URS člen 25. ZFPPIPP člen 56, 126, 126/1, 344, 395, 395/2. SPZ člen 230.
sklep o prodaji nepremičnin - unovčenje stečajne mase - izpraznitev in izročitev nepremičnin - izpraznitev stanovanja - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - služnostna pravica - užitek - pravica do pritožbe - pravica do uporabe - deložacija
Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepremičnino uporabljati kot tudi njeno izvrševanje prenesti na drugega in glede katerega ni odločeno, da se mora izseliti in izpraznjeno nepremično izročiti upravitelju. Upravitelj v tej situaciji ne more opraviti izvršilnih dejanj deložacije, katere namen je prevzeti stanovanjsko hišo, izpraznjeno oseb in stvari.
Sodišče prve stopnje je izpostavilo veliko mero odločenosti, da je obdolženec pripravljen, v izogib izgube dokaj male premoženjske vrednosti, odvzeti življenje dveh oseb, česar je utemeljeno osumljen. Nadalje pa je izpostavilo tudi obdolženčevo nepredvidljivost v njegovih ravnanjih. Te okoliščine je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo in na njihovi podlagi v povezavi z objektivnimi okoliščinami utemeljeno zaključilo, da obstaja nevarnost ponovitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. To je zlasti utemeljeno podkrepilo tudi z dejstvom, da je bilo obdolžencu zaseženo še drugo orožje in razsrelivo, za kar ni imel dovoljenja, da ga poseduje, kot tudi to, da naj bi sosedu povedal, da je glede na oborožitev sedaj brez skrbi, ker da ga nihče več ne bo "jebal". Te opazke si ni mogoče razlagati drugače, kot si jo je razlagalo sodišče prve stopnje.
ZIZ člen 38, 38/5, 102, 102/1, 102/1-1, 134. ZPP člen 154, 154/2.
nedenarna terjatev - sklep o izvršbi - izpolnitev obveznosti - ustavitev izvršbe - materialni pobot - vzajemnost - fiduciarni račun odvetnika - dvakratno plačilo dolga - rubež plače - prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov - denarna kazen - zavrnitev predloga stranke - izvršilni stroški - ugovorni stroški
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost po sklepu o izvršbi izpolnil v ugovornem roku. Tej ugotovitvi upnik ni nasprotoval. Posledica tega je, ne le, da je bil materialno pravno utemeljen predlog za izvršbo, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ampak da je bil očitno potreben za realizacijo nedenarne obveznosti tudi sklep o izvršbi. Dolžnik je namreč svojo obveznost izpolnil šele po njegovi izdaji. Glede na to ima pritožba prav, ko opozarja, da bi v taki situaciji bilo treba le ustaviti izvršbo in ne tudi razveljaviti sklepa o izvršbi.
Da ne gre za stroške, ki bi jih morala upnica plačati odvetniški družbi izhaja tudi iz dejstva, da je določeno, da jih mora plačati na fiduciarni račun, ki je poseben transakcijski račun, na katerem odvetnik ali odvetniška družba ločeno od poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank. Sredstva na tem transakcijskem računu so premoženje strank imetnika računa, in ne premoženje imetnika računa. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je podan pogoj vzajemnosti med to terjatvijo in terjatvijo upnice do dolžnika. Terjatev z uspešnim ugovorom pobota preneha z dnem, od katerega pobot učinkuje, zato kasnejše plačilo ne more izničiti predhodno že utemeljenega ugovora pobota. Tako je pravilna ugotovitev, da je upnica s plačilom plačala nekaj, česar ni bila več dolžna, in da je to njeno breme. Tako je odgovornost za dvakratno plačilo edino na strani upnice.
Od trenutka, ko je terjatev iz naslova plače zarubljena v korist upnika, z njo ni več mogoče razpolagati. Zato dolžnik te zadeve kot dolžničin dolžnik od trenutka, ko mu je bil sklep o izvršbi vročen kot dolžnikovemu dolžniku, upnici ni več smel izplačati plače ali drugega stalnega prejemka, upnica pa z zarubljenim delom plače tudi ni smela več razpolagati, saj bi v nasprotnem primeru dolžnikov dolžnik odgovarjal za opuščeno odtegnitev po 134. členu ZIZ.
