OZ člen 190, 190/1. ZZZDR člen 196. DZ člen 252, 252/1.
začasni skrbnik denacionaliziranega premoženja - stroški skrbnika - neupravičena obogatitev - prejem koristi brez pravne podlage - odmena za koristi od denacionalizacijskega premoženja
Res je, kot poudarja pritožba, da toženec denacionaliziranega premoženja v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage; slednjo namreč predstavlja sklep o imenovanju za skrbnika. Zagotovo pa ni nobene podlage, da bi smel toženec obdržati vse koristi, ki jih je pridobil kot skrbnik tega premoženja. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno obrazloženo, da je toženec te koristi dolžan deliti s tožnikom kot sodedičem. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi moral toženec kot dober gospodar obračunati vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo skrbnika, nato pa razliko v sorazmernem delu prepustiti tožniku. Ker tega ni storil, je tožnika neupravičeno prikrajšal.
Čeprav je toženec za plačilo terjatve denacionalizacijskega zavezanca založil svoja denarna sredstva, ni upravičen do njihovega celotnega povračila. Za obveznosti v zvezi z denacionaliziranim premoženjem namreč odgovarjata oba dediča in ne le tožnik. Toženec ni upravičen niti do zahtevane revalorizacije izplačanih zneskov, saj za to ni pravne podlage.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik kot skrbnik upravičen do nagrade za opravljeno delo. Brez izrecnega dogovora o nagradi sme skrbnik zahtevati le povračilo upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti (196. člen ZZDR; smiselno enako 252. člen zdaj veljavnega DZ). Skrbnikova zahteva za povrnitev stroškov pa mora biti opredeljena in ni dovolj le navedba ocene višine stroškov.
vročanje sodnih pisanj - fikcija vročitve - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - upoštevanje prepozne pritožbe v nepravdnem postopku
Pogoj za obravnavo prepozne pritožbe tudi po tretjem odstavku 36. člena ZNP-1 ni izpolnjen, saj bi bile s tem lahko prizadete pravice predlagateljice, ki se, kot izhaja iz njenega odgovora na pritožbo, ne strinja z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa. Nasprotni udeleženec tudi ni zatrjeval, še manj pa izkazal, da pritožbe ni mogel vložiti pravočasno.
sodba na podlagi pripoznave - pravda zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev - pripoznava tožbenega zahtevka - predhodna korespondenca - odločitev o stroških postopka - poravnalna ponudba
V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala z odgovorom na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je brez nadaljnjega obravnavanja izdalo izpodbijano sodbo. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče in ni treba, da se tožnik z njo pred izdajo sodbe seznani. Sodišču prve stopnje zato odgovora na tožbo tožniku ni bilo treba vročati. Izpodbijana sodba za tožnika v dejanskem in materialnem smislu tudi ne more predstavljati sodbe presenečanja.
Na podlagi ravnanja toženke pred pravdo tako nikakor ni mogoče zaključiti, da je moral tožnik za varstvo svojih interesov glede obsega in deležev na skupnem premoženju zahtevati sodno intervencijo, sporne vrednosti skupnega premoženja in načina delitve skupnega premoženja pa s predmetnim zahtevkom ni rešil.
Obseg skupnega premoženja in delež na njem ter obstoj dolga na skupnem premoženju med strankama ni sporen. Sporna je le vrednost skupnega premoženja in višina izplačila. V pravdnem postopku se rešujejo le sporna vprašanja, razdružitev skupnega premoženja pa je predmet nepravdnega postopka.
listine v izvirniku - uveljavljanje zahtevka v pravdi - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - splošni skupni del
Ne domnevni lastnik ne njegov upnik sodišču kljub pozivu nista predložila ustreznih listin, ki bi izkazovale pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bo morala zainteresirana oseba svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljati v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju, ta del pa vpisalo kot splošni skupni del stavbe.
