CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00084832
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 6, 16, 46, 435. SPZ člen 10, 43. ZZK-1 člen 8. ZLNDL člen 3.
lastninjenje - lastninska pravica na nepremičnini - parkirno mesto - originarna pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestvovanje - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice - kupoprodajna pogodba - zmota - skrbnost - vpis v zemljiško knjigo - dobra vera - raziskovalna dolžnost - delna ugoditev predlogu - dopuščena revizija - zaupanje v zemljiško knjigo - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?
določitev pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti - strokovna sodelavka - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo argumentacijo predlagajočega sodišča, ki temelji na navedbah o dnevnem srečevanju strokovnih sodelavcev in sodnikov obeh sodišč na istem hodniku sodne zgradbe. Predlogu je zato ugodilo ter za odločanje v tej zadevi določilo Okrožno sodišče v Krškem.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6.
nepopoln predlog - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Obravnavani predlog za dopustitev revizije zahtev, ki jih določa četrti odstavek 367.b člena ZPP, ne izpolnjuje. Obstoja sodne prakse, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnosti sodne prakse ne izkaže. Ne sklicuje se na nobeno odločbo višjega ali Vrhovnega sodišča. Pravzaprav niti ne zatrjuje, da bi šlo za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni (še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna), ali za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna (367.a člen ZPP). Tako sploh ne navede okoliščin, ki bi kazale na pomembnost postavljenih vprašanj, torej na pomembnost odločanja Vrhovnega sodišča z vidika doprinosa dopuščene revizije k razvoju sodne prakse ali enotni uporabi prava, ki presega pomen konkretne zadeve.
ZSVI člen 27. ZZZDR člen 123, 123/2. ZPP člen 355, 355/1, 355/2, 357a.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - postopek za varstvo koristi otroka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - tehtanje pravic - pravica do pritožbe - ekonomičnost postopka - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kasatorično pooblastilo - ugoditev pritožbi
Vsebinsko prazno učinkuje zapis drugostopenjskega sodišča, da razveljavitveni sklep ne bo povzročil kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Okoliščine primera govorijo drugače. Teče osmo leto odločanja v postopku za varstvo koristi otrok, v katerem je pomen hitrosti za dokončno ureditev razmerij še toliko večji. Luka, ranljiva oseba nezavidljivega zdravstvenega stanja, ki odseva povečane (finančne) potrebe, je že od leta 2019 brez preživnine preživninskega zavezanca. Takšna situacija kliče po čimprejšnji in dokončni odločitvi v zadevi.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni vsebinsko obravnavalo ugovora nasprotnega udeleženca glede pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 292/17 k. o. ...?
ZUstS člen 40, 40/2. ZSPJS priloga 3. ZSPJS-AA priloga 3.
Sodni svet - odločba sodnega sveta - plača sodnika - hitrejše napredovanje - uvrstitev v plačni razred - neodvisnost sodnikov - odločba Ustavnega sodišča - načelo delitve oblasti - podlaga za odločanje
Tožnik je izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje s 4. 7. 2022 in bi s tem dnem lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 ZSPJS oziroma ZSPJS-AA jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, s 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, pa čeprav izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
Zakonska ureditev (oziroma zakonsko določen najvišji plačni razred, ki ga okrajni sodnik lahko doseže) torej ne omogoča Sodnemu svetu niti Vrhovnemu sodišču, da bi tožnika kljub izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje uvrstila za dva plačna razreda višje od že doseženega.
Z odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑8/24 določen način izvršitve odločbe U‑I-772/21 ne pomeni določanja plač sodnikov v smislu določanja višine plačila, ki naj pripada sodnikom za opravljanje sodniške službe, za urejanje česar je poklican zakonodajalec. Ustavno sodišče ima za izdajo odločbe U‑I‑8/24 z vsebino, kot je bila izdana, podlago v drugem odstavku 40. člena ZUstS, takšne zakonske podlage za odločanje na način, kot ga je uporabilo Ustavno sodišče v odločbi U‑I‑8/24, pa Vrhovno sodišče nima.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00085498
ZUP člen 2, 129, 129/1, 129/1-1. ZZVZZ člen 80, 80/1, 84, 84/1, 85.
dopuščena revizija - osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - upravna zadeva
Čeprav določba prvega odstavka 80. člena ZZVZZ govori o "pravici do proste izbire zdravnika", ta pravica že po naravi stvari predpostavlja pravico zavarovane osebe do osebnega zdravnika. Pravica do proste izbire osebnega zdravnika je nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika (saj je le ob zagotovitvi druge sploh mogoče uresničevanje prve pravice). Drugačno razlogovanje bi izvotlilo pravico do proste izbire osebnega zdravnika.
Ker gre pri uveljavljanju pravice do osebnega zdravnika za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se v skladu s 85. členom ZZVZZ za postopek odločanja o tej pravici uporablja ZUP, gre po 2. členu ZUP za upravno zadevo.
neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - počitek - delovni čas - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik v obdobju 14 zaporednih dni (referenčno obdobje) upravičen do najmanj 59 ur počitka (11 ur dnevnega počitka in dvakrat 24 ur tedenskega počitka), če se tedenski počitek zagotavlja za to obdobje skupaj v enotnem nepretrganem trajanju.
Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.
subvencija tržne najemnine - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo glede upravičenosti tožnice do subvencioniranja tržne najemnine tudi po 1. 7. 2022.
agencija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - zloraba - prikrajšanje pri plači - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tretja toženka tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači na podlagi določb ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku.
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - kaznivo dejanje - drugo spolno dejanje
Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno. Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 147, 148, 371, 371/2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - silobran - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - dokazna vrednost uradnih zaznamkov iz kazenskega postopka - dokazna vrednost kazenske ovadbe - kršitev pravice do obrambe
Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.
Doktrina in sodna praksa sta v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. S kazensko ovadbo se v prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe), lahko pa se jo uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. Navedbe v kazenski ovadbi morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP.