Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obseg sodne presoje - kriteriji za ocenjevanje vlog
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).
Iz ustaljenih stališč Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne presoja pa primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa.
Obrazložitev odločbe mora temeljiti na konkretnih navedbah o izpolnjevanju pogojev prijavitelja na poziv in na konkretnih dejstvih in dokazih, ki jih je mogoče preveriti tako vlagatelju kakor tudi sodišču ob morebitno vloženem pravnem sredstvu.
Toženka je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevala, kar je tudi pojasnila, da vse predvidene aktivnosti, navedene v terminskem načrtu tožnika, ne predstavljajo obdobja izvedbe investicije, ter pri oceni trajanja investicije ni upoštevala celotnega obdobja izvedbe projekta, ki bi po terminskem načrtu trajal 44 mesecev, ampak je upoštevala ustrezno krajše obdobje 40 mesecev. Tožnik ni uspel izpodbiti odločitve toženke oziroma dokazati, da se bo njegova investicija izvedla v roku 30 mesecev, kot to določajo pogoji Javnega razpisa.
pripojitev družbe - upravičenec - sprememba obveznosti - neobrazložena odločba
Tožnica je toženko le obvestila o statusnem preoblikovanju, saj je bila družba izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k tožnici. Izpodbijana odločitev pa temelji na stališču toženke, da je tožnica z obvestilom o pripojitvi družbe podala predlog za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev iz naslova podukrepa Podpora za naložbe v predelavo, trženje oz. razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, kar v odločbi ni obrazloženo.
Tožnica bi morala kot dokaz o izvedeni investiciji vlogi priložiti dokazilo, katerega je javni razpis določil kot ustreznega za vrsto investicije, torej ker gre za investicijo v aparat (in ne v gradnjo ali nakup nepremičnine ali vozila), fotografijo tega aparata kot dokaz, da je aparat dostavljen oziroma prejet. Tožnica se zato brez uspeha sklicuje na predloženi račun kot na dokaz o izvedeni investiciji, saj - kot je tožnici pojasnjeno že z drugostopenjsko odločbo - račun ni (primeren) dokaz o konkretno izvedeni investiciji tožnice.
V tem primeru je jasno, konkretno in nedvoumno določeno v razpisni dokumentaciji, katere dokaze je treba priložiti k vlogi za njeno uspešno uveljavljanje. Tožnica se zato posledično ne more sklicevati, da ni bila seznanjena, na kakšen način naj vlogo dopolni, še zlasti upoštevajoč način prijave na javni razpis (izpolnitev in oddaja vloge po spletni aplikaciji in nato še tiskanje, podpis in odposlanje vloge po pošti, kot to izhaja iz točke XIII. JR), kar je tožnica upoštevala, saj v nasprotnem primeru njena vloga sploh ne bi bila obravnavana.
sofinanciranje iz javnih sredstev - finančna sredstva - obrazložitev odločbe - načelo transparentnosti
V primeru, ko sredstva ne zadoščajo za vse vloge, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, upravni organ mora obrazložiti in predstaviti način razdelitve razpoložljivih finančnih sredstev, njihovo omejenost ter natančno utemeljiti/prikazati zakaj jih tožeča stranka ni prejela, kljub temu, da je izpolnila predpisani pogoj. Ker gre za razdelitev državnih finančnih sredstev mora biti njihova razdelitev še posebej transparentna za vse udeležence postopka.
sofinanciranje iz javnih sredstev - program aktivne politike zaposlovanja - obvestilo o nesprejemu ponudbe - razpisni pogoj - izpolnjevanje razpisnih pogojev - obrazloženost odločbe - kršitev določb postopka
Iz obrazložitve izpodbijanega obvestila ne izhaja, katerega (dela) pogoja tožnica ne izpolnjuje - ali ni imela vsaj tri mesece pred oddajo ponudbe s pogodbo o zaposlitvi zaposlene vsaj ene osebe z najmanj polovičnim delovnim časom ali tožnica ni samozaposlena oseba, ki nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri drugem poslovnem subjektu za več kot polovico polnega delovnega časa, ali pa nobenega od njiju. Zato po presoji sodišča izpodbijano obvestilo nima razlogov o odločilnih dejstvih.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - neizpolnjevanje pogojev - aktivna politika zaposlovanja - obvestilo o nesprejemu ponudbe - exceptio illegalis - arbitrarnost - test arbitrarnosti - sklepčnost tožbe - (ne)sklepčnost predloga
Vrhovno sodišče RS je presodilo, da vzpostavitev razlikovanja z določitvijo pogoja registracije po ZGD-1 ni temeljila na razumnih razlogih, izhajajočih iz narave stvari, zato gre po vsebini za arbitrarno razlikovanje s strani tožene stranke. Zgolj dejstvo, da je odvetništvo po vsebini svojega dela drugačno od drugih pridobitnih dejavnosti, namreč takega razlikovanja v obravnavani zadevi ne opravičujejo.
Ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024, naslovno sodišče ugotavlja, da je bila določitev pogoja v točki 7. 1. a) Javnega povabila neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS in je posledično ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.
Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
javni razpis - subvencioniranje naložb v kmetijska gospodarstva - naložbe v kmetijska gospodarstva - dopolnitev vloge - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - uporaba pravil ZUP
Razčiščevanje in dopolnjevanje dejanskega stanja ne pomeni, da bi na ta način tožena stranka tožnico ponovno pozvala na dopolnitev vloge v skladu s 67. členom ZUP, ampak da bi bila dolžna ravnati skladno z 10. členom ZUP, saj ugotavljanje dejanskega stanja sodi v odločanje in presojo pomembnega dejstva za točkovanje, ki je ostalo nerazjasnjeno. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred odločitvijo razčistiti, če je organ štel, da ni jasno razvidno iz vsebine potrdila.
Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka.
Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavno zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - kriteriji za ocenjevanje vlog - točkovanje vloge
Sodišče sodi, da je toženka glede na javni razpis in razpisno dokumentacijo ter glede na vsebino tožnikove vloge pri vrednotenju slednje po merilu "Povečanje energetske učinkovitosti" pravilno upoštevala Elaborat gradbene fizike, izdelan s strani C. C.
Kolikor toženec meni, da formalna dopolnitev vloge (ki konkretno predstavlja zgolj ustrezen podpis vloge) ni dopustna, bi moral v izpodbijanem sklepu navesti ustrezno pravno podlago za takšno odločitev in jo pojasniti, kar v obravnavanem primeru ni podano. Zgolj navedba Javnega poziva brez ustrezne navedbe materialnega predpisa, ki onemogoča formalno dopolnitev vloge, ne zadošča za zakonito odločitev. Takšna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je ni mogoče rešiti z odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo toženca, ne zadosti standardu obrazloženosti upravnega akta po 214. členu ZUP.
javni razpis - razpisni pogoj - turistična taksa - podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij
Turistična taksa ob vložitvi vloge na javni razpis ni bila plačana, kar pomeni, da pogoj iz javnega razpisa, to je, da prijavitelj izpolnjuje vse pogoje javnega razpisa ob oddaji vloge, ni bil izpolnjen.
Naknadnega plačila turistične takse pa tudi sicer glede na določbo 21. člena ZSRT-1 ni mogoče upoštevati, saj je v skladu s tem turistično takso treba nakazati na poseben račun občine do 25. dne v mesecu za pretekli mesec.
sofinanciranje iz javnih sredstev - upravičenci do finančnih sredstev - zavrženje pritožbe
Tudi, če bi Javna agencija ravnala zakonito, izvedla ugotovitveni postopek in izdala odločbo, bi bilo pravno sredstvo, ki bi ga tožeča stranka lahko uporabila, upravni spor pred sodiščem in ne pritožba.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - strokovna komisija - formalna popolnost vloge - pravica do izjave - obrazložitev akta
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka prek spleta ni pridobivala celovitih informacij v zvezi z vsemi delovnimi izkušnjami, ki izhajajo iz predloženega življenjepisa predlagane koordinatorke projekta, pač pa se je zadovoljila z informacijami iz zgolj specifičnih virov (spletnih socialnih omrežij LinkedIn in Facebook), neizkazane zanesljivosti, ki so vse usmerjene izključno v potrditev toženkinega stališča o tem, da zahtevane dvo- ali večletne neprekinjene delovne izkušnje predlagane koordinatorke niso izkazane. Kljub temu, da je toženka dejstva in okoliščine s tem v zvezi ugotavljala izven vsebine predložene prijave, tožnici obenem ni zagotovila možnosti, da bi se glede teh lahko pred izdajo izpodbijanega sklepa kakorkoli izjavila. Toženka je po presoji sodišča s tem kršila temeljno načelo materialne resnice ter načelo zaslišanja stranke (8. in 9. člen ZUP). V postopku je tako prišlo do bistvene kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.
Tožena stranka razpisni pogoj o tem, kaj je upravičeni projekt, napačno povzema. V skladu s tem razpisnim pogojem mora biti projekt ekonomsko nedeljiva celota aktivnosti in izpolnjevati tehnično-tehnološko funkcijo.