ZZK-1 člen 38, 38/3.. ZUreP-2 člen 189, 190.. ZUreP-1 člen 86.
vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - predkupna pravica občine na nepremičninah - listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih - potrdilo občine o neuveljavljanju predkupne pravice - uveljavljanje predkupne pravice
Ker občina predkupne pravice pri pravnem poslu, ki je podlaga predlaganemu vpisu, v nobenem primeru ne more uveljaviti, na drugi strani tudi ne obstoji obveznost omogočiti uveljavitev predkupne pravice. Zato predlogu za vpis ni treba predložiti tudi potrdila iz tretjega odstavka 38. člena ZZK-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054557
ZKP člen 25, 25/1-2, 36, 36/3, 269, 269/1-4, 270, 270/2, 371, 371/1-6. KZ-1 člen 7.
stvarna pristojnost - kršitev pravil o stvarni pristojnosti - krajevna pristojnost sodišča - procesna ekonomija - ustalitev pristojnosti - poprava obtožnice - vročitev obtožnice - faze postopka - začetek glavne obravnave - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - stvarna pristojnost okrajnega sodišča
Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le v določenih fazah postopka (v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZKP le do pravnomočnosti obtožnice). Stvarna pristojnost pa po drugi strani uživa višjo stopnjo varstva in mora nanjo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka. Izjemoma se zaradi razlogov procesne ekonomičnosti stvarna pristojnost ustali, če okrožno sodišče (kot bolj usposobljeno) med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, saj takrat okrožno sodišče samo nadaljuje postopek. V obravnavanem primeru se bi torej stvarna pristojnost ustalila šele z začetkom glavne obravnave, torej ko bi sodeči/razpravljajoči senat okrožnega sodišča pričel prvi narok glavne obravnave.
OZ člen 190, 335, 335/1, 339, 341, 346, 347, 347/1, 352, 352/1. ZPIZ-1 člen 172, 172/2. ZPIZ-2 člen 111, 111/7.
dedovanje - pokojnina - izplačilo pokojnine po zapustniku - izplačevanje pokojnin - izplačilo pokojnine za nazaj - pravice po zpiz - pravica do izplačila - dokazila - status dediča - sklep o dedovanju - ugovor zastaranja - zastaranje terjatve - čas, ki je potreben za zastaranje - občasne denarne terjatve - odškodninska terjatev - triletni zastaralni rok - splošni petletni zastaralni rok - neupravičena pridobitev - pripoznava dolga
Za obogatitveni zahtevek ne zadošča le okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge, pač pa je pogoj, da je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, torej neupravičeno.
Pokojnina spada med občasne denarne terjatve, za katere je predpisan triletni zastaralni rok.
Upnik in dolžnik se ne moreta dogovoriti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo. Tudi do odpovedi zastaranju v tožnikovem primeru ni prišlo, saj bi moral toženec svojo zastarano obveznost pisno pripoznati.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00056420
ZVEtL-1 člen 44, 44/4, 50, 50/2. ZPP člen 111, 111/4, 112, 112/2, 142, 142/3. ZNP člen 31, 31/3, 35, 35/2. ZD člen 123, 123/1. SPZ člen 39, 41. ZCes-1 člen 1. ZTLR člen 28.
splošni skupni del - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice z dedovanjem - priposestvovanje lastninske pravice - dobrovernost - izvedeni način pridobitve lastninske pravice - izročitev nepremičnin - parkirišče - javna razsvetljava - cestno telo - javna cesta - stvar izven pravnega prometa - priporočena oddaja na pošto - dopolnilni sklep
Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice.
Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin.
Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.
OZ člen 3, 990, 996, 1000, 1000/1, 1000/1-8, 1001, 1001/3, 1002, 1002/1. ZPP člen 8.
prosto urejanje obligacijskih razmerij - izpolnitev obveznosti - družbena pogodba (societas) - delitev dobička - delitev koristi - razmerja med družbeniki - ustna pogodba - dokazna moč listine - dokazna ocena
Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.
