Ravnanje delavca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo takšno, da bi lahko pretrgalo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženca (katerega bistvo je v pomanjkljivem nadzoru in neustreznem zavarovanju strehe pred morebitnimi padci (podrobnejši in nekoliko širši razlogi so razvidni iz izpodbijane sodbe) in nastalo delovno nesrečo, vendar pa velja delno pritrditi pritožbi v tem, da je ob pravilni uporabi materialnega prava soprispevek delavca višji.
Iz izpodbijane sodbe so razvidne okoliščine, ki kažejo, da je k delovni nesreči v nezanemarljivem delu prispeval poškodovani delavec. Da toženec neskrbnega ravnanja delavca ne bi mogel pričakovati in da posledično ni bil dolžan izvajati ustreznega nadzora nad delom ter zavarovati celotne strehe, ni izkazano in takšnemu zavzemanju toženca ni mogoče slediti. Vseeno pa velja poudariti, da je šlo za izkušenega delavca, ki je bil seznanjen z navodili za varno delo in stanjem strehe, in za delavca, ki je ravnal zelo nepremišljeno ter uporabil nenormalno in nevarno pot, brez da bi uporabil osebno zaščitno opremo, ki jo je imel v vozilu na voljo. Pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine, ki so v bistvenem povzete tu, obširneje pa razvidne iz izpodbijane sodbe, ugotavlja, da je primerna porazdelitev odgovornosti med tožencem in poškodovanim delavcem v razmerju 60% in 40%. Oba sta nedvomno prispevala k nastanku nesreče, pri čemer je odgovornost toženca nekoliko višja, saj bi moral zagotoviti ustrezno varovanje in nadzor, pri čemer bi nadzor nedvomno imel določen vpliv na ravnanje samega delavca.