ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - rok za izpolnitev obveznosti - izvršba
Sodišče v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan v okviru izvršilnega postopka in v katerem je določena izvršba po drugih osebah, presoja le, ali je organ zavezanca opozoril, da se tako dejanje lahko opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, kar je v obravnavani zadevi izpolnjeno. Edino logično je, da ga organ seznani tudi s tem, po izteku katerega roka lahko pride do takega načina izvršitve. Pri tem pa primernost roka za izpolnitev obveznosti, naveden v obvestilu, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, saj z obvestilom, ki niti ni obvezen sestavni del sklepa o izvršbi (gre za opozorilo, ki je lahko dano tudi izven sklepa o izvršbi), ni bil ponovno določen. Kot je sodišče že pojasnilo mora namreč zavezanec inšpekcijsko odločbo izpolniti že v roku, ki mu je naložen s to odločbo, zoper njo pa lahko uveljavlja vsa pravna sredstva in v njih nasprotuje (tudi) neprimernosti oziroma nesorazmernosti roka, določenega za (prostovoljno) izpolnitev.
Sodišče sodi, da zaradi pravnomočno končanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja (v katerega si prizadeva vstopiti tožnik) tudi morebitna ugodila sodba, s katero bi sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi udeležbe v postopku odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, na pravni položaj tožnika ne bi mogla vplivati oziroma ga ne bi mogla izboljšati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Zakon pa omogoča poseg v pravnomočno urejena razmerja na področju upravnega prava le z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (in pod pogoji iz tega zakona), ne pa preko upravnega spora.
gradbeno dovoljenje - novogradnja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - razlaga zakonskih določb - jezikovna razlaga - zmotna uporaba materialnega prava
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je toženka določila obseg funkcionalnega zemljišča na obravnavanih parcelah. Iz izračunov v izpodbijani odločbi je sicer mogoče razumeti, da je kot funkcionalno zemljišče obravnavala celotno površino zemljiških parcel, brez površine predvidenega stavbišča objektov. Vendar razlogov za določitev takega obsega funkcionalnega zemljišča na opisani način ni pojasnila in se zato sodišče do tega ne more z gotovostjo opredeliti. Ker toženka načina določitve obsega funkcionalnega zemljišča ni pojasnila, ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, da je obseg funkcionalnega zemljišča razumela in določila na način, kot ga za je odmero funkcionalnih zemljišč predvidel 46. člen ZUN - torej (le) kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objektov.
Sodišče ugotavlja, da določbe šeste alineje drugega odstavka 16. člena PUP ni mogoče razlagati zgolj jezikovno, tako kot je to storila tožena stranka, pač pa bi morala za njeno (pravilno) uporabo pri pojasnilu pojma "funkcionalno zemljišče" (in pojma "pripadajoče funkcionalno zemljišče", ki ga pozna PUP) obenem upoštevati tudi druge določbe PUP in glede na umestitev te določbe v PUP presojati, kaj je funkcionalno zemljišče v konkretnem primeru. Poleg tega bi morala pri opiranju razlage te določbe na 46. člen ZUN upoštevati, da gre za določbo, ki je (bila) namenjena izvedbi parcelacije in ne za določbo, s katero bi bilo mogoče tolmačiti določbe prostorskih izvedbenih aktov, ki jih urejajo druge določbe tega zakona. Nenazadnje bi morala toženka določbo šestega odstavka 16. člena PUP razlagati tudi ob upoštevanju njenega namena, predvsem pa bi morala ob upoštevanju razvoja prostorskega načrtovanja skozi čas (zlasti dejstva, da pojma "funkcionalno zemljišče" v času njenega odločanja zakonodaja ni več poznala), temu pojmu nameniti vsebino, ki bo temeljila na sedaj veljavni zakonodaji s področja umeščanja objektov v prostor.
Za priznanje položaja stranskega udeleženca na podlagi druge alineje drugega odstavka 36. člena GZ je relevantno zgolj to, ali zemljišče meji na nepremičnine, na katerih je predvidena gradnja, ne pa tudi razdalja med njimi.
Peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze, tožnika pa dokazil, da naj bi bila cesta na najožjem delu ožja od 2,98 m nista predložila in niti zatrjevala.
ukrep gradbenega inšpektorja - dejansko stanje - gradbeno dovoljenje - nelegalen objekt - kršitev določb postopka - pravica do izjave - tožbena novota
Pogoj za obravnavanje objekta kot neskladne gradnje je možnost njegove uskladitve z gradbenim dovoljenjem (oziroma obratno). Če ta pogoj ni izpolnjen, kar pomeni, da legalnega stanja - torej usklajenosti gradbenega dovoljenja in objekta - ni mogoče doseči, gre za objekt, ki sploh ni bil predmet gradbenega dovoljenja, torej za nelegalno gradnjo.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradnja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - enostaven objekt
Izvedba konstrukcijskih del, to je prizidava sanitarij, gradnja skupne strehe za zaprti del objekta in teraso ter gradnja (vodovodnih in kanalizacijskih) inštalacij, so gradbena dela oziroma gradnja v smislu določb GZ. Končni rezultat teh gradbenih del je objekt s tlorisno površino 77,5 m2 ((8 m x 4 m) + (8 m x 4 m) + (2,7 m x 5 m)), ki očitno presega gabarite, po katerih se v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov lahko šteje za enostaven objekt.
