ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 132, 132/1, 132/2, 243, 243/1, 408, 408/1, 409, 409/1, 409/2. ZIZ člen 67, 67/1, 67/1-2. ZPP člen 207, 207/2.
predlog dolžnika za nasprotno izvršbo - učinki pravnomočnega odpusta obveznosti v stečajnem postopku - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - vračilo neplačanega dela odpuščene obveznosti, ki je bil prisilno izterjan v izvršilnem postopku - oklic stečajnega postopka - neizpodbojna zakonska domneva o seznanjenosti upnika z začetkom stečajnega postopka - prisilno poplačilo v izvršbi v času prekinitve izvršilnega postopka in po pravnomočnem odpustu obveznosti v stečajnem postopku
Učinek pravnomočnega odpusta obveznosti, ki je bil v tem, da je prenehala upničina pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, je smiselno enak razveljavitvi izvršilnega naslova. Prepoved sodnega uveljavljanja ima za posledico izgubo pomena izvršilnega naslova.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - minimalno obdobje zavarovanja
Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.
ZPP člen 274, 319, ZFPPIPP člen 300, 300/1, 302, 302/2, 253, 253/1.
stečaj - prerekane terjatve - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - rok enega meseca - zavrženje prepozne tožbe - litispendenca - res iudicata
Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).
povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – premoženjska škoda – tuja nega in pomoč – pomoč družinskih članov
Ker so pomoč nudili družinski člani, ki za opravljanje pomoči niso potrebovali posebnih znanj, saj je šlo za enostavnejša opravila, povezana s skrbjo za tožnika (skrb za higieno, prehrano, fiziološke potrebe in prevoze na preglede), se pritožba utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj. Tolikšna postavka je primerna tudi v obravnavani zadevi.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja.
izročilna pogodba – izjava v izročilni pogodbi – sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju – odpoved neuvedenemu dedovanju – oporoka – oporočno razpolaganje – svoboda testiranja
Po večinskem stališču pravne teorije in sodne prakse prednik ni pogodbeno zavezan v tem pomenu, da tistemu, ki se je dedovanju vnaprej odpovedal, pozneje ne bi mogel več česa nakloniti. Kljub sklenitvi sporazuma o odpovedi dediščini torej lahko zapustnik potomcu na podlagi poznejše oporoke zapusti celotno ali le del premoženja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso neveljavna tista oporočna razpolaganja, s katerimi je zapustnica naklonila premoženje hčerki in zetu pod pogojem, da pritožnicam izplačata v oporoki navedene denarne zneske in nadaljnja določila oporoke v primeru, če pritožnic ne bosta izplačala. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo prevelik poseg v pravico zapustnice do svobode testiranja.
policijska intervencija – nevarna dejavnost – delovna naloga policista – nadpovprečno močna oseba neobvladljiva zaradi alkoholiziranosti – vmesna sodba
Zmotna je pritožbena trditev, da policijska intervencija ne more predstavljati izrednega (neobičajnega) dogodka, češ da naj bi šlo „zgolj“ za običajno delovno nalogo policista. Intervencija seveda sodi med delovne naloge policista, a pritožba spregleda, da so policisti dolžni intervenirati tudi v situacijah, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov za njih (kot je bilo to v konkretnem primeru) predstavljajo povečano škodno nevarnost. In to navkljub njihovi izurjenosti, izkušnjam in ustrezni opremljenosti. Vse navedene lastnosti zadostujejo za situacije, ki so običajne. Ne morejo pa biti policisti vnaprej izurjeni (pripravljeni oziroma opremljeni) za neobičajne (nepredvidljive) situacije.
V stečaju ni izpodbojna vsaka nadomestna izpolnitev, ker nadomestna izpolnitev, če je po vrednosti enakovredna, sama po sebi še ne pomeni zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika.
