ZIZ člen 38, 38/5, 102, 102/1, 102/1-1, 134. ZPP člen 154, 154/2.
nedenarna terjatev - sklep o izvršbi - izpolnitev obveznosti - ustavitev izvršbe - materialni pobot - vzajemnost - fiduciarni račun odvetnika - dvakratno plačilo dolga - rubež plače - prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov - denarna kazen - zavrnitev predloga stranke - izvršilni stroški - ugovorni stroški
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost po sklepu o izvršbi izpolnil v ugovornem roku. Tej ugotovitvi upnik ni nasprotoval. Posledica tega je, ne le, da je bil materialno pravno utemeljen predlog za izvršbo, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ampak da je bil očitno potreben za realizacijo nedenarne obveznosti tudi sklep o izvršbi. Dolžnik je namreč svojo obveznost izpolnil šele po njegovi izdaji. Glede na to ima pritožba prav, ko opozarja, da bi v taki situaciji bilo treba le ustaviti izvršbo in ne tudi razveljaviti sklepa o izvršbi.
Da ne gre za stroške, ki bi jih morala upnica plačati odvetniški družbi izhaja tudi iz dejstva, da je določeno, da jih mora plačati na fiduciarni račun, ki je poseben transakcijski račun, na katerem odvetnik ali odvetniška družba ločeno od poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank. Sredstva na tem transakcijskem računu so premoženje strank imetnika računa, in ne premoženje imetnika računa. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je podan pogoj vzajemnosti med to terjatvijo in terjatvijo upnice do dolžnika. Terjatev z uspešnim ugovorom pobota preneha z dnem, od katerega pobot učinkuje, zato kasnejše plačilo ne more izničiti predhodno že utemeljenega ugovora pobota. Tako je pravilna ugotovitev, da je upnica s plačilom plačala nekaj, česar ni bila več dolžna, in da je to njeno breme. Tako je odgovornost za dvakratno plačilo edino na strani upnice.
Od trenutka, ko je terjatev iz naslova plače zarubljena v korist upnika, z njo ni več mogoče razpolagati. Zato dolžnik te zadeve kot dolžničin dolžnik od trenutka, ko mu je bil sklep o izvršbi vročen kot dolžnikovemu dolžniku, upnici ni več smel izplačati plače ali drugega stalnega prejemka, upnica pa z zarubljenim delom plače tudi ni smela več razpolagati, saj bi v nasprotnem primeru dolžnikov dolžnik odgovarjal za opuščeno odtegnitev po 134. členu ZIZ.
Obseg rubeža plače je odvisen od višine terjatve, ki je predmet izvršbe, višine plače in vrstnega reda terjatev drugih upnikov, pri tem pa mora dolžnikov dolžnik upoštevati tudi omejitve iz 102. člena ZIZ. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru ni navedel niti višine terjatve, ki naj bi bila predmet izvršbe v izvršilni zadevi, niti kdo je upnik v navedeni zadevi. Še bolj kot pomanjkljive trditve o upniku in terjatvi pa je pomembno, da dolžnik ni navedel kolikšna je bila mesečna plača dolžnice in ali je imela po zakonu obveznost preživljati še kakšno osebo, kar bi seveda upoštevaje določbo 102. člena ZIZ vplivalo na obseg rubeža plače, prav tako iz ugovora ni razviden vrstni red ostalih upnikov, ki bi lahko vplival na obseg rubeža za poplačilo izvršilne zadeve. Za vsa navedena dejstva je trditveno in dokazno breme na dolžniku.
obnova postopka - napačen pravni pouk - obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - izločitev sodnika - pavšalne pritožbene navedbe
Po 10. tč. 394. člena ZPP se postopek na predlog stranke lahko obnovi, če ta zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala pred pravnomočno zaključenim postopkom, vendar pa stranka zanje iz upravičenih razlogov ni vedela in jih ni mogla uporabiti. V ta obnovitveni razlog ni mogoče šteti sodne prakse, kot zmotno meni pritožnik. Sodba Psp 562/2013 ne predstavlja starih novih dejstev iz 10. tč. 394. člena ZPP, zato pri uveljavljanju obnove pravnomočnega postopka v predmetni zadevi pravno sploh ni relevantna.
