starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - uveljavljanje obeh staršev
Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.
OZ člen 57, 57/1, 57/4, 421, 421/1. ZIZ člen 24, 73, 73/2.
pogodba o odstopu terjatve - sklenitev pogodbe - podpis listine - ugovor tretjega - odlog izvršbe
Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.
V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zadržalo odločanje o pritožbi v tistem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločanje o stroških stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v drugem odstavku pa preostanek pritožbe zavrnilo. Za tako odločitev ni bilo pristojno, zato je prekršilo določbo 128. člena ZFPPIPP.
Stroški pravdnega postopka, začetega pred začetkom tega insolvenčnega postopka (dolžnik je tožeča stranka), ki so sedaj zajeti v spremenjenem predračunu stroškov stečajnega postopka, do sedaj še niso bili zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka. Že zato jih je bilo potrebno sedaj zajeti v spremembo predračuna stroškov. Dejstvo je, da pravdni postopek, v katerem stečajni dolžnik nastopa kot tožeča stranka, obstoji, da ne gre za postopek iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, posledično v njem nastajajo tudi stroški, ki jih je upravitelj natančno razdelal v predlogu spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnica je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog za odpoved - varstvo pred odpovedjo - čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi opravljala vse od 1. 1. 2014. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela, kar pomeni, da je do dejanske sklenitve (ustne) pogodbe o zaposlitvi prišlo že 1. 1. 2014, tožnica pa je bila že pred tem datumom zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Glede na to, da tožnici ni bilo zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
ZDR člen 85, 85/2. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - pravica do zagovora - obstoj okoliščin zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pri tem pa ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov po stališču sodne prakse ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - deljena odgovornost - vožnja kolesa z motorjem ponoči brez luči - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - amputacija stopala
Pravilen je materialnopravni zaključek, da mora voznik kolesa z motorjem (oškodovanec) zaradi vožnje ponoči brez luči, trpeti sam 30 % škode, četudi je bila na kraju nesreče javna razsvetljava in bi zavarovanec tožene stranke glede na 40 metrov dolg snop zasenčenih luči svojega avtomobila tožnika lahko opazil tudi, če je imel ugasnjene luči na motornem kolesu. Razmerje odgovornosti 70:30 je glede na težo kršitve (nočna vožnja brez prižganih luči) primerno.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
Patent je pravica, ki jo ima nosilec patenta. Glede pravnega učinka ničnostnega zahtevka se dopolnilno uporabljajo določbe OZ. Glede na določbe OZ učinkuje ničnost za vnazaj. Če določene pogodbe – ali v tem primeru pravice – ni, je tudi ni za nikogar in zoper nikogar. To velja tudi za zahtevek na ugotovitev ničnosti patenta: odločitev v tem sporu učinkuje za in zoper vsakogar.
Soimetniki patenta so nujni sosporniki, če so tožena stranka.
Z ničnostno tožbo ni mogoče zahtevati razveljavitve patenta. Mogoče je zahtevati le ugotovitev ničnosti.
Stranka v postopku lahko postavi tožbeni zahtevek kakor hoče. Z njim lahko uspe le, če obstaja pravni temelj za takšen zahtevek. Če ga ni, potem mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.
varstvo lastninske pravice – zaščita pred vznemirjanjem – parkiranje avtomobila na služnostno pot – negatorna tožba – zavarovanje nedenarne terjatve – regulacijska začasna odredba – solidarna obveznost – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – odstranitev avtomobila – dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug kot dolžnik – več izvršilnih sredstev – izbira upnika – manjša škodljivost za dolžnika – materialno procesno vodstvo – dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka postavila na njeno služnostno pot vozilo in da zato nima dostopa do hiše. Z začasno odredbo predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da vozilo odmakne in v nasprotnem primeru zagrozi z denarno kaznijo po določbi 226. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe samo iz razloga, da bi tožeča stranka morala predlagati izvršilno sredstvo po 225. členu ZIZ. Upnik ima možnost izbire, še posebno, če trdi, da bo izvršba za dolžnika cenejša, za upnika pa hitrejša, če dolžnik umakne vozilo sam.
Zaradi nedopustnega ravnanja stranke ni nedopusten (zoper prisilne predpise in moralo) tudi posel sam. Vsebina pogodbene ureditve je namreč tista, ki mora biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim načelom, če naj bo posel ničen.
OZ člen 168, 168/2, 270, 270/1, 285, 285/2. ZPP člen 154, 154/2.
povrnitev škode – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – glavoboli – vzročna zveza – strošek masaže – vpliv na okrevanje – valorizacija delnega plačila odškodnine (akontacije) – odločitev o stroških postopka – delni uspeh v pravdi – povrnitev stroškov v celoti
Kot izhaja iz listinske dokumentacije, specialistka nevrologinja tožniku res ni predpisala ročnih masaž v smislu redne in nujne rehabilitacije, kar pa še ne pomeni, da tožnik do povračila stroškov te storitve ni upravičen. Bistveno je, da mu je nevrologinja ročne masaže priporočila.
Nepristranskost sodnikov je treba ocenjevati tudi po zunanjem videzu, namreč kako jo lahko razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče ravna in odloča nepristransko, temveč ne smejo biti podane niti okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0070983
SPZ člen 67, 99, 100. OZ člen 122, 125, 125/1, 125/2, 427.
večstanovanjska zgradba – solastnina – varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem – negatorna tožba – poseg v skupne dele stanovanjske stavbe – posest dela notranjega atrija in vgradne omare v skupnem hodniku – protipravnost – upravljanje s solastno stvarjo – kršitev upravičenja solastnikov upravljati s stvarjo v solastnini – dogovor o načinu uporabe, sklenjen s prvotnim lastnikom – neseznanjenost ostalih solastnikov z dogovorom – nevezanost na dogovor
Omejitve solastninskih upravičenj, dogovorjene med prodajalcem in tožencem v njegovo korist, niso omenjene v pogodbah, ki jih je prodajalec (nato) sklepal z ostalimi kupci – solastniki. To pomeni, da sklenjeni dogovor med prodajalcem in tožencem ne zavezuje tožnika in ostale solastnike. Nadaljnji kupci (solastniki) so singularni in ne univerzalni pravni nasledniki prodajalca. Zato pogodba, sklenjena med prodajalcem in tožencem, ustvarja pravice in obveznosti le med njima in njunimi univerzalnimi pravnimi nasledniki (prvi in drugi odstavek 125. člena OZ).
ureditev meje – močnejša pravica – domneva močnejše pravice – dokončno urejena meja v katastrskem postopku – soglasje za ureditev meje na podlagi močnejše pravice – zadnja mirna posest – izpovedbe prič
Sporna je meja predvsem takrat, ko vsaka od strank zatrjuje ali kaže različen potek mejne črte in trdi, da neki pas zemljišča spada k eni ali drugi parceli. Za spor o meji je značilno, da izvira iz nejasne meje in ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega zemljišča. Mejni spor je tako spor o poteku meje oziroma spor, v katerem mejaša zatrjujeta vsak svojo, med seboj različno mejo, tako da nastane nek vmesni prostor.
neoprava procesnega dejanja – opustitev odgovora na spremembo tožbe – nenavzočnost toženca na naroku za glavno obravnavo – priznana dejstva – izdaja sodbe – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – očitno neutemeljen predlog – sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje brez razpisa naroka – neobstoj pooblastilnega razmerja z odvetnico – nepravilno vročanje odvetnici – napaka sodišča
Pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje se presoja upravičenost zamude stranke, ne pa to, ali je odločba, ki je posledica neaktivnosti stranke, pravilna.