Morebitni drugi postopki, tudi v zvezi z drugimi morebitnimi razpisi, na presojo v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Torej navedbe tožnika v zvezi z upravnim sporom, ki naj bi se nanašal na določitev stalnega prebivališča, ne morejo biti upoštevne, saj (tudi) iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnik uvrščen na prednostno listo ne glede na stalno prebivališče.
Sodišče pojasnjuje, da je stališče tožnice glede tega, da je treba tudi za rekonstrukcijo stanovanja uporabiti Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb, pravilno.
Presoja drugostopenjskega organa, ki je menil, da navedeni pravilnik v danem primeru ne pride v poštev, je zato napačna. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča pa drugostopenjski organ ni ugotavljal dejstev glede svetle višine stanovanjskih prostorov mansardnega stanovanja oz. izpolnjevanja predpisane minimalne višine stanovanjskih prostorov. Dejansko stanje je s tem ostalo nepopolno ugotovljeno.
Tožnikova tožba je bila v delu glede proizvodnih naprav s skupno nazivno močjo nad 10 MW vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu. To pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.
V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, če celotni kapital podjetja ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma izgube podjetja presegajo polovico osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
Skladno s sodno prakso mora biti upravni akt obrazložen tako, da tako stranki postopka kot sodišču v okviru sodne presoje omogoči seznanitev z vsemi razlogi, ki so vplivali na (za tožnico neugodno) odločitev.
V konkretnem primeru razlogi za odločitev v izpodbijanem sklepu v celoti umanjkajo, saj iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati razlogov, zakaj tožnica po določenem kriteriju ni dobila točk ali ni dobila vseh možnih točk (v odločbi je zgolj tabela s točkami), zato sodišče v tem primeru obrazložitve upravnega akta ne more dopolniti na način, da bi te razloge sámo navedlo v sodbi.
Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Sodišče se v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
Sodišče je v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
Odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu.
Konkretni Javni razpis je merila in podmerila določil tako, da dosežene ocene ni mogoče preizkusiti na podlagi objektivnih kriterijev. Večpomenskost oziroma določena odprtost posameznega merila sicer še ne pomeni nezakonitosti, a mora pristojni odločevalec pomensko odprt prostor zapolniti z razlago merila in ustrezno obrazložitvijo podeljene ocene ob hkratnem doslednem upoštevanju načela enakosti med prijavitelji, česar toženka po presoji sodišča ni naredila v tolikšni meri, da bi dosegla potreben standard obrazložitve.
Iz SZ-1, Pravilnika, javnega razpisa in obrazca, na katerem prosilci oddajo vlogo, izhaja, da za upoštevanje otrok kot ožjih družinskih članov ne zadostuje, da zanje starš plačuje preživnino (jih preživlja), če starš (prijavitelj) in otroci niso del istega (skupnega) gospodinjstva. Zato pogoja preživljanja, kot ga določa javni razpis, ni mogoče razumeti na način, da bi se otroci, za katere starš zgolj plačuje preživnino, lahko upoštevali kot njegovi ožji družinski člani za namene javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem.
Tožnica si s predmetno tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi odprava izpodbijane odločbe, kot se predlaga v tožbi, pomenila kvečjemu to, da tožnica ne bi bila upravičena niti do osnovne finančne spodbude, v nobenem primeru pa sodišče v tem postopku ne more presojati pravilnosti oz. zakonitosti nedodelitve višje finančne spodbude, saj o tem delu tožničinega zahtevka ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak s kasneje izdano dopolnilno odločbo z dne 21. 11. 2023.
V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga prijavitelja Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica na javnem razpisu zavrne. Izpodbijani akt se tako glasi na Savinjsko-Šaleško gospodarsko zbornico in ne na tožnico. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je bila sama prijaviteljica na javni razpis. Z izpodbijanim sklepom torej ni bilo odločeno o vlogi tožnice oziroma o njenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, prav tako pa tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zaradi česar na tej podlagi tudi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi imela položaj stranskega udeleženca v postopku odločanja o vlogi prijavitelja na Javnem razpisu.