Tožeča stranka je dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo. V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Težko popravljivo škodo tožeča stranka utemeljuje z navedbami, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 v nespremenjeni obliki, da je sprožen postopek za legalizacijo objekta, da bi odstranitev objekta po drugi osebi pred odločitvijo v upravnem sporu tožeči stranki povzročilo škodo v ocenjeni vrednosti novega nadstreška, ki bi ga morala še enkrat zgraditi, to je v višini cca. 40.000,00 EUR, in škodo v višini stroškov odstranitve nadstreška po II. osebi, ki jih bo inšpekcijski organ naložil v plačilo tožniku. Tožeča stranka je starejši občan, upokojenec, ki mesečno prejema 953,58 EUR pokojnine, kar dokazuje s kopijami mesečnih nakazil pokojnine. Pred časom je doživel tudi hudo srčno kap. To pomeni, da nadstreška ne bo mogel postaviti sam, oziroma pomagati pri delih, da bi zmanjšal stroške postavitve novega nadstreška, del pa glede na višino svoje pokojnine tudi ne bo mogel naročiti. Navedeno bi pomenilo trajno izgubo nadstrešnice, kjer parkira vozilo, kar v situaciji neurij in toč, ki niso več neobičajni vremenski pojavi, predstavlja tudi varovanje njegovega premoženja pred temi vremenskimi vplivi. Teh trditev toženka ne prereka, zato jih sodišče mora šteti za resnične. Sodišče na njihovi podlagi sodi, da bi odstranitev nadstreška pred sodno presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa in pred končanjem postopka legalizacije istega objekta za tožečo stranko pomenila težko popravljivo škodo. Sodišče je pri tej presoji, to je obstoja težko popravljive škode, zlasti upoštevalo, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 in ga tožeča stranka uporablja v povezavi s stanovanjem za vsakdanja opravila, torej za objekt, ki je neposredno povezan s funkcijo prebivanja tožeče stranke in zakonske partnerke tožnika, in da je v nespremenjeni obliki že 23 let. Zato je že po naravi stvari razumljivo, da bo z njegovo odstranitvijo nastala škoda, ki je težko popravljiva.
gradbeno dovoljenje - odmik od meje - načelo zaslišanja stranke v postopku
Prvostopenjski organ je s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočil, da se izjavi glede dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz dopolnjene situacije z dne 10. 5. 2021 (odmiki nameravane gradnje od sosednjih nepremičnin), ta dejstva in okoliščine pa so bili pomembni za izdajo odločbe, storil bistveno kršitev pravil postopka.
Toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, saj ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja tožnik dosegel v letu 2019, niti se ni opredelila do tega, zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti namreč navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, bi bila tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva in s tem kršena pravica iz 25. člena URS. Odgovor na tožbo je namreč namenjen le izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijanem aktu, ne pa odpravljanju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti upravnega akta.
Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje (posega), kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje.
ZAID člen 7, 7/1, 8, 57. ZGO-1 člen 77, 77/3. ZUP člen 6.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - strokovni izpit - načelo zakonitosti
Upravni postopek za vpis tožnika v imenik pooblaščenih inženirjev se je pred IZS uvedel z dnem, ko je tožnik pri tem organu vložil zahtevo za vpis (drugi odstavek 127. člena ZUP), tj. z dnem 5. 5. 2021 (ki ga obe stranki štejeta za datum vložitve tožnikove zahteve). Navedenega dne je bil v uporabi ZAID (ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2018), ta predpis pa je (kot veljaven predpis) IZS pravilno uporabila tudi pri odločanju o tožnikovi zahtevi.
Opravljen strokovni izpit je namreč skladno s 126. členom oz. 77. členom ZGO-1 (kot tudi v skladu s 7. členom ZAID) zgolj en izmed pogojev, katerega izpolnjevanje mora posameznik izkazati, da pridobi pravico do vpisa v imenik pri IZS, oz. izpolnjevanje katerega IZS preverja pri odločanju o zahtevi za vpis v imenik. Izpit se tako ne izvaja v okviru upravnega postopka odločanja o zahtevi za vpis v imenik, prijava na izpit pa ne predstavlja zahteve, na podlagi katere bi bil uveden upravni postopek vpisa v imenik IZS.
