Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).
Toženka je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevala, kar je tudi pojasnila, da vse predvidene aktivnosti, navedene v terminskem načrtu tožnika, ne predstavljajo obdobja izvedbe investicije, ter pri oceni trajanja investicije ni upoštevala celotnega obdobja izvedbe projekta, ki bi po terminskem načrtu trajal 44 mesecev, ampak je upoštevala ustrezno krajše obdobje 40 mesecev. Tožnik ni uspel izpodbiti odločitve toženke oziroma dokazati, da se bo njegova investicija izvedla v roku 30 mesecev, kot to določajo pogoji Javnega razpisa.