OZ člen 169, 174, 174/2. ZPP člen 2, 40, 254, 254/3, 216, 216/1, 339, 339/2-12.
odškodnina za tujo pomoč - nadomestilo za tujo nego in pomoč - imenovanje drugega izvedenca - stalna pomoč in oskrba - trajna invalidnost oškodovanca - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - pravica do popolne odškodnine - prekoračitev tožbenega zahtevka - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - določitev vrednosti spornega predmeta - doživljenjska renta
Čeprav ima tožnik brez dvoma pravico do popolne odškodnine (169. člen OZ), pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje navedeno zahtevo ustrezno upoštevalo, saj je višino mesečne rente odmerilo tako, da ta bistveno ne odstopa od cene najdražje institucionalne oskrbe, hkrati pa v razumnem obsegu pokriva tožnikove povečane potrebe.
stvarna služnost - služnostna pravica hoje in vožnje - lastnik gospodujoče nepremičnine - zaznamba javnega dobra - razširitev služnosti - priposestvovanje služnosti - priposestvovalna doba - izvrševanje stvarne služnosti - pravni prednik - druga primerna pot - redna uporaba poti
Služnosti ni dopustno razširjati in jo je v skladu z ustaljeno sodno prakso možno priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Ob tem razširitev služnosti pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Za razširitev služnosti gre tudi v primeru spremembe namembnosti gospodujočega zemljišča.
Skladno z ugotovitvami je sodišče odločilo, da ugotovljena služnostna pravica poteka po obstoječi poti, ki iz javne ceste zavije na parcelo in je v skrajnem jugovzhodnem delu parcele asfaltirana, v nadaljevanju pa gre za travnato pot po celotnem obsegu sporne parcele. Obstoječa pot je hkrati edina možna, saj tam kjer stojita hruška in jašek po logiki stvari ni mogoče voziti in pot drugače kot mimo hruške ne more potekati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNI REGISTER - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00054048
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3, 273, 273/1. ZGD-1 člen 482, 482/1.
kršitev načela kontradiktornosti postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - očitek protispisnosti - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - zavarovanje ugotovitvenega zahtevka z začasno odredbo - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kasneje odpadla pravna podlaga - članske pravice družbenika - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi - zaznamba pravnega dejstva
Kot je sodišče druge stopnje že poudarilo v svoji prvi odločbi I Cpg 137/2021 z dne 2. 9. 2021, nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še tekom sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Med drugim sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda (primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). In prav preprečitvi nastanka takšne škode so namenjene regulacijske začasne odredbe, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje oziroma obstoječa pravna sfera pred grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo. Ker takšna začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, lahko do njene izdaje (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih (VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008). Po stališču sodne prakse in teorije1 je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi, če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
To pa pomeni, da je z izdajo sodbe VSRS II Ips 49/2020 z dne 21. 4. 2021, s katero je bil zahtevek na razvezo Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjene v notarskem zapisu SV 566/2013 z dne 29. 8. 2013, zavrnjen, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere se je druga toženka 27. 1. 2020 vpisala kot družbenica prve toženke s poslovnim deležem 7.500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik že s trditvami o odpadli pravni podlagi in o tem, da druga toženka zaradi sodbe VSRS ni bila več upravičena sprejemati kakršnikoli sklepov v zvezi s prvo toženko, izkazal verjeten obstoj terjatve - da so sklepi druge toženke, ki so bili sprejeti v nasprotju s tem, neobstoječi, brez učinka (nični). Presoja, da temu ni tako in da je druga toženka oba sklepa o povečanju osnovnega kapitala veljavno sprejela, pa bo predmet nadaljnjega kontradiktornega postopka.
In s slednjim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Čeprav začasne odredbe v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče izdati zaradi verjetnega izkaza, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo (predpostavka iz tretjega odstavka 270. v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ampak le v primeru izpolnjenih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa v točki 24 obrazložitve, da je prav zaradi trditev toženk v ugovoru, ki so povzete v točki 23 tega sklepa, verjetno izkazano, da toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku, ki zoper dobrovernega tretjega ne bi imel ustreznega pravnega varstva. Teh zaključkov pritožnici izrecno ne grajata, vztrajata pri tem (predvsem druga toženka), da nepremičnine in poslovnih deležev nimata namena odtujiti, kar pa ne more biti razlog za sprejem drugačne odločitve.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - sorazmerni del regresa za letni dopust - zamudna sodba - predpravdni stroški - neposredno sodno varstvo
Pravica do sorazmernega dela regresa pripada delavcu, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Slednji je urejen v 161. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Ta določba določa najmanjšo enoto, ki se upošteva pri odmeri sorazmernega letnega dopusta (in posledično regresa; en mesec zaposlitve). Določba je jasna in ne rabi posebne razlage. Ni je mogoče razumeti drugače, kot jo je sodišče prve stopnje, da se pri odmeri sorazmernega dela letnega dopusta (regresa) upoštevajo le (polni) meseci zaposlitve.