ZDSS-1 člen 63, 74.. ZUP člen 248, 248/3.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 45, 45/1, 45/1-3, 46.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23c, 26,.
zdraviliško zdravljenje - (ne)izpolnjevanje pogojev
Posegi, po katerih je zavarovanec upravičen do zdraviliškega zdravljenja, v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja niso določeni primeroma, kar bi sodišču dovoljevalo, da zdraviliško zdravljenje odobri tudi v podobnih primerih. Indikacije, pri katerih je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja, so strogo strokovno vprašanje, o katerem izven obsega, določenega v 45. členu Pravil, sodišče (niti s pomočjo izvedenca) ne more določati.
S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov.
Vprašanja primernosti imenovanega revizorja, utemeljenosti ter višine plačila toženi stranki za storitve posebne revizije ni več mogoče ponovno odpirati, saj je bilo oboje že predmet sodnega preizkusa.
Pravno priznana škoda, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnimi kršitvami pravil revidiranja, je le škoda zaradi zaupanja, t. j. nadaljnja škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi strokovno nepravilnega mnenja revizorja. Neutemeljenost plačila za delo revizorja pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku, v katerem je sodišče odločilo o temelju in višini tega plačila.
postopek osebnega stečaja - načrt poteka stečajnega postopka - sprememba načrta - objektivni razlogi - prekoračitev roka - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - neuspešna prodaja nepremičnine - prodaja solastne nepremičnine - prodaja celotne nepremičnine - oškodovanje stečajne mase
Pritožnica zmotno meni, da bi sporazum glede izklicne cene ter način javne prodaje za oba solastniška deleža skupaj povzročilo oškodovanje stečajnih dolžnikov in da bi prišlo do nasprotja pravnih interesov upnikov v stečajnih postopkih nad dolžnico in A. A. Dosežena skupna prodajna cena za nepremičnino kot celoto bo namreč razdeljena med solastnika (oziroma stečajno maso vsakega od njiju) sorazmerno glede na solastniški delež posameznega dolžnika in s tem stečajna masa posameznega dolžnika ne more biti oškodovana.
ZFPPIPP člen 56, 126, 126/1, 395, 395/2, 395/3. SPZ člen 230. URS člen 25.
unovčenje stečajne mase - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev stanovanja - izpraznitev in izročitev nepremičnin - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pravica do pritožbe - pravica do uporabe - užitek - osebna služnost - deložacija
Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepremičnino uporabljati kot tudi njeno izvrševanje prenesti na drugega in glede katerega ni odločeno, da se mora izseliti in izpraznjeno nepremično izročiti upravitelju. Upravitelj v tej situaciji ne more opraviti izvršilnih dejanj deložacije, katere namen je prevzeti stanovanjsko hišo, izpraznjeno oseb in stvari.
ZFPPIPP člen 395, 395/2, 395/3, 395/4. ZIZ člen 17, 221.
prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - sklep o prodaji - vsebina sklepa - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi - deložacija - opravljanje izvršilnih dejanj - dolžnost upravitelja - zavrnitev predloga za izvršbo - aktivna legitimacija stečajnega upravitelja
Stečajni upravitelj ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo na podlagi sklepa o prodaji, ampak mora sam doseči izpraznitev nepremičnine v stečajnem postopku.
Neposredna izvršilna dejanja izpraznitve in izročitve nepremičnine, za katero je v postopku osebnega stečaja odrejena prodaja, se glede na izrecno in jasno določbo četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP ne opravljajo v izvršilnem postopku preko izvršitelja, pač pa jih v postopku osebnega stečaja (še pred dejansko prodajo) opravlja stečajni upravitelj namesto izvršitelja.
SPZ člen 9. ZIZ člen 55. ZPP člen 212, 337, 337/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - nevknjižena lastninska pravica - pogodbena hipoteka - kolizija pravic - domneva dobre vere - trditveno in dokazno breme - pritožbene novote
Trditveno in dokazno breme glede slabe vere je bilo na dolžnici, saj se dobra vera domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ta pa glede tega v ugovoru ni podala konkretnih navedb, čemur je nenazadnje pritrdila sama v pritožbi. Zgolj trditve, da je šlo za posel, ki je presegal redno upravljanje s skupnim premoženjem in da ne gre za njen dolg, ne zadoščajo. Dolžnica bi morala navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko utemeljile dvom banke v podatke zemljiške knjige o lastništvu.
