S tem, ko je bila prvostopenjska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Tožnika ugovarjata, da toženka presoje, ali je tehnična dokumentacija skladna z lokacijskimi pogoji, ni opravila. Glede na bližino njunega objekta in zatrjevane vplive, ki jih ima gradnja investitorja na njun objekt, po presoji sodišča izkazujeta pravni interes za tak ugovor in je ta podan v obsegu dovoljene obnove postopka, tj. zaradi varovanja njunih pravic oziroma pravnih koristi.
Toženka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da je preverjala, ali projekt vsebuje vse sestavine po 19. členu ZGO in tudi da je preverila pogoje iz lokacijskega dovoljenja, ki so bili v času odločanja o gradbenem dovoljenju izpolnjeni. Vendar je taka obrazložitev pavšalna, saj iz nje ne izhaja, da bi toženka ugovor zavrnila, ker naj bi ugotovila, da se nanaša na izmere dejansko izvršene gradnje in ne na neskladnost med lokacijsko dokumentacijo in PGD. Prav tako pa toženka v izpodbijanem aktu ni opravila primerjave dimenzij v lokacijski dokumentaciji in PGD, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da je njuna skladnost izkazana. Glede na to sodišče izpodbijanega akta v tem delu ni moglo preizkusiti in je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo izdal v posebnem ugotovitvenem postopku, s tem pa bi moral dati tožečima strankama možnost, da se seznanita s končnim uspehom dokazovanja in o tem izrečeta. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri pristojni upravni enoti sam pridobil dodatno dokumentacijo, nakar je izdal izpodbijano odločbo, pred tem pa tožnikov ni seznanil s končnim uspehom dokazovanja ter jima dal možnosti, da se o tem izrečeta.
V zvezi z načelom zaslišanja stranke je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sklep XIps 326/2014), da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah učinkovito izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev in, če ima možnost tudi razbrati v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pa pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku, takšno pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in, če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (2011) člen 22.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - cevovodi - možnost priključitve na javno komunalno omrežje - priključitev zgradbe na javno kanalizacijo
Javna kanalizacija je omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, kanalizacijski priključek pa cevovod s pripadajočo opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje in s tem v lasti ter upravljanju lastnika objekta. To pomeni, da je izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije (v skladu s soglasjem izvajalca javne službe). Ker gre v konkretnem primeru za obveznost popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe v solasti tožnikov, ni dvoma, da gre za obveznost tožečih strank in ne izvajalke gospodarske javne službe.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - parcelne meje - urejena meja
Ugovor tožečih strank, da v času izdaje izpodbijane odločbe dejanska meja med njihovimi zemljišči in zemljiščem v lasti investitorke, na katerem je namerevana gradnja, ni skladna s katastrskimi mejami, posledično pa naj ne bi bil izkazan pogoj pravice graditi, je neutemeljen. Urejena meja je tista meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiško katastrskih točk, določene s predpisano natačnostjo. Tožeča stranka je sicer v postopku pred upravnim organom prve stopnje zatrjevala neurejenost spornega dela parcelne meje, vendar za to ni predložila nobenega dokazila.
Tožnik ni sledil zahtevam gradnje iz gradbenega dovoljenja, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na odločbo, s katero je bilo gradbeno dovoljenje spremenjeno z določitvijo višinskih gabaritov, kot so bili dejansko zgrajeni, vendar sodišče ugotavlja, da ta odločba ni postala dokončna in je bila v končni fazi razveljavljena.
V primeru spremembe višinskih mer objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, je treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje, kajti takšna sprememba pomeni spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - hrup - dokazovanje z izvedencem - parkirna mesta
Tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Glede hrupa je tožnik svoje ugovore podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov. Stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD.
Glede parkirnih mest je toženka svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti kot prostor za športnike, enako kot velja npr. za garderobe. Po presoji sodišča je taka uporaba materialnega predpisa napačna. Odlok namreč jasno določa, da je potrebno upoštevati namembnost objekta oziroma dejavnost, ki se v njem odvija. Kdo bo uporabljal prostor, tj. ali zgolj športniki, ki sicer uporabljajo dvorano ali tudi drugi, po Odloku ni pravno relevantno. Za vse prostore, ki niso dvorana, jih je pa mogoče uvrstiti pod ostale kriterije za zagotavljanje zadostnega števila parkirnih mest, je ta parkirna mesta potrebno zagotoviti.
Tožnik v tožbi z navedbami o zmotno ugotovljeni višini objekta in napačno ugotovljeni etažnosti sicer uveljavlja, da je objekt zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom, vendar pa s tem ne more uspeti.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - sprememba namembnosti - zdravstvena dejavnost - poseg v konstrukcijo - parkirna mesta - pravni interes
Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno umestil nameravano dejavnost stranke z interesom med podjetje z visoko tehnologijo z (med drugim) registrirano dejavnostjo: razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja.
Umestitev dejavnosti stranke z interesom pod namembnost tehnološko podjetništvo zadošča za ugotovitev o skladnosti dejavnosti stranke z interesom z dopustno namembnostjo.
Drugi tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegov pravni interes v zvezi z ustrezno zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest, saj ga nedvomno ni mogoče šteti za nosilca javnega interesa. Kot zasledovanje slednjega (tj. javnega interesa) pa je ta ugovor mogoče tudi identificirati.
Ob primerjavi gabaritov iz upravnih aktov je tako že na prvi pogled očitno, da obravnavani objekt, to je prizidek, tlorisnih dimenzij cca 15,5 m x 3,40 m, višinskih gabaritov pritličja in mansarde, nima podlage v nobenem izmed naštetih upravnih dovoljenj in da gre za povsem drug objekt v razmerju do objektov, ki so bili dovoljeni z upravnimi akti. Zato obravnavane gradnje ni mogoče obravnavati niti kot neskladne gradnje v smislu 153. člena ZGO-1 po nobenem od navedenih upravnih dovoljenj.
ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (2010) člen 3, 3-14, 13/7b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - neobrazložena odločba
Obrazložitev izpodbijane odločbe je posplošena, tako da ni mogoč njen materialno pravni preizkus. Upravni organ namreč ni presodil navedb tožnikov in se do njih v izpodbijani odločbi konkretizirano opredelil, da bi bilo njun obstoječi objekt treba obravnavati kot samostojno enoto tipa objekta nizka prostostoječa stavba in ne po določbah OPN MOL, ki se nanašajo na tip objekta dvojček.
ZCes-1 člen 97, 97/1, 97/2, 97/4. Odlok o občinskih cestah v Občini Log - Dragomer (2008) člen 37.
soglasje h gradnji - ograja - varovalni pas občinske ceste - poseg v varovalni pas
Med strankama ni sporno, da je predmetna ograja na nekaterih delih postavljena tudi manj kot 40 cm od roba asfalta ... ceste, s čimer je poseženo v varovalni pas občinske ceste. Tožnica ne oporeka niti zaključku organov obeh stopenj, da je s tem poseženo tudi v možnost namestitve prometne signalizacije in prometne opreme ter da zaradi postavitve ograje na cestišče tudi ni prostora za odlaganje snega ob rob vozišča na način, da so ovirani pešci in promet z vozili ter da je s postavitvijo ograje dodatno zmanjšana preglednost pri izvozu iz privatne parcele na cesto, s čimer je ogrožena tudi varnost udeležencev v cestnem prometu ter da so s postavitvijo ograje prizadeti tudi interesi širitve ceste zaradi prihodnjega razvoja prometa na ... cesti. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ izdajo soglasja tožnici za poseg (postavitev ograje) v varovalnem pasu občinske ceste utemeljeno zavrnil.