Revizija se dopusti glede vprašanja, „ali je kršena pravica stranke do izjave in kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, če sodišče v obrazložitvi sodbe ne konkretizira, katere listinske dokaze je izvedlo, temveč samo v obrazložitvi pavšalno navede dve ponudbi (PON087/2016-dopolnjeno in PON102/2016), v nadaljevanju pa se opredeli zgolj do enega dokaza, ki je zgolj na videz identičen drugemu prav tako predloženemu dokazu, izvedbe katerega sodišče ne zavrne (v konkretnem primeru dokaz pod list. št. A7, A8, do katerih se sodišče ne opredeli)?“
Sodišče druge stopnje je za isto obdobje (od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015) tožnici hkrati prisodilo nadomestilo plač v dveh različnih višinah, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namestitev nasprotne udeleženke v socialno varstveni zavod, ki ji zaradi prezasedenosti ne more nuditi ustrezne strokovne pomoči, varnosti in ustreznih bivalnih pogojev, sprejemljiva z vidika posega v njene ustavne pravice.
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Očitanih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna.