe na tako nepremičnino skozi določbo 7. točke 55. člena ZIZ. Smisel 7. točke 55. člena ZIZ ni v tem, da se upniku prepreči prodajo nepremičnine oziroma predmeta izvršbe in posledično poplačilo terjatve (iz vrednosti tega premoženja), temveč (tudi) v tem, da se kupcu zagotovi možnost pridobitve lastninske pravice na predmetu izvršbe (v nasprotnem primeru je prodaja obremenjena s pravno napako), hkrati pa se varuje predmet kot tak zaradi njegove pomembnosti. S tem se sicer posega v upnikovo pravico do poplačila terjatve iz dolžnikovega premoženja, vendar prav 7. točka 55. člena ZIZ hkrati pokaže, da ta pravica ni absolutna in neomejena.
Če bi bila nepremičnina pridobljena v postopku razlastitve, razlastitveni upravičenec vsekakor ni realni dolžnik iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ, saj bi taka prodaja v izvršilnem postopku nasprotovala smislu razlastitve.