dve odpovedi - nezakonitost odpovedi - pravni interes za tožbo - sodno varstvo - pravnomočno razsojena stvar
Četrti odstavek 24. člena ZJU določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Glede na to, da sam zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja, in sicer neodvisno od tega, če je javnemu uslužbencu pred izdajo sklepa komisije za delovno razmerje delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo.
Sodišče prve stopnje je odpoved utemeljeno presojalo po vsebini, pri čemer je pravilno kot bistveno izpostavilo dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki dne 4. 5. 2020 prenehalo. Po tem datumu učinkujoča (druga) odpoved nima pravnih učinkov (je nezakonita), saj delovnega razmerja, ki ne obstaja več, ni mogoče (ponovno) odpovedati.
Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ocenjuje, da ima opisano kaznivo dejanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je v opisu kaznivega dejanja vsebovan tudi očitek, da bi obtoženec iz stanovansjke stavbe na naslovu "..." izvršil tatvino vrednejših predmetov, kar pa mu ni uspelo, saj ga je s kraja dejanja prepodil oškodovanec ter je dejanje nato ostalo pri poskusu.
Glede na pojasnjeno in dejstvo, da gre v tem primeru za upravno pogodbo, je treba upoštevati, da se za pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem in financiranjem osebne asistence, ki niso izrecno urejene v Pogodbi, uporabljajo tudi določila ZOA in Pravilnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko cena izhaja tudi iz drugih aktov, ki pogodbeni stranki obvezujejo. Za določljivost cene ni treba, da je ta izrecno, v točno določenem znesku, opredeljena v Pogodbi ali kakšnem druge aktu. Zadošča, da je na podlagi določil Pogodbe in veljavnih predpisov ceno mogoče določiti.
Stranki sta sklenili upravno pogodbo. Ker je primarni cilj upravnih pogodb zagotavljanje javnega interesa, so praviloma predmet in cena ter pravice in obveznosti pogodbenih strank določene že v veljavnih prisilnih predpisih ali upravnih odločbah. Pogodbeni stranki tako na podlagi Pogodbe upoštevajoč njen predmet ne smeta imeti več ali manj pravic in obveznosti kot to določajo obvezni veljavni predpisi ali zavezujoče upravne odločbe.
Upoštevajoč navedena določila ZDR-1 je omejitev opravljanja dela osebnega asistenta, ki je kot samostojni podjetnik posameznik, vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni zavarovalni čas na drugi pravni podlagi na 20 ur na mesec skladna z veljavnimi predpisi. Takšna oseba namreč na drugi pravni podlagi že opravlja delo za 40 ur na teden in bi bilo dodatno obremenjevanje takšne osebe nad dovoljenim nadurnim delom v nasprotju z veljavnimi predpisi.
