ZVDZ člen 56, 56/2, 56/2, 56. ZLV člen 70a, 74, 70a, 74, 70a, 74.
lista kandidatov - razporeditev kandidatov po spolu - lokalne volitve
Na prvi polovici kandidatne liste ni zagotovljeno, da bi bili kandidati razporejeni tako, da trije kandidati zaporedoma niso med seboj istega spola. Pomanjkljivosti glede ženskih in moških kvot ni mogoče šteti kot formalno pomanjkljivost (2. odstavek 56. člena ZDVZ).
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-630/02-11 z dne 28. 10. 2002 obravnavalo vprašanje, pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti za skladno z odločbo 51. člena ZLV določanje kandidatur, pri katerem so sodelovali tako člani politične stranke, ki nimajo prebivališča v občini, za katero se sestavlja kandidatura, kot tudi člani, ki imajo prebivališče v tej občini. Sprejelo je stališče, da je takšen način določanja kandidatur mogoč, vendar samo pod pogojem, da iz volilnega materiala (zapisnika o določitvi kandidatov) nedvoumno izhaja, da so kandidaturo določili (tudi) člani stranke, ki imajo stalno prebivališče v zadevni občini, s tajnim glasovanjem.
ZAzil člen 6, 27, 27/1, 27/1-3, 27/2, 27/3, 27/5, 29, 29/2, 29/4, 29/5, 36, 36/5, 39, 39/6, 43, 57. ZUS člen 67, 67/2. ZS člen 3, 3/1, 11. ZPol člen 29, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 35/4. ZTuj člen 3, 3/4, 75. ZUP člen 6. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 22, 23, 24, 24/1, 25. URS člen 15, 15/3, 19, 20, 32, 32/1, 32/2, 35, 120, 120/2, 125, 153, 153/4. Direktiva 2003/9/EC člen 6, 6/2, 6/3, 7, 7/1, 7/2, 13, 15.
prosti preudarek - dokazni standard - azil - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo suverenosti - dokazno pravo
Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Ni mogoče sprejeti stališča, da "je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko" v azilnem postopku, ker takšen način ugotavljanja identitete tudi ne velja za državljane Slovenije in tujce. Poleg tega analogija tudi ni dopustna ,ker je zakonodajalec v že omenjenem določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj določil, da se ZTuj ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil. Stališče, da se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presojo verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil; v povezavi z določilom 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razloga, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ugotavlja v azilnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v drugem stavku 5. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka ima prosti preudarek za omejitev gibanja ne samo glede tega, ali gibanje omeji ali ne, ampak ga ima tudi z vidika vprašanja, ali bo sprejela strožji ali blažji ukrep omejitve gibanja. Če te utemeljitve v tovrstnih izpodbijanih aktih ni, potem sodišče ne more presoditi, ali je intenzivnost ukrepa skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec organu podelil možnost odločanja po prostem preudarku.
Z listinami, priloženimi pritožbi tožnik ne izkazuje pravočasnega izpolnjevanja pogoja stalnega prebivališča v Mestni občini A., saj s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča izkazuje le dejstvo, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Mestni občini A. šele po izteku roka za vlaganje kandidatur.
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ, in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je blago izvoženo iz območja RS, je tudi po mnenju sodišča možno izvoz dokazovati le z relevantnimi dokazili po carinski zakonodaji in je stališče tožnika, da lahko tudi na drug način dokaže, da je blago izvoženo, napačno. V zadevi ni sporno, da je bila izvozna carinska deklaracija po uradni dolžnosti umaknjena na podlagi 3. odstavka 51. člena CZ in 137. člena UICZ, saj mora blago, ki je deklarirano za izvozni carinski postopek, zapustiti carinsko območje RS. Ob takem stanju stvari, ko torej ni izkazano, da gre za izvoz, pa tožnik tudi nima pravne podlage za oprostitev DDV po 31. členu ZDDV.
uvrstitev blaga v carinsko tarifo - carinska tarifa
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
Pri odločanju o odlogu prisilne izterjave, v skladu s 45. členom ZDavP, pristojni upravni organ ugotavlja upravičenost vloge in v ta namen ocenjuje pritožbo stranke zoper odločbo oziroma zoper sklep o prisilni izterjavi. Iz tega izhaja, da je pogoj za odločitev o odložitvi prisilne izterjave ocena upravičenosti pritožbe, za katero pa zadošča stopnja verjetnosti in ne stopnja gotovosti, ki je sicer potrebna pri odločanju o sami stvari.