Tožnica je prejela pisno izvedensko mnenje z možnostjo podajanja pripomb, ki jih je podala, in je aktivno sodelovala na naroku, na katerem je bil sodni izvedenec zaslišan. Če si ob tem ni pomagala z angažiranjem svojega strokovnega pomočnika, to ni krivda sodišča prve stopnje, ampak same tožnice. ZPP tudi ne pozna soočenja sodnega izvedenca s predlagano (izvedeno) pričo in zaslišanja nekakšne dodatne priče, še posebej ne v primeru, ko je izvedenska ekspertiza jasna, razumljiva in logična (to je v primeru, ko ena stranka izraža le svoje nestrinjanje z izvedenskim delom).
Pogodba ima povsem drugačno vsebino, in sicer je najemnina obravnavana posebej in njeno neplačilo je izrecno dogovorjeno kot razlog za odpoved, medtem ko je o dolžnosti plačila obratovalnih stroškov s strani toženke mogoče sklepati le na podlagi razlage 13. člena pogodbe, da najemodajalka teh stroškov ne krije. Plačevanje obratovalnih stroškov je torej ločena obveznost od najemnine oziroma postranska obveznost po najemni pogodbi. ZPSPP v 28. členu (in OZ pri zakupni pogodbi) kot razlog za odpoved določa izrecno le neplačevanje najemnine (po OZ zakupnine), medtem ko je Stanovanjski zakon (SZ-1), ki se v konkretnem primeru poslovnega najema ne uporablja, drugačen in izrecno govori o neplačevanju najemnine ali stroškov (103. člen SZ-1). Skladno z navedenim tudi po presoji pritožbenega sodišča zatrjevano neplačevanje (upoštevaje okoliščine konkretnega primera le nekakšnega dela) komunalnih stroškov ne pomeni utemeljenega razloga za odstop od pogodbe. Navedeno še posebej velja v konkretnih okoliščinah primera, ko je toženka upravičeno nasprotovala plačilu tudi iz razloga, ki se nanaša na utemeljeni procesni pobotni ugovor in ki ima podlago v kršitvi pogodbe s strani tožnice.
Utemeljeno je toženkino zavzemanje, da je podala dovolj konkretiziran ugovor zastaranja. Navajala je, da so določeni deli tožničinega zahtevka zastarani in da velja triletni zastaralni rok, medtem ko so že iz tožbe in njene spremembe razvidni vtoževani zneski za plačilo komunalnih storitev in njihova zapadlost.
Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.
Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo.
Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.
OZ-UPB1 člen 59, 59/2, 73, 73/1, 289, 341, 341/1, 364, 364/1, 364/2.. ZPP-UPB3 člen 286, 286/3.
pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - odobritev pogodbe - ugovor pasivne legitimacije - prekluzija dejstev in dokazov
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ).
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - zavrženje zahteve
Pritožba pravilno navaja, da o zahtevi za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja v tujini še ni bilo nikoli odločeno. S predhodnimi odločbami, tudi z odločbo z dne 14. 9. 2018, je bilo odločeno o upravičenosti do zdravljenja v tujini na stroške tožene stranke, ne pa o povračilu stroškov zdravljenja. Zato ni nobene podlage za zavrženje tožničine zahteve, ker ni izpolnjen dejanski stan iz 129. člena ZUP.
Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično do povračila stroškov zdravljenja, je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in tožnici, čeprav ji je toženec odobril zdravljenje v tujini v B., zdravljenje pa je (uspešno) opravila na A., ni mogoče odreči povračilo stroškov zdravljenja za odobreno zdravljenje. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v B., vendar ne več kot so znašali stroški zdravljenja na A. ob hkratnem upoštevanju omejitve določene v 2. alineji 2. odstavka 23. člena ZZVZZ.
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/3, 48, 240, 240/2. ZIZ člen 270, 270/2, 270/3. GZ-1 člen 13. SPZ člen 256, 256/1, 256/3, 264, 264/1.
začasna odredba proti stečajnemu dolžniku - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve - prenos stavbne pravice - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - konkretizirano ugovarjanje - subjektivna nevarnost - verjeten obstoj neznatne škode
V položaju prezadolženosti bi ravnanje dolžnika, ki bi razpolagal s stavbno pravico oziroma bi jo obremenil, predstavljalo kršitev 34. člena ZFPPIPP. Dolžniku se zato z začasno odredbo prepoveduje ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, torej protipravno. V takem primeru omejitev razpolagalnega upravičenja imetniku upravičenja ne more povzročati (pravno priznane) škode.
