ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je to, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, katere je k tožbi predložil sam tožnik.
Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.
ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.
ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja.
Trditveno in dokazno breme o nastopu zavarovalnega primera (nezgode v smislu določila 2. člena posebnih pogojev z v njej nastalimi poškodbami) na zavarovancu – tožeči stranki (922. člen OZ).
Ker ima ustni dogovor pravdnih strank o izdelavi stopnic naravo podjemne pogodbe, tožnik kot podjemnik nosi riziko končnega rezultata.
Ker je riziko končnega rezultata na tožniku, je sodišče prve stopnje tožencu napačno pripisalo del odgovornosti za napake dela zaradi domnevno pomanjkljivega nadzora nad delom tožnika.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložil po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - uveljavljanje obeh staršev
Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnica je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
Ker tožnik ni dokazal obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe, pogodba pa ni bila sklenjena v pisni obliki, ni uspel dokazati nastanka posojilnega razmerja.
vračilo preveč izplačanih stroškov - stroški prevoza na delo in z dela - stroški za prehrano med delom - pomota pri izplačilu
Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.
ZDR člen 85, 85/2. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - pravica do zagovora - obstoj okoliščin zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pri tem pa ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov po stališču sodne prakse ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.