začasna odredba - nevladna organizacija - status - začasna ureditev spornega pravnega razmerja - zavrnitev pritožbe
Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00069357
ZPP člen 13, 184, 243, 254, 254/2, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367b, 367b/1, 367c, 367c/2. SPZ člen 39, 44, 77, 99. ZNP člen 131. OZ člen 131, 352, 365.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - prepoved posegov - negatorna tožba - stvarnopravni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - ureditev meje v nepravdnem postopku - javno dobro - javna cesta - ovire za priposestvovanje - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - predlog za postavitev novega izvedenca - sprememba tožbe - odškodninski zahtevek - zastaranje odškodninskega zahtevka - prepozna dopolnitev predloga
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnikova pooblaščenka sodbo in sklep sodišča druge stopnje prejela 10. 2. 2023. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije je tako začel teči 11. 2. 2023 in se je iztekel 13. 3. 2023. Dopolnitev predloga, ki jo je tožnikova pooblaščenka vložila neposredno pri Vrhovnem sodišču dne 14. 4. 2023, je vložena po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.
Delegirana uredba Komisije (EU) št. 604/2014 z dne 4. marca 2014 o dopolnitvi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov v zvezi s kvalitativnimi in ustreznimi kvantitativnimi merili za opredelitev kategorij zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij člen 3, 3/2, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - dokazna vrednost listine
Za ugotovitev ovire za predajo prosilca odgovorni državi članici ni potrebno, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ EU ali Sveta Evrope. Vsekakor pa sta pomembni kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druga države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.
ZPP člen 24, 24/1, 25, 25/2, 46, 47, 69, 69/1, 69/3, 69/4. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - sporazum o krajevni pristojnosti - veljavnost sporazuma - pravočasnost - splošna krajevna pristojnost
V obravnavanem postopku, ki je izšel iz izvršilnega, sporazum o krajevni pristojnosti ni bil sklenjen pred vložitvijo tožbe oziroma predloga za izvršbo. Sporazum pravdnih strank je nastal šele med postopkom, in sicer na podlagi odgovora na dopolnitev tožbe, tožničine prve pripravljalne vloge ter toženčeve prve pripravljalne vloge. Zato ne gre za pravočasen sporazum o krajevni pristojnosti, kot ga predvideva 69. člen ZPP in ga torej ni mogoče upoštevati.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - preuranjen predlog - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za delegacijo
Osnovna predpostavka, da sodišče sploh lahko vsebinsko odloča o predlogu za prenos pristojnosti, je, da predlagatelj predlaga drugo sodišče in ne tisto, pri katerem se zadeva že vodi. Ker niti ta (samoumevna) predpostavka ni podana (zadeva Dn 143449/2019 se namreč sploh še ne vodi pred nobenim sodiščem, ker še ni na vrsti), Vrhovno sodišče nima o čem odločati.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Delegirana uredba Komisije (EU) št. 604/2014 z dne 4. marca 2014 o dopolnitvi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov v zvezi s kvalitativnimi in ustreznimi kvantitativnimi merili za opredelitev kategorij zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij člen 3, 3/2, 13, 13/1, 29, 29, 29/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - neizkazana nevarnost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru pritožnikove predaje Republiki Hrvaški po dublinskem postopku ne obstoji dejanska nevarnost, da bi se z njim tam nečloveško ali ponižujoče ravnalo, je pravilno presodilo tudi, da toženka ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebnega zagotovila, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU ne bi prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00070288
ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22, 25.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - malomarno zdravljenje - imenovanje novega izvedenca - utemeljen dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja - obrazložitev pritožbenega sodišča - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretne zadeve niso izpolnjeni pogoji za imenovanje novega sodnega izvedenca?
2. Ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
neupravičena obogatitev - zahtevek za plačilo uporabnine - prekoračena uporaba nepremičnine - ugovor zastaranja - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - razširitev tožbe - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - konec glavne obravnave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.
URS člen 20, 20/2. ZKP člen 40, 40/3, 43, 205, 205/2.
podaljšanje pripora - trajanje pripora - zahteva za izločitev sodnika - prepoved zlorabe procesnih pravic
Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu.
Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP.
Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.
V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljilo z okoliščino, da je obdolženka neposredno po tem, ko je bila soočena s smrtjo svojega mladoletnega otroka poklicala B. B. - očeta njenih otrok C. C. in D. D., ki bo v nadaljnjem postopku brez dvoma zaslišan kot priča, in mu začela pripovedovati prilagojeno zgodbo, da je otrok sam odšel v avto in se vanj zaprl. Na podlagi navedenega ravnanja obdolženke je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi obdolženka na prostosti lahko nemoteno komunicirala s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci, ki bodo v kazenskem postopku zaslišani kot priče, nanje vplivala in jih skušala odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, tako kot je to storila v pogovoru z B. B. Sodišče je torej v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi obdolženkinega ravnanja ugotovilo posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo na prostosti vplivala na priče, naj krivo pričajo.
V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.