Sodišče prve stopnje je izpostavilo veliko mero odločenosti, da je obdolženec pripravljen, v izogib izgube dokaj male premoženjske vrednosti, odvzeti življenje dveh oseb, česar je utemeljeno osumljen. Nadalje pa je izpostavilo tudi obdolženčevo nepredvidljivost v njegovih ravnanjih. Te okoliščine je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo in na njihovi podlagi v povezavi z objektivnimi okoliščinami utemeljeno zaključilo, da obstaja nevarnost ponovitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. To je zlasti utemeljeno podkrepilo tudi z dejstvom, da je bilo obdolžencu zaseženo še drugo orožje in razsrelivo, za kar ni imel dovoljenja, da ga poseduje, kot tudi to, da naj bi sosedu povedal, da je glede na oborožitev sedaj brez skrbi, ker da ga nihče več ne bo "jebal". Te opazke si ni mogoče razlagati drugače, kot si jo je razlagalo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055398
ZPP člen 215, 226, 226/1, 226/2, 339. 339/3, 339/2-14, 339/2-15.
dobava materiala - naročilo in prevzem blaga - ponudba - mednarodni tovorni list (CMR) - dogovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pojem protispisnosti - dokazovanje z listinami - overjen prevod - neprevedena listina v tujem jeziku - uporaba pravila o dokaznem bremenu - odločilna dejstva
Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe (ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza). Ugotovitev, da so listine prevedene, pa tovrstne tehnične napake v prenosu vsebine ne predstavlja.
Stranka, ki predlaga dokaz z listino, mora to listino tudi predložiti. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP). Če stranka ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo moglo izvesti. Posledice te strankine opustitve bodo torej v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Kaj bo to pomenilo za položaj te stranke, je odvisno od konkretnih okoliščin. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Če pa bodo na razpolago še drugi dokazi, bo stranka lahko uspela z izvedbo teh dokazov.
Ker tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da konkretnih naročil, katera je tožeča stranka specificirala in jih predložila (in iz katerih izhaja tako cena kot tudi vrsta in količina materiala), ni podala, niti ni nasprotovala cenam iz ponudbe, prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali morebitni dogovor o količini in ceni obstoji. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v nasprotju s pritožbeno grajo ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mednarodnih tovornih listov poleg tega ugotovilo še, da je bil naročeni material toženi stranki tudi dobavljen in da je tožena stranka v priloženi elektronski pošti navedla, da bo plačala celoten dolg (vtoževano terjatev) ter da tožena stranka spojk ni plačala, iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhajajo vsi odločilni razlogi, na podlagi katerih je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku.
OZ člen 347, 347/1, 348, 364, 364/2. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (2009) člen 66. ZPP člen 458, 458/1.
specializacija zdravnikov - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - občasna terjatev - zastaranje - 3-letni zastaralni rok - zastaranje občasne terjatve - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - predlog za obročno plačilo
Materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je s predlogom za obročno plačilo toženi priznal tako temelj kot višino dolga. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna in določna. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok. Okoliščine ne smejo zbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela
Ključne so ugotovitve, da je tožeča stranka nadurno delo opravljala zaradi pravočasne dobave naročenega blaga kupcem, da je toženo stranko pravočasno opozorila na število opravljenih nadur ter da je bila tožena stranka tudi seznanjena, da je bil obseg dela tak, da ga ni bilo mogoče opraviti v polnem delovnem času. Četudi nadurno delo ni odrejeno skladno z določili ZDR-1, to ne vpliva na upravičenost delavca do plačila, v kolikor je nadurno delo, sploh ob vednosti delodajalca, dejansko opravil.
V sodni in ustavni praksi ter teoriji se navedena določila razlagajo glede vprašanja statusne oblike, v kateri se lahko opravlja zastopanje, in ki ga opredeljuje v četrtem odstavku 87. člena ZPP zapis ″tudi odvetniška družba‶ tako, da je ta edina pravno organizacijska (statusna) oblika, ki ima lahko status pooblaščenca v civilnih postopkih (kamor spada tudi nepravdni postopek). Samostojen podjetnik tako ni dovoljena statusna oblika zastopanja, ne glede na to, ali ima takšen samostojni podjetnik kot fizična oseba opravljen pravniški državni izpit oziroma ima takšnega opravljen njegov prokurist.
Ker nasprotni udeleženec ni procesno sposoben ne more opravljati procesnih dejanj, saj ne more sam nastopati v postopku. Vsa procesna dejanja zanj v njegovem imenu opravlja njegov začasni zastopnik. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna oseba sama, se ne upoštevajo.