Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju v 5. členu določa, kaj pomeni srednja strokovna izobrazba (oziroma takšna, ki jo zahteva prehodna določba ZNPosr), in sicer se pridobi po končanem izobraževanju z opravljeno poklicno maturo kot obliko zaključnega izpita. Tožnik pa ima v skladu s tem zakonom doseženo srednjo poklicno izobrazbo, ki se pridobi po končanem izobraževanju z opravljenim zaključnim izpitom. V skladu z navedenim uporaba prehodne določbe 37. člena ZNPosr ne pride v poštev, saj triletni zaključeni program izobraževanja niti v povezavi s triletnimi delovnimi izkušnjami na področju posredovanja nepremičnin ne pomeni izpolnjevanja izobrazbenega pogoja po ZNPosr.
Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ, pristojen za odločanje o pritožbi, ko gre za vračilo prispevkov, ter na podlagi 232. člena ZUP za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
ZUZIO člen 32, 35, 32, 35. ZGD člen 569, 569. ZPPSL člen 2, 2/3, 2, 2/3.
invalidsko podjetje - odvzem statusa invalidskega podjetja
Po presoji sodišča dejstvo, da tožeča stranka v letu 2003 ni zaposlovala nobenega delavca in torej celo poslovno leto ni izpolnjevala predpisanega deleža invalidnih oseb v invalidskih podjetjih, v konkretni zadevi ne predstavlja razloga za (naknadno) izdajo izpodbijane odločbe, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja delavcem tožeče stranke posledica stečajnega postopka. Vendar pa je tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ponovno imela zaposlen predpisani minimalni delež invalidnih oseb in je torej ta pogoj izpolnjevala.
V prehodnem obdobju se lahko kot pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije upošteva le preizkus znanja, ki ga po določbah Pravilnika o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja, opravijo osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu. Drugačno tolmačenje določbe 1. odstavka 82. člena ZZasV bi namreč pripeljalo do neenakosti med delavci, ki se zaposlujejo na novo, in pred uveljavitvijo zakona zaposlenimi delavci.
Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da invalidi v tožeči stranki delajo v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju, ki ni posebej prilagojeno invalidom, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe, saj delajo v običajnem delovnem okolju oz. delovnih mestih na katerih lahko delajo tudi druge invalidne osebe oziroma delavci brez priznanega statusa invalida, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.