akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - skrbništvo - postavitev skrbnika za poseben primer - ni upravni akt po ZUS1
Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za BPP postavila začasnega zastopnika. S tem pa po presoji sodišča ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, tj. o pravici do BPP, za katero je zaprosil. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - premoženje prosilca - vrednost nepremičnine - kršitev pravice do izjave
Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožniku v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev.
Toženka bi morala namreč tožniku omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP oziroma mu omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Odsotnost navedenega procesnega dejanja je imela vpliv na zakonitost odločitve tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje navedeno odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek.
Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 člen 31,31/4. Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 60. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 52, 349, 355. ZKme-1 člen 5, 17. ZKZ člen 33. URS člen 74. Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 člen 135, 141, 141/11.
neposredna plačila v kmetijstvu - program razvoja podeželja - zavrnitev zahtevka - pogoji za pridobitev sredstev - kmet - kmetijsko gospodarstvo
Kot ''umetno ustvarjene pogoje'' po 60. členu Uredbe (EU) št. 1306/2013/EU sodišče razume tisto ravnanje, s katero tožnik prikaže, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe OMD, vendar ne z namenom, kot ga zasleduje Uredba OMD. Enako oziroma podobno je tožniku pojasnil termin ''umetno ustvarjeni pogoji'' tudi drugostopni organ, da umetno ustvarjeni pogoji ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so postavljeni, zato ne morejo uživati pravnega varstva.
Organ tožniku ne nalaga ukinitev posameznih KMG (in združitve v eno KMG) zaradi njihovega poslovnega sodelovanja z namenom optimizacije, temveč mu očita poslovanje vseh treh KMG kot dejansko obstoječe organizacijske in gospodarske celote glede na navedene povezave oziroma ugotovljena ravnanja. S tem pa tudi kršitev drugega odstavka 12. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014. Ta določa, da lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč in/ali podporo na podlagi katerega koli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži samo eno zbirno vlogo na leto) v zvezi z a) in b) točko prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013/EU, ki opredeljujeta pojma ''kmet'' in ''kmetijsko gospodarstvo''.
ZKP člen 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev - odločitev ministra za pravosodje - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države prosilke
Zahtevana stroga presoja zakonitosti v delu, kjer tožnik zatrjuje verjetnost kršitve zaradi osebnih okoliščin, je bila izvedena, saj je toženka proučila vse predložene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval grožnje, izsiljevanje in druga kazniva dejanja na račun tožnika in njegovih družinskih članov ter njegovega premoženja, s strani dveh sodelavcev ruske policije. Toženka je na podlagi seznanitve s predloženimi dokazi sicer ugotovila, da verjame, da so bili tožnik in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje ter da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, ni pa obstoj zatrjevanih dokazov, tudi po presoji sodišča, v zadostni meri izkazal verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente, kar bi odločilno vplivalo na presojo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP. To velja toliko bolj zato, ker je bil zoper oba policijska sodelavca, ki naj bi bila vpletena v kazniva dejanja zoper tožnika in njegove družinske člane, uveden kazenski postopek, kar kaže na pripravljenost in zavzemanje ruskih preiskovalnih organov, da se storilci takšnih dejanj zlorabe pooblastil, zaposlenih v organih ruske policije, odkrijejo in kazensko preganjajo. Iz navedenega razloga tudi po presoji sodišča zatrjevane osebne okoliščine ne dokazujejo kršitve pravice iz 3. člena EKČP.
Ker izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
ZVin člen 36/1, 41/1. ZUP člen 214/1. Pravilnik o označevanju in embalaži vina (2010) člen 10/2. Pravilnik o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja - cviček (2000) člen 19/1.
inšpekcijski postopek - ukrep vinarskega inšpektorja - obrazložitev odločbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZIN se glede vseh vprašanj, ki niso urejena z ZIN uporablja ZUP. Obrazložitev mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev, navedeno v izreku. Odločba pritožbenega organa, ki je meritorna, saj je pritožbeni organ spremenil izrečen inšpekcijski ukrep je glede na predhodno povedano neobrazložena, saj se pritožbeni organ ni opredelil do tožnikovih dokaznih predlogov in do navedb tožnika. Če obrazložitev upravnega akta nima z zakonom prepisane vsebine, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (kot je to bilo tudi v predmetni zadevi) v primeru iz tretjega odstavka 29. člena ZIN pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke. Zakonite odločbe v predmetnem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja je treba stranko seznaniti pred izdajo odločbe.
V skladu z določbami 210. člena ZUP, ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku, mora v postopku izdani akt vsebovati vse sestavine, ki so v navedenem členu določene (zlasti uvod, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu). Pri tem mora obrazložitev odločbe vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).