Iz ZOA in Pravilnika ne izhaja, da je plačilo za strokovno vodenje in organizacijo vezano na zaposlitev strokovnega vodje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00056510
OZ člen 6, 131, 404, 404/1, 768, 768/1. ZPP člen 25, 112. ZFPPIPP člen 231, 440, 441, 442, 442/6, 442/7, 442/8, 442/10. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost odvetnika - protipravno ravnanje odvetnika - neskrbno ravnanje odvetnika - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - vložitev tožbe na nepristojno sodišče - spor o stvarni pristojnosti - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - zavrženje tožbe - zamuda roka za vložitev tožbe - kršitev obveznosti iz mandatne pogodbe - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - nastanek materialne škode - verjetnost uspeha v pravdni zadevi - pravica izpolnitelja do povračila - izbris družbe iz registra - aktivni družbenik izbrisane družbe - poslovodja - odgovornost aktivnega družbenika - odgovornost aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditvena podlaga zahtevka
Čeprav pritožbeno sodišče drugače kot nižje sodišče presoja, da je odvetnikovo ravnanje protipravno, da torej ni pokazal v prvotni pravdi skrbnosti, ki se pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, je zavrnitev zahtevka pravilna, saj se je strinjati z zaključkom nižjega sodišča, da tožnik s tožbo, tudi če bi bila v delu, kjer je zahteval plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurenčne klavzule in odpravnine, pravočasno vložena na delovno sodišče, ne bi uspel.
Odvetnikova odškodninska odgovornost predstavlja posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Kot lex specialis pravno podlago dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.
Dejstvo, da je moralo o pristojnosti nazadnje po štirih letih odločiti Vrhovno sodišče RS, ne pomeni, da zaradi tega odvetniku ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti pri izbiri sodišča. Če sta bili dve sodišči v sporu glede pristojnosti, še ne pomeni, da je s tem odvetnik razbremenjen odgovornosti za vložitev tožbe na nepristojno sodišče.
Tožnik je od pravnega naslednika izbrisane družbe (delodajalca) poleg plačila zneskov, ki jih je tožnik plačal upnikom izbrisane družbe v več izvršilnih postopkih, zahteval tudi plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurence in odpravnine. Ker je bil tožnik tudi poslovodja in družbenik izbrisane družbe, je bila situacija res specifična in je omogočala različno pravno presojo, vendar bi se povprečno skrben odvetnik moral vsaj vprašati, kaj to pomeni za stvarno pristojnost oziroma izbiro sodišča. Od skrbnega odvetnika bi se pričakoval razmislek, ali to morda pomeni, da gre za spor med družbeniki; ali pa, ker gre za plače, v tem delu za individualni delovni spor; ali je res odločilno le, da odgovornost družbenikov izbrisane družbe ureja ZFPPIPP ipd. Da bi odvetnik pred vložitvijo tožbe o temelju terjatve sploh razmišljal, bil v dilemi in se po tehtnem premisleku ob odsotnosti primerljivih primerov v sodni praksi odločil za pristojnost Okrožnega sodišča v Murski Soboti, v postopku ni bilo niti zatrjevano. Še več, odvetnik je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da se s temeljem terjatve sploh ni ukvarjal in da ni imel nobenih pomislekov glede pristojnosti.
Ena od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je obstoj vzročne zveze med odvetnikovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Oškodovanec (tožnik) mora poleg škodnega dogodka (okoliščine, da je njegov odvetnik v prvotni pravdi tožbo vložil na nepristojno sodišče, zaradi česar je bila v nadaljevanju postopka zavržena kot prepozna) in nastale škode, dokazati tudi vzročno zvezo med odvetnikovo opustitvijo dolžne skrbnosti in škodo, ki naj bi tožniku zaradi tega nastala. Sodišče mora kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali bi pravočasna vložitev tožbe na pristojno sodišče tožniku prinesla uspeh v postopku. Treba je hipotetično presoditi, kako bi se prvotni postopek s pretežno verjetnostjo končal.
Če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, so aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjali za izpolnitev teh obveznosti. Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, je odgovarjal za tiste obveznosti iz prvega stavka tega odstavka, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika (šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP).
Postavlja se vprašanje, ali lahko aktivni družbenik z 10 % deležem v družbi, ki je hkrati poslovodja izbrisane družbe in ima terjatev do te družbe, uveljavlja plačilo te terjatve od drugega aktivnega družbenika z golim sklicevanjem na določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP oziroma ali te določbe sploh lahko predstavljajo materialno pravno podlago tožbenega zahtevka aktivnega družbenika zoper drugega aktivnega družbenika.
