Ker je imel tožnik ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, je bil njegov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen, čeprav je sicer imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišči druge in prve stopnje bi zaradi jasnosti (ob znanem podatku, do kdaj sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas) sicer lahko obrazložili ali celo odločili, da se presoja o reintegraciji tožnika (in priznanju njegovih pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas) nanaša in omeji le na obdobje od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018, torej na obdobje, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšna obrazložitev ali odločitev bi bila celo priporočljiva, saj bi odpravila morebitne dileme o dometu sodne odločitve, vendar pa opustitev te ugotovitve, glede na gornja pojasnila, ne vpliva na pravilnost njunih odločitev.
Hujša kršitev obveznosti in nezaupnica iz krivdnih razlogov sta dva ločena, samostojna razloga za odpoklic iz prvega odstavka 17. člena Individualne pogodbe. Tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti. Samo glede teh lahko velja stališče, da se morajo nanašati na opravljanje funkcije direktorja družbe, s katere funkcije je bil odpoklican, saj to neposredno izhaja iz Individualne pogodbe ("če direktor huje krši svoje obveznosti").
Za izrečeno nezaupnico pa ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorja, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal.
Kadar je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, morajo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine in dejstva, iz katerih to izhaja, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. To v konkretnem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom, pač pa je odločilnega pomena, ali to vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje. Pri presoji zakonitosti takšne izredne odpovedi sodišče ugotavlja, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb, podanih v odpovedi, navedel vse znake kaznivega dejanja.