Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni vsebinsko obravnavalo ugovora nasprotnega udeleženca glede pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 292/17 k. o. ...?
ZPP člen 67. ZDZdr člen 43, 46, 47, 71, 71/1, 78, 78/1.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - začasno prebivališče - dejansko prebivališče - ugoditev predlogu
Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - višje sodišče - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pod pojem drug tehtni razlog mogoče subsumirati okoliščino, ko je na sodišču, pristojnem za odločanje, zaposlena stranka postopka. Okoliščina, da je druga predlagateljica sodnica na višjem sodišču, ki bi moralo odločati, je tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče, saj utegne povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
ZUS-1 člen 27, 27/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 62a, 62b.
imenovanje predsednika sodišča - načelo neposrednosti - navzočnost na seji - Sodni svet - načelo transparentnosti - prosti preudarek - načelo enakosti
Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji.
Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo - zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno sodišče, je sodni svet za tak sklep odgovoren.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da obrazložitev izbire imenovanega kandidata na mesto predsednika sodišča zaradi specifičnega načina odločanja Sodnega sveta ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom. Sodni svet o izbiri izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje za predsednika sodišča, v okviru zakonsko določenih kriterijev odloči po prostem preudarku, na podlagi samostojne ocene, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom. Z izbiro posameznega kandidata je namreč že po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.
postulacijska sposobnost - laičen predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravniški državni izpit (PDI) - revizijski postopek - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Postopek o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije je del revizijskega postopka. Zato za tak postopek za vrnitev v prejšnje stanje smiselno veljajo vsa procesna pravila, ki veljajo za revizijski postopek.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je v okviru revizijskega postopka vložil tožnik, ki za to nima postulacijske sposobnosti. Če takšnemu predlogu ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, sodišče vlogo zavrže (367.č člen ZPP).
dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe - regionalna pomoč - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je Upravno sodišče RS glede na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve pravilno odločilo, da mora upravni organ v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu Uredbi o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (Uradni list, št. 15/22) in ne po predpisu, veljavnem v času prvega odločanja, tj. Uredbi o karti regionalne pomoči za obdobje 2014-2021 (Uradni list, št. 103/13 in 173/20)?"
ZUstS člen 40, 40/2. ZSPJS priloga 3. ZSPJS-AA priloga 3.
Sodni svet - odločba sodnega sveta - plača sodnika - hitrejše napredovanje - uvrstitev v plačni razred - neodvisnost sodnikov - odločba Ustavnega sodišča - načelo delitve oblasti - podlaga za odločanje
Tožnik je izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje s 4. 7. 2022 in bi s tem dnem lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 ZSPJS oziroma ZSPJS-AA jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, s 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, pa čeprav izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
Zakonska ureditev (oziroma zakonsko določen najvišji plačni razred, ki ga okrajni sodnik lahko doseže) torej ne omogoča Sodnemu svetu niti Vrhovnemu sodišču, da bi tožnika kljub izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje uvrstila za dva plačna razreda višje od že doseženega.
Z odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑8/24 določen način izvršitve odločbe U‑I-772/21 ne pomeni določanja plač sodnikov v smislu določanja višine plačila, ki naj pripada sodnikom za opravljanje sodniške službe, za urejanje česar je poklican zakonodajalec. Ustavno sodišče ima za izdajo odločbe U‑I‑8/24 z vsebino, kot je bila izdana, podlago v drugem odstavku 40. člena ZUstS, takšne zakonske podlage za odločanje na način, kot ga je uporabilo Ustavno sodišče v odločbi U‑I‑8/24, pa Vrhovno sodišče nima.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00085498
ZUP člen 2, 129, 129/1, 129/1-1. ZZVZZ člen 80, 80/1, 84, 84/1, 85.
dopuščena revizija - osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - upravna zadeva
Čeprav določba prvega odstavka 80. člena ZZVZZ govori o "pravici do proste izbire zdravnika", ta pravica že po naravi stvari predpostavlja pravico zavarovane osebe do osebnega zdravnika. Pravica do proste izbire osebnega zdravnika je nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika (saj je le ob zagotovitvi druge sploh mogoče uresničevanje prve pravice). Drugačno razlogovanje bi izvotlilo pravico do proste izbire osebnega zdravnika.
Ker gre pri uveljavljanju pravice do osebnega zdravnika za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se v skladu s 85. členom ZZVZZ za postopek odločanja o tej pravici uporablja ZUP, gre po 2. členu ZUP za upravno zadevo.
agencija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - zloraba - prikrajšanje pri plači - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tretja toženka tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači na podlagi določb ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku.
subvencija tržne najemnine - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo glede upravičenosti tožnice do subvencioniranja tržne najemnine tudi po 1. 7. 2022.
Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik v obdobju 14 zaporednih dni (referenčno obdobje) upravičen do najmanj 59 ur počitka (11 ur dnevnega počitka in dvakrat 24 ur tedenskega počitka), če se tedenski počitek zagotavlja za to obdobje skupaj v enotnem nepretrganem trajanju.
neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - počitek - delovni čas - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 147, 148, 371, 371/2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - silobran - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - dokazna vrednost uradnih zaznamkov iz kazenskega postopka - dokazna vrednost kazenske ovadbe - kršitev pravice do obrambe
Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.
Doktrina in sodna praksa sta v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. S kazensko ovadbo se v prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe), lahko pa se jo uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. Navedbe v kazenski ovadbi morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085188
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 151, 151/1, 344, 344/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - dokazi, pridobljeni v tujini - hudodelska združba - obrazloženost odredbe - sprememba obtožnice
Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo.
Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - kaznivo dejanje - drugo spolno dejanje
Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno. Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.