Namen instituta izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije in posledična solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisanih družb je (bil) torej v zaščiti upnikov, ki niso bili hkrati tudi družbeniki izbrisane družbe. Le takšni upniki, ne pa tudi družbeniki, so bili lahko v nevarnosti, da stopijo v razmerje z nedelujočo družbo oziroma z družbo, ki je bila zlorabljena za oškodovanje upnikov. Le takšni upniki lahko ob izpolnjenih pogojih iz šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP od aktivnega družbenika zahtevajo plačilo svojih terjatev. V nasprotju z namenom zakona bi bilo, če bi se aktivnega družbenika izbrisane družbe obravnavalo enako kot upnike izbrisane družbe, ki so kot „tretje osebe“ vstopali v razmerja z družbo. Še posebej to velja za aktivnega družbenika, ki je bil hkrati poslovodja in kot tak v izbrisani družbi z omejeno odgovornostjo edini, ki bi lahko predlagal začetek stečajnega postopka, s čimer bi lahko celo preprečil pravne posledice izbrisa nedelujoče družbe (prim. 2. točko sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP).
Po presoji pritožbenega sodišča je pretežno verjetno, da tožnik zaradi prej ugotovljenih dejstev in ob tem, da v prvotni pravdi ni ponudil nobenih trditev glede morebitne krivde večinskega družbenika za izbris družbe D., d. o. o., oziroma ni trdil, da mu je večinski družbenik preprečil preprečil izvedbo postopka redne likvidacije ali uvedbo stečajnega postopka (kar bi preprečilo izbris), v prvotnem postopku ne bi uspel. Presoja hipotetičnega tožnikovega uspeha v prvotni pravdi je res nekoliko otežena, ker je bila tožba zavržena in se sodišče še ni spustilo v obravnavanje glavne stvari, vendar že tožba in prva pripravljalna vloga (v priloženem spisu Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanjega oddelka v Murski Soboti Pd 71/2015) nudita zadostno oporo za zaključek o tem, kako je tožnik začrtal trditveni okvir spora.
SPZ člen 15, 15/2, 99, 99/1.. ZVO-1 člen 163, 163/1.. ZEKom-1 člen 24, 24/1, 24/2.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba - radijska frekvenca - motenje - uporaba radiofrekvenčnega spektra - sui generis zahtevek - aktivna legitimacija rs
Radijska frekvenca je kot del radiofrekvenčnega spektra omejena naravna dobrina, vendar pa sama po sebi ni stvar v smislu drugega odstavka 15. člena SPZ.
V primeru vznemirjanj ali motenj določene radijske frekvence tožnici ne gre (klasično) negatorno varstvo po 99. členu SPZ, temveč ima glede teh protipravnih posegov posebno (sui generis) opustitveno upravičenje.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - položaj dediča - napotitev dediča na pravdo - sklep o napotitvi na pravdo - zastoj v postopku - zavlačevanje postopka
Po določilu 1. točke 212. člena ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti dediče na pravdo, če je med njimi spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Dikcija tega člena glede subjektov, med katerimi so sporna dejanska ali pravna vprašanja, je ožja od ureditve v 210. členu ZD, ki ureja napotitev na pravdo za vse stranke zapuščinskega postopka.
Sklep o napotitvi na pravdo ne predstavlja meritorne odločitve, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v že pravnomočno razsojeno stvar.
Sodišče je A. A. glede spornih vprašanj o pravni veljavnosti oporoke že napotilo na pravdo, pa možnosti njihove razrešitve pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka ni izkoristila. Ker ponovna izdaja napotitvenega sklepa povzroča neutemeljen zastoj v postopku ter krši pravico dedičev do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, je sodišče izpodbijani sklep razveljavilo tudi glede odločitve o napotitvi na pravdo s tožbenim zahtevkom na razveljavitev in/oziroma ničnost oporoke.
sklep o prekinitvi postopka - tožba na izključitev družbenika - pravica do informacije - aktivna legitimacija
V primeru, ko družbenik v sodnem postopku uresničuje svojo pravico do informacij z zahtevo po izročitvi listin, ni dopustno prekiniti postopka, ker je bila kasneje vložena tožba za izključitev družbenika.