Obseg rubeža plače je odvisen od višine terjatve, ki je predmet izvršbe, višine plače in vrstnega reda terjatev drugih upnikov, pri tem pa mora dolžnikov dolžnik upoštevati tudi omejitve iz 102. člena ZIZ. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru ni navedel niti višine terjatve, ki naj bi bila predmet izvršbe v izvršilni zadevi, niti kdo je upnik v navedeni zadevi. Še bolj kot pomanjkljive trditve o upniku in terjatvi pa je pomembno, da dolžnik ni navedel kolikšna je bila mesečna plača dolžnice in ali je imela po zakonu obveznost preživljati še kakšno osebo, kar bi seveda upoštevaje določbo 102. člena ZIZ vplivalo na obseg rubeža plače, prav tako iz ugovora ni razviden vrstni red ostalih upnikov, ki bi lahko vplival na obseg rubeža za poplačilo izvršilne zadeve. Za vsa navedena dejstva je trditveno in dokazno breme na dolžniku.
Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00055978
ZIZ člen 55. ZPP člen 319. OZ člen 335, 335/3.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor zastaranja - pravnomočna odločitev o ugovoru - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - res iudicata v izvršilnem postopku
Res zastarana terjatev ne preneha, ampak obstoji, vendar že pritožnik sam navede, da postane naturalna, kar pomeni, da ni iztožljiva. Drži tudi pritožbena trditev, da se zastaranje upošteva le, če ga stranka izrecno ugovarja, vendar pa ugovor zastaranja temelji na materialnopravni določbi, o kateri pa je bilo že odločeno prav na podlagi ugovora dolžnika, zato o ugovoru materialnopravne narave ni mogoče ponovno odločati. Gre za meritorni sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo, zato o njem ni mogoče ponovno odločati, pri tem pa pravnomočna odločba veže, pa čeprav je morda nezakonita.
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/3, 48, 240, 240/2. ZIZ člen 270, 270/2, 270/3. GZ-1 člen 13. SPZ člen 256, 256/1, 256/3, 264, 264/1.
začasna odredba proti stečajnemu dolžniku - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve - prenos stavbne pravice - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - konkretizirano ugovarjanje - subjektivna nevarnost - verjeten obstoj neznatne škode
V položaju prezadolženosti bi ravnanje dolžnika, ki bi razpolagal s stavbno pravico oziroma bi jo obremenil, predstavljalo kršitev 34. člena ZFPPIPP. Dolžniku se zato z začasno odredbo prepoveduje ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, torej protipravno. V takem primeru omejitev razpolagalnega upravičenja imetniku upravičenja ne more povzročati (pravno priznane) škode.
postopek osebnega stečaja - načrt poteka stečajnega postopka - sprememba načrta - objektivni razlogi - prekoračitev roka - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - neuspešna prodaja nepremičnine - prodaja solastne nepremičnine - prodaja celotne nepremičnine - oškodovanje stečajne mase
Pritožnica zmotno meni, da bi sporazum glede izklicne cene ter način javne prodaje za oba solastniška deleža skupaj povzročilo oškodovanje stečajnih dolžnikov in da bi prišlo do nasprotja pravnih interesov upnikov v stečajnih postopkih nad dolžnico in A. A. Dosežena skupna prodajna cena za nepremičnino kot celoto bo namreč razdeljena med solastnika (oziroma stečajno maso vsakega od njiju) sorazmerno glede na solastniški delež posameznega dolžnika in s tem stečajna masa posameznega dolžnika ne more biti oškodovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00054607
ZGD-1 člen 254, 297a, 297a/1, 395, 395/1, 395/1-2, 397, 397/1, 504, 510, 510/2, 514, 522. OZ člen 82, 82/2. ZPP člen 154, 154/2.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - razveljavitev sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo - izvolitev članov nadzornega sveta - način izvolitve - izpodbijanje sklepov skupščine - družbena pogodba - kršitev družbene pogodbe - razlaga pogodb - razlaga spornih določil pogodbe - skupen namen pogodbenikov - ugotovitev pogodbene volje strank - smiselna uporaba določb o delniški družbi - odločanje družbenikov na skupščini - potrebna večina za sprejem sklepa - predlagalna pravica za izvolitev članov nadzornega sveta - pravni interes delničarja ali družbenika - procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe - odločitev o pravdnih stroških - delni uspeh - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.
Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše.
Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.
Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.
Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo.
Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.
OZ-UPB1 člen 59, 59/2, 73, 73/1, 289, 341, 341/1, 364, 364/1, 364/2.. ZPP-UPB3 člen 286, 286/3.
pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - odobritev pogodbe - ugovor pasivne legitimacije - prekluzija dejstev in dokazov
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ).
obnova postopka - napačen pravni pouk - obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - izločitev sodnika - pavšalne pritožbene navedbe
Po 10. tč. 394. člena ZPP se postopek na predlog stranke lahko obnovi, če ta zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala pred pravnomočno zaključenim postopkom, vendar pa stranka zanje iz upravičenih razlogov ni vedela in jih ni mogla uporabiti. V ta obnovitveni razlog ni mogoče šteti sodne prakse, kot zmotno meni pritožnik. Sodba Psp 562/2013 ne predstavlja starih novih dejstev iz 10. tč. 394. člena ZPP, zato pri uveljavljanju obnove pravnomočnega postopka v predmetni zadevi pravno sploh ni relevantna.
prepozna pritožba - zamuda roka za pritožbo - vročanje s fikcijo - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravnomočna odločitev o predlogu
Pritožba (zoper sodbo, ki jo je pritožnik prejel s fikcijo 15. 9. 2020), vložena hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje dne 20. 4. 2021, ki je bil pravnomočno zavrnjen, je prepozna glede na določbo prvega odstavka 333. člena ZPP.
S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov.
Vprašanja primernosti imenovanega revizorja, utemeljenosti ter višine plačila toženi stranki za storitve posebne revizije ni več mogoče ponovno odpirati, saj je bilo oboje že predmet sodnega preizkusa.
Pravno priznana škoda, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnimi kršitvami pravil revidiranja, je le škoda zaradi zaupanja, t. j. nadaljnja škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi strokovno nepravilnega mnenja revizorja. Neutemeljenost plačila za delo revizorja pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku, v katerem je sodišče odločilo o temelju in višini tega plačila.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - uživalec pokojnine
Tožnik je lahko tako šele prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja postal uživalec invalidske pokojnine. Samo dejstvo, da je pravica zavarovancu priznana, zaradi določila drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2 še ne pomeni, da je zavarovanec z dnem priznanja pravice že prejemnik dajatve iz naslova te pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opredelitev zakonodajalca „uživalec pokojnine“ sledi osnovnemu pomenu „uživalca“, še posebej na specifiko iz drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2. Potrebno je tako ločiti zavarovanca, ki ima priznano „pravico do pokojnine“ in zavarovanca, ki že uživa prejemke oziroma dajatve iz naslova priznane pravice.
sklep o vpisu v sodni register - razveljavitev sklepa registrskega sodišča s strani sodišča druge stopnje - pristojnost AJPES-a za upravljanje sodnega registra - glavni vpis - ponovno odločanje - vpis zakonitega zastopnika v sodni register - pristojnost sodišča za vodenje sodnega registra - vsebina izreka sklepa
Vodenje sodnega registra pomeni odločanje o vpisih podatkov v sodni register. Upravljanje sodnega registra pa pomeni vpisovanje podatkov v glavno knjigo sodnega registra na podlagi odločitve sodišča.
Če pritožbeno sodišče razveljavi odločitev registrskega sodišča, na podlagi katere je AJPES določen podatek vpisal v glavno knjigo sodnega registra, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, mora registrsko sodišče ponovno s sklepom odločiti o predlogu. Do ponovne pravnomočne odločitve o predlogu AJPES nima podlage za nobeno spremembo že opravljenega vpisa v glavni knjigi sodnega registra. Če pri ponovnem odločanju registrsko sodišče ponovno presodi, da je predlog utemeljen, ponovno odloči o predlogu tako, da izda sklep o vpisu. Če postane ponoven sklep o vpisu pravnomočen, AJPES v glavni knjigi sodnega registra že opravljenega vpisa ne spreminja. Izbris vpisa opravi AJPES le v primeru pravnomočne drugačne odločitve sodišča od tiste, ki je bila podlaga za vpis v glavno knjigo sodnega registra.