Tožnik je izpit opravil šele 27. 3. 2019, vlogo za vpis v imenik pri IZS pa je vložil šele 5. 5. 2021. To pomeni, da na dan uveljavitve ZAID v zvezi v vpisom v imenik pooblaščenih inženirjev ni imel pridobljenih pravic (saj ni izpolnjeval zahtev iz predstavljenih prehodnih določb tega zakona ali 120. člena GZ), njegovo kasnejšo zahtevo za vpis (na podlagi kasneje opravljenega izpita) pa je bilo tako treba glede izpolnjevanja pogojev obravnavati po določbah 7. člena ZAID.
Glede na vsebino določb 152. in 153. člena ZGO-1 in ustaljeno upravnosodno prakso, je treba v postopku izdaje odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na navedeni zakonski podlagi, treba najprej ugotoviti, ali je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nato pa, v katerem delu oziroma delih točno se objekt gradi oziroma je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ter ali je (in kako) mogoče z odstranitvijo (konkretno katerega) dela oziroma delov objekta vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če to ni obrazloženo, ni mogoče preizkusiti zaključka, da gre za nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1, ampak gre lahko za neskladno gradnjo, kar je podlaga za izrek ukrepov po 153. členu (in ne 152. členu) ZGO-1.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nameravana gradnja - izjava stranke
Po presoji sodišča bi že prvostopenjski organ moral pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je, (ne) glede na zgoraj navedeno, drugo predloženo tožnikovo soglasje mogoče šteti kot pisno strinjanje z nameravano gradnjo, ki ustreza zahtevam iz prvega odstavka 39. člena GZ. Povedano drugače, preveriti bi moral, ali je tožnik podal pisno strinjanje z nameravano gradnjo tudi po dopolnjeni dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja, ali pa utemeljiti, da se dopolnjena dokumentacija za izdajo gradbenega dovoljenja prav v ničemer, kar bi lahko bilo kakorkoli pomembno z vidika tožnikovega položaja, ne razlikuje od osnovne DGD in da je tožnikova izjava o strinjanju z njo verodostojna ter ima vse zahtevane oblične sestavine, ter vse to tudi konkretno obrazložiti.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - etažna lastnina - poseg v skupne dele - poseg v konstrukcijo objekta - soglasje etažnih lastnikov
V obravnavanem primeru, ko tožnikov poseg zadeva tudi temelje objekta, gre nesporno za razpolaganje s celotno stvarjo (temelji so skupni gradbeni element - konstrukcijski element stavbe), zato je organ njegov poseg pravilno opredelil kot posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Glede na ugotovitve v izvedeniškem mnenju, ki jih potrjuje tudi Načrt arhitekture, bo tožnikova rekonstrukcija posegla tako v zidove kot temelje obstoječega objekta, zato tožnik protispisno navaja, da ne gre za poseg v skupne dele. Upravna organa sta glede na navedeno pravilno uporabila določbe SPZ in na podlagi navedenih določb zaključila, da tožnik ni izkazal pravice graditi po šesti točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj ni predložil soglasij v zahtevanem obsegu.
gradbeno dovoljenje - vloga za legalizacijo gradnje - pravno pomembna dejstva - obrazložena pisna odredba
Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 21, 21/3, 24.
odlok - splošni pravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - splošni akt - pravni interes - ustavno sodišče - zavrženje tožbe - začasna odredba - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložena tožba - vsebinsko obravnavanje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do kršitve katerih naj bi prišlo v postopku nastajanja splošnega akta, z dejanskim oziroma formalnim zadrž(ev)anjem njegove objave ter ponovnim odločanjem o sprejemu tega akta na podlagi določbe petega odstavka 33. člena ZLS.
Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke (da je tožba pravočasna, popolna in razumljiva in izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus). Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.
Za izdajo dovoljenja za gradnjo oziroma dovoljenja za objekt daljšega obstoja mora biti pravica graditi na predpisan način izkazana v času izdaje odločbe o tem. Če ne gre za v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico ali pa drugo stvarno pravico, ki daje pravico graditi na tuji nepremičnini, mora biti za izkaz pravice graditi predložena listina, ki je lahko podlaga za vpis takšne pravice v zemljiško knjigo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022).
domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1 - etažni lastnik - aktivna legitimacija etažnih lastnikov
V primeru, da ne gre za izključno lastninsko pravico enega subjekta na objektu, temveč za etažno lastnino, po mnenju sodišča določbe 118. člena GZ o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt na zahtevo stranke ni mogoče razlagati v pomenu, ki je rezultat uporabe zgolj jezikovne metode, da je v postopku nujna oziroma potrebna udeležba le enega etažnega lastnika kot aktivne stranke. Taka razlaga 118. člena GZ bi bila - glede na več lastnikov objekta - formalnologično protislovna, in nepravilna tudi ob upoštevanju njihovih stvarnopravnih upravičenj po zakonu, torej ji ne pritrjujeta niti logična niti sistematična metoda. Prav tako po mnenju sodišča taki razlagi določbe 118. člena GZ, upoštevaje njen namen, da zgolj uredi poenostavljen postopek pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt daljšega obstoja, nasprotuje tudi namenska metoda razlage.