Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem. Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije, odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve. Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da subjektivne okoliščine niso predmet opisa kaznivega dejanja, temveč sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer se na te okoliščine sklepa na podlagi navedb v izreku sodbe.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije.
Pritožnik v pritožbi ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Zasnova predloga od Vrhovnega sodišča terja, da samo išče povezavo med postavljenimi vprašanji, obrazložitvijo predloga in nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Zato ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, katerih namen je omogočiti hiter in učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije.
Po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo).
Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za zmotno ugotovljeno.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje.
Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Predlog se zavrne.
Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagatelj je vlogo vložil sam, pri tem pa ni izkazal (niti navedel), da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Predlog se zavrne.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnost, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost tako kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja življenjske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Predlog se zavrne.