varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – lastninska (vindikacijska) tožba – pogoji za vindikacijsko tožbo – materialno dokazno breme – lastništvo – pridobitev lastninske pravice – kupoprodajna pogodba – predmet kupoprodajne pogodbe – odločitev o stroških postopka – stroški izvedenine
Tožnik s kupoprodajno pogodbo ni pridobil lastninske pravice na kleti, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja last toženke, saj glede nje ni bilo soglasja volj med kupcem in prodajalcem in ni bila predmet pogodbenega prenosa.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
vračilo preveč izplačanih stroškov - stroški prevoza na delo in z dela - stroški za prehrano med delom - pomota pri izplačilu
Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
poslovna stavba -najemna pogodba - požar - odškodninska odgovornost - najemnik - lastnik - tretja oseba - vzdrževanje prostora - posegi najemojemalca - soglasje lastnika - vzrok za škodo
Tudi če sta stranki v najemni pogodbi prenesli odškodninsko odgovornost na najemnika, takšen medsebojni dogovor strank najemne pogodbe ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju najemne pogodbe, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Izvedenec v svojem pojasnilu glede zahtevnosti izvedenskega mnenja ni navedel nobenih dejstev ali konkretnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izdelavo izvedenskega mnenja, glede na pravne standarde, oceniti kot zelo zahtevno. Tudi iz obsežnosti samega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Četrti odstavek 47. člena Pravilnika določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Po pojasnilu izvedenca izvedensko mnenje vsebuje kronološki povzetek tožnikove kompleksne zdravstvene in delovno-socialne dokumentacije, obrazloženo oceno tožnikovega zdravstvenega stanja v času obravnave pri tožencu in obrazložen odgovor na vprašanje glede tožnikove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ter obstoju telesne okvare. Glede na takšno pojasnilo in kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino in obseg izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen le do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahteval, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - predhodni stečajni postopek - poenostavljena prisilna poravnava
Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave.
V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek.
Sodišče prve stopnje bi moralo izpeljati postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka v skladu z 235. členom ZFPPIPP: upnikov predlog za začetek stečajnega postopka bi moralo vročiti dolžniku v izjavo, ta pa bi lahko nanj odgovoril tako, da bi zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Šele če bi sodišče prve stopnje takšni dolžnikovi zahtevi ugodilo, bi lahko izdalo sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka in ob smiselni uporabi 237.a člena ZFPPIPP imenovalo upravitelja, ki bi do pravnomočne odločitve o potrditvi prisilne poravnave opravljal nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-4, 158, 161. ZDR-1 člen 65.
nadomestilo za invalidnost - premestitev - delo s skrajšanim delovnim časom
Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.
ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi
s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.
Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri
delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.