ZS člen 71/1, 28, 28/1-6, 71, 71/1, 28, 28/1-6, 71. Sodni red člen 158, 158.
letni razpored - sodnik
Letni razpored sodnikov na določena pravna področja je akt sodne uprave, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. Glede na navedeno tožeči stranki z razporeditvijo na določen oddelek, ne da bi se za to pridobilo njeno soglasje, ni bila kršena njena zakonska pravica niti ustavne pravice, saj niti Zakon o sodiščih, niti Zakon o sodniški službi, ne zagotavljata sodnikom opravljanja sodniške funkcije na določenem oddelku.
Iz izreka ni razvidno, v kolikšnem delu se terjatve zaprejo oziroma kolikšen del dolgovanega zneska je bil izterjan pred potekom zastaralnega roka, tak izrek pa je nedoločen in nepopoln. Ker pa ne iz odločbe ne iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, kdaj je absolutno zastaranje nastopilo, je v obravnavani zadevi ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno.
Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, stranka pa ga mora izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan.
V primeru odloga prisilne izterjave ni mogoče analogno uporabljati določb ZUP glede prekinitve postopka in njegovih posledic. Noben materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, ne določa prekinitve ali pretrganja zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov, zato po presoji sodišča tega ne gre sklepati na podlagi določb ZUP, ki urejajo prekinitev postopka v točno določenih primerih izjemne narave.
Ukrep ustavitve nadaljnje gradnje bi se moral nanašati le na tisti del, ki ni grajen v skladu z dovoljenjem, v kolikor seveda to dopušča narava oziroma način gradnje (ali je možno odrediti ustavitev gradnje le na delu, na ostalem delu pa gradnjo nadaljevati; to bi bilo npr. očitno izvedljivo v primeru, ko bi investitor razpolagal z gradbenim dovoljenjem za več objektov, pa bi enega od njih gradil v nasprotju z dovoljenjem).
upravičenec do denacionalizacije - hrvaški državljan - načelo vzajemnosti - denacionalizacija
Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine, noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja omenjene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.
azil - informacija o državi izvora - ocena izvorne države - uveljavitev odločitev o stanju v izvorni državi
Sodišče argumentacije tožene stranke o stanju na Kosovu ne sprejema kot "uveljavljene usmeritve o stanju v državi", ampak jo sprejema kot upravno-sodno prakso, ker odločitev sprejeta na podlagi uporabe kriterijev za oceno informacij o izvorni državi, kot so ocena verodostojnosti virov, ocena celovitosti in uravnoteženosti uporabljenih virov, ocena časovne relevantnosti uporabljenih virov, osredotočenost na posamezne kategorije ljudi v izvorni državi, in tudi omenjena odločitev ni bila sprejeta na podlagi kakšnih formaliziranih elementov, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za odločitev omenjene vrste.
roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
ZPKri člen 10, 10/5, 10, 10/5. ZUP člen 15, 129, 15, 129.
politični zapornik - poprava krivic
Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati.
investicijska olajšava - rok za uveljavljanje - davek od dohodkov iz dejavnosti
Iz določbe 153. člena ZDavP po presoji sodišča tudi dovolj jasno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Da se ureditev brez dvoma razume tako, kot jo razume tožena stranka, pokaže tudi določba 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 91/98), s katero se besedilo "oziroma do izdaje odmerne odločbe" dodaja za besedama "davčnega obračuna". Pravilnost stališča tožene stranke, da se dodano besedilo nanaša le na uveljavljanje olajšav v primeru naknadnega nadzora davčnega obračuna, pa potrjuje tudi obrazložitev predloga spremembe 153. in 202. člena zakona (Poročevalec DZ, št. 68/98).
Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnega dogodka. To pa pomeni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, ali določeno ravnanje kaže na verjetnost nedopustnega izogibanja plačila davkov in prispevkov. Tudi če so sporne pogodbe sicer veljavno sklenjene, je treba presoditi, kakšen je bil motiv njihove sklenitve. Če so zasledovale zgolj namen, da se tožnik na ta način izogne plačilu (višjih) davkov in prispevkov, takšnemu ravnanju najbrž ne bo mogoče nuditi pravnega varstva.
Pritožba tožeče stranke je bila rešena z izdajo nadomestnega sklepa z dne 21. 8. 2003 in torej pred vložitvijo tožbe. Ker procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS ob vložitvi tožbe niso bile izpolnjene, razširitev tožbe po določbah 37. člena ZUS ni dopustna. Sodišče dodaja še, da bi ta po določbi 4. odstavka 37. člena v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali pa jo je vložila prepozno, ne bila dopustna tudi v primeru izpolnitve prepisanih procesnih predpostavk, saj je o pritožbi odločil davčni organ prve stopnje.