Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
Organ odločanja (na podlagi točkovanja, ki ga je določila komisija in njene ocene prijavljenega projekta), ni konkretizirano obrazložil zakaj tožnica ni bila izbrana, predvsem s konkretizacijo obrazložitve kakšni so razlogi organa (ne razlogi komisije, ki so prav tako izostali), da prav tožnica ni bila izbrana za sofinanciranje projekta.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo 9.939,40 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici do sredstev. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi III U 58/2018, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
javni poziv - nepovratna finančna spodbuda - nova naložba - obnovljivi viri energije - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - prepozna vloga
Določbe javnega poziva, da se lahko vlagatelj prijavi na javni poziv od dneva objave v Uradnem listu RS, da javni poziv velja do objave zaključka javnega poziva v Uradnem listu RS, ter da je vloga, s katero se vlagatelj prijavi na javni poziv, pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva, so po presoji sodišča jasne, in so posledica prej opredeljenih posebnosti konkurenčnega postopka javnega poziva in značilnosti delovanja toženke, ki sredstva dodeljuje v omejenem in določenem obsegu.
Po presoji sodišča je, ob upoštevanju namena Javnega razpisa in definicije brezposelnih oseb v pozitivni zakonodaji (med katere osebe s statusom študenta razen izjemoma, če prejemajo nadomestilo iz naslova brezposelnosti, ker so že bili zaposleni (in torej ne gre za prvo zaposlitev) ne spadajo), sporni pogoj Javnega razpisa pravilno razlagati na način, da pogoj za pridobitev sofinanciranja samozaposlitve izpolnjuje tista oseba, kateri samozaposlitev pomeni prvo zaposlitev, in ki je bila pred pričetkom samozaposlitve prijavljena kot aktivni iskalec zaposlitve na Zavodu RS za zaposlovanje v trajanju vsaj šest mesecev nepretrgano. Navedena razlaga po presoji sodišča izhaja iz teleološke razlage pravila, torej namena navedene norme, ki je v zmanjšanju brezposelnosti tistih oseb, ki so daljše časovno obdobje (več kot šest mesecev) brez zaposlitve, kljub temu da aktivno iščejo zaposlitev. Zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je treba navedeno določbo razlagati ekstenzivno tako, da za pridobitev pravice do sofinanciranja zaposlitve zadošča vsaka prijava oziroma več prijav na Zavodu RS, ki skupaj tvorijo seštevek vsaj šestih mesecev.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - pravica do izjave - vsebinska obravnava vloge
Po presoji sodišča je potrebno razumno razlagati tako določila razpisne dokumentacije kot tudi temeljna procesna načela ZUP, da se sredstva podelijo tistim vlagateljem oziroma na podlagi njihovih vlog v skladu z namenom iz javnega razpisa. Toženka, ki je tožnika zaprosila za pojasnilo (ne pa za morebiti predložitev dodatnih dokazil ipd.), po presoji sodišča ni imela utemeljene podlage za zavrnitev vloge na podlagi poziva na dopolnitev, temveč bi morala skladno s 140. členom ZUP tožnika pozvati na predložitev ustreznih dokazil. Pred izdajo odločbe je namreč treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Šele če tožnik zahtevanih dokazil ne bi priložil, bi bilo mogoče njegovo vlogo zaradi neskladnosti zavrniti.
ZVet-1 člen 62, 62/1, 62/3, 63, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (2003) člen 1, 1/2, 22, 22/1, 23, 23/1. ZGD-1 člen 3, 3/3, 3/6.
koncesija - podelitev koncesij - razpisni pogoj - javni razpis - prednostna merila - veterinarstvo - merila za izbor koncesionarja - verificirana veterinarska organizacija - podružnica - poslovna enota - prizadeta stranka - povrnitev stroškov
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
javni razpis - vloga za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - obnova postopka - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik po sodni presoji več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi in s tem pravovarstvene potrebe, saj si z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbijani akt je že odpravljen skupaj z njegovimi pravnimi posledicami (ga ni), zato s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja oziroma ga še izboljšati.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
Po presoji sodišča obvestilo o rezultatih javnega razpisa ne izpolnjuje materialnih pogojev za opredelitev upravnega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja po ZUS-1, saj ne vsebuje dokončne odločitve o tožnikovi pravici. Iz enakih razlogov kot to velja za sklep o predlogu izbora prijav in sklep o izboru prijav je sodišče v tem delu tožbo tožnika zavrglo.
Tudi v postopkih sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, skladno določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, sestavni del katere je tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta.
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
financiranje iz javnih sredstev - javni razpis - neobrazložena odločba
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Če tožnica v svoji vlogi ni uveljavljala še drugih članov gospodinjstva (poleg sebe in svojega moža), jih organ ni mogel upoštevati, ne glede na opravljen komisijski ogled v stanovanju, v katerem so (po mnenju tožnice evidentno) stanovali še drugi člani gospodinjstva (poleg tožnice in tožničinega moža).
Tožničinih navedb o neprimernem stanovanju (v primeru dežja pride do poplave v stanovanju, voda priteče skozi stene, ki jih morajo zato sušiti, tudi skozi vtičnice, kar je nevarno, v času oddaje vloge sta bili v stanovanju dve družini) sodišče ne sprejema. Za dokaz o bivanju v neprimernem stanovanju se - kot že povedano zgoraj - točkuje namreč gradbeni del stanovanja (starost objekta, okna - njihova izvedba, vrata, tlaki, notranje stene (ali beljene ali tapete), fasada v smislu toplotne izolacije in vrste obdelave, inštalacije (vodovod, elektrika, ogrevanje, itd., skupne površine) in torej ne pomanjkljivosti stanovanja, ki jih želi uveljaviti tožnica.
Z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati svoje odločitve z razlogi, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, saj bi bila sicer tožnici odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni kriteriji - diskriminatornost merila v javnem razpisu
Toženka se je v javnem razpisu in tekom upravnega spora s tem v zvezi sklicevala zgolj na 16. člen ZNOrg, ki podlage za umestitev spornega kriterija med kriterije za ocenjevanje prijav v konkretnem javnem razpisu ne more predstavljati. Ker toženka ni ponudila nobenih drugih argumentov, ki bi utemeljevali uporabo spornega kriterija, sodišče posledično sodi, da je bilo toženkino ocenjevanje tožnikove prijave po tem kriteriju arbitrarno in nezakonito (tretji odstavek 106.f člena ZJF) ter v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.
Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obseg sodne presoje - kriteriji za ocenjevanje vlog
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).