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3. OZ člen 311, 312, 312/1.
pobotanje medsebojnih terjatev – procesni pobot – ugovor zaradi pobota – pripojitev družbe – pogoj vzajemnosti – materialnopravni pobot – pobotna izjava
Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (prvi odstavek 312. člena OZ), toženec pa ni trdil, da bi podal pobotno izjavo prej, kot v ugovoru zoper slep o izvršbi.
Patent je pravica, ki jo ima nosilec patenta. Glede pravnega učinka ničnostnega zahtevka se dopolnilno uporabljajo določbe OZ. Glede na določbe OZ učinkuje ničnost za vnazaj. Če določene pogodbe – ali v tem primeru pravice – ni, je tudi ni za nikogar in zoper nikogar. To velja tudi za zahtevek na ugotovitev ničnosti patenta: odločitev v tem sporu učinkuje za in zoper vsakogar.
Soimetniki patenta so nujni sosporniki, če so tožena stranka.
Z ničnostno tožbo ni mogoče zahtevati razveljavitve patenta. Mogoče je zahtevati le ugotovitev ničnosti.
Stranka v postopku lahko postavi tožbeni zahtevek kakor hoče. Z njim lahko uspe le, če obstaja pravni temelj za takšen zahtevek. Če ga ni, potem mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.
napotitev na pravdo – izločitveni zahtevek – manj verjetna pravica
Ob tem, ko dedinja C.C. ni priznala izločitvenega zahtevka dedinje A.A. in upnika, je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo A.A., saj je njena pravica manj verjetna.
ZPP člen 30, 30/1, 32, 481, 481/1. ZOdv člen 1. ZFPPIPP člen 7, 7/7.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - postopek v gospodarskih sporih - odvetnik
Odvetnik kot zasebnik ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP, po vsebini pa tudi ne gre za spor iz drugega odstavka 481. ali 482. do 484. člena ZPP, za katerega bi bilo treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih.
DENACIONALIZACIJA – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ – LASTNINJENJE – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0070986
ZIKS člen 145, 145/3, 145a, 145b. ZDen člen 16, 16/3, 18, 18/3, 19, 19/1, 19/1-3, 32, 71. ZON člen 85. ZNKD člen 51. ZSKZ člen 16a. ZLNDL člen 1. ZNP člen 104.
vrnitev podržavljenega premoženja – lastninjenje – oblika vrnitve premoženja – vrnitev v naravi – zavezanec za vrnitev – gospodarske družbe – naravna vrednota – izvzem iz pravnega prometa – tok reke – parcele, povezane z izkoriščanjem rudnin – stroški postopka
Pritožbeno naziranje, da za nepremičnine, ki so v lasti gospodarskih družb, ovire za vrnitev v naravi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 16. člen ZDen, ne obstajajo (ter da bi bilo treba posledično zahtevek/predlog na plačilo odškodnine za njih zavrniti), je napačno. V konkretnem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS. Vračanje zaplenjenega premoženja v naravi je možno v tistih primerih, v katerih to še ni v zasebni lasti, torej premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma privatizacije. To velja tudi za pravne osebe (gospodarske družbe). Slednje so zavezanke le za vrnitev tistih stvari (premoženja), ki še niso v zasebni lasti. Če pa je premoženje olastninjeno oziroma so pravne osebe (gospodarske družbe) njegove lastnice, se to v naravi ne vrača. V takem primeru je treba za premoženje plačati odškodnino, kar je obveznost pritožnice.
Pri vprašanju vračanja podržavljenih nepremičnin je treba uporabiti določbe ZDen, ki je specialni predpis. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določb tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravilno zaključilo, da za predmetne nepremičnine vračilo (izjemoma) ne bi prišlo v poštev le v primeru, če bi bile izvzete iz pravnega prometa, kar pa ni bilo ugotovljeno. Sama okoliščina, da neko zemljišče (nepremičnina) predstavlja naravno vrednoto (znamenitost), še ne predstavlja ovire za njeno vračilo v naravi.