Pritrditi gre tožničinemu ugovoru, da sklep pri ovrednotenju glede na merili "povprečna študijska ocena" in "področje izobraževanja" ni obrazložen, saj nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je tožničina vloga pri navedenih dveh merilih bila ocenjena ravno z dodeljenim številom točk. V delu sklepa, ki povzema vsebinsko obrazložitev ocenjevanja, ki jo je podala komisija, v zvezi s spornima meriloma, ni podane nobene obrazložitve.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
Izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, zato jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - lokacijska informacija
Lokacijska informacija ne predstavlja ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo, temveč vsebuje glede na izražen namen podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določa občinski izvedbeni prostorski akt ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju (80. člen ZUreP-1 ).
Shramba za kmetijske pridelke in orodja med vrstami pomožno-kmetijskih objektov v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ni navedena, po namenu bi ji lahko bila podobna kašča (manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, namenjen za shranjevanje žita, ipd, če je njena tlorisna površina do 20 m2, …). Ker pa objekt tem navedenim pogojem ne ustreza, ne gre za situacijo iz 120. člena ZGO-1B.
energetika - omrežnina - pogodbeno razmerje - napačna uporaba materialnega prava - vrnitev preveč plačanih sredstev - preplačilo
Toženka je pri uporabi določb OZ, na katere je oprla svojo odločitev in na njihovi podlagi presojala utemeljenost zahtevka za povrnitev preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, spregledala, da v letu 1983 ali 1980, ko naj bi sporno pogodbeno razmerje (ki mu manjka obličnost) nastalo, določbe OZ še niso veljale, pač pa je v času, ko naj bi bila sporna pogodba, katere nastanek tožnica zanika, veljal ZOR. OZ je začel veljati 1. 1. 2002, glede na 1060. člen OZ, pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Toženka je v obravnavani zadevi uporabila za ugotavljanje obstoja obligacijskega razmerja pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med strankami v letu 1980 ali 1983 (kdaj natančno iz izpodbijane odločbe ne izhaja), napačno pravno podlago. Od odgovora na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba med strankama, pa je odvisna odločitev o zahtevku tožnice.
Med stranskim udeležencem in upravno stvarjo, ki je predmet upravnega postopka, mora obstajati določeno razmerje. Materialni predpis je tisti, ki ureja to povezanost s tem, ko določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi (29. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - vrednost premoženja
Skupna upoštevana vrednost poslovnih deležev v gospodarskih družbah, ki jih ima v lasti tožnik, presega z zakonom določeno vrednost premoženja iz 27. člena ZSVarPre, ki znaša 18.852,00 EUR, zato tožena stranka, ni ugotavljala višine ostalega premoženja in dohodkov, pa tudi ne, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen kumulativno.
ZKZ člen 23, 23/1, 24, 24/1, 21/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - prednostni upravičenec - status kmeta - pomemben del dohodka - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev
Očitno je, da je prvostopenjski organ opravljal poizvedbe zaradi ugotavljanja, ali bi A.A. z izvajanjem kmetijske dejavnosti na pridobljenih zemljiščih dosegala pomemben del dohodka. Vendar pa o ugotovitvah, ki jih je napravil na podlagi teh poizvedb, pred izdajo odločbe ni obvestil tožnice.
Sodišče se tudi strinja s tožnico, da mora za dokazovanje, ali tožnica kot lastnica kmetijskega zemljišča to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ) in za dokazovanje, da bo A.A. kot pridobiteljica kmetijskih zemljišč na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka (4. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ-1), veljati enak dokazni standard, sicer bi bile osebe, ki uveljavljajo status kmeta po različnih podlagah, neenakopravno obravnavane. Stališče drugostopenjskega organa, da je v prvem primeru dokazni standard prepričanje, v drugem pa upravni organ preveri le verjetnost izjave osebe, da bo pridobivala pomemben del dohodka, je tako napačno.
inšpekcijski ukrep - ukrep inšpektorja za ceste - objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste
Sodišče kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju varovalnega pasu državne ceste, kar pomeni, da je bil dolžan prvostopenjski organ upoštevati določbe ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državni cesti.
Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1, ker je z dnem uveljavitve ZCes-1 ZJC prenehal veljati. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo.
Soglasje za sporne štiri objekte za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, ni bilo izdano. Gre namreč za lokacijo postavitve, ki zahteva pridobitev soglasja direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1) in ga soglasje Mestne občine Koper iz leta 2010 niti ne bi moglo nadomestiti.
koncesija - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire
Iz prvega odstavka 59. člena ZJZP jasno izhaja, da je odločitev o sklenitvi javno-zasebnega partnerstva tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne komunalne infrastrukture) razlikuje ne zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije.
Funkcija priključka je zgolj namenjena koristi posameznega objekta, med tem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.
ZPNačrt je treba uporabiti tako, da se kot komunalno opremljeno šteje tiste parcele, pri katerih se je priključitev na sedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo več značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture, teh parcel pravno ni mogoče šteti za komunalno opremljene.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi
Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.