Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za BPP postavila začasnega zastopnika. S tem pa po presoji sodišča ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, tj. o pravici do BPP, za katero je zaprosil. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka.
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).