Ugotovitev stanja glavne knjige sodnega registra, ki jo upravlja AJPES, ne sodi v izrek sklepa.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v ponovljenem postopku po razveljavitvi sklepa registrskega sodišča o vpisu spremembe določenega podatka v sodni register, če odloči, da je predlog utemeljen, o vpisu ne odloči ponovno s posebnim sklepom.
ZFPPIPP člen 56, 126, 126/1, 395, 395/2, 395/3. SPZ člen 230. URS člen 25.
unovčenje stečajne mase - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev stanovanja - izpraznitev in izročitev nepremičnin - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pravica do pritožbe - pravica do uporabe - užitek - osebna služnost - deložacija
Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepremičnino uporabljati kot tudi njeno izvrševanje prenesti na drugega in glede katerega ni odločeno, da se mora izseliti in izpraznjeno nepremično izročiti upravitelju. Upravitelj v tej situaciji ne more opraviti izvršilnih dejanj deložacije, katere namen je prevzeti stanovanjsko hišo, izpraznjeno oseb in stvari.
Tožnica je prejela pisno izvedensko mnenje z možnostjo podajanja pripomb, ki jih je podala, in je aktivno sodelovala na naroku, na katerem je bil sodni izvedenec zaslišan. Če si ob tem ni pomagala z angažiranjem svojega strokovnega pomočnika, to ni krivda sodišča prve stopnje, ampak same tožnice. ZPP tudi ne pozna soočenja sodnega izvedenca s predlagano (izvedeno) pričo in zaslišanja nekakšne dodatne priče, še posebej ne v primeru, ko je izvedenska ekspertiza jasna, razumljiva in logična (to je v primeru, ko ena stranka izraža le svoje nestrinjanje z izvedenskim delom).
Pogodba ima povsem drugačno vsebino, in sicer je najemnina obravnavana posebej in njeno neplačilo je izrecno dogovorjeno kot razlog za odpoved, medtem ko je o dolžnosti plačila obratovalnih stroškov s strani toženke mogoče sklepati le na podlagi razlage 13. člena pogodbe, da najemodajalka teh stroškov ne krije. Plačevanje obratovalnih stroškov je torej ločena obveznost od najemnine oziroma postranska obveznost po najemni pogodbi. ZPSPP v 28. členu (in OZ pri zakupni pogodbi) kot razlog za odpoved določa izrecno le neplačevanje najemnine (po OZ zakupnine), medtem ko je Stanovanjski zakon (SZ-1), ki se v konkretnem primeru poslovnega najema ne uporablja, drugačen in izrecno govori o neplačevanju najemnine ali stroškov (103. člen SZ-1). Skladno z navedenim tudi po presoji pritožbenega sodišča zatrjevano neplačevanje (upoštevaje okoliščine konkretnega primera le nekakšnega dela) komunalnih stroškov ne pomeni utemeljenega razloga za odstop od pogodbe. Navedeno še posebej velja v konkretnih okoliščinah primera, ko je toženka upravičeno nasprotovala plačilu tudi iz razloga, ki se nanaša na utemeljeni procesni pobotni ugovor in ki ima podlago v kršitvi pogodbe s strani tožnice.
Utemeljeno je toženkino zavzemanje, da je podala dovolj konkretiziran ugovor zastaranja. Navajala je, da so določeni deli tožničinega zahtevka zastarani in da velja triletni zastaralni rok, medtem ko so že iz tožbe in njene spremembe razvidni vtoževani zneski za plačilo komunalnih storitev in njihova zapadlost.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Ker dolžnica v ponovnih predlogih za oprostitev plačila sodne takse ni navajala in izkazala spremenjenih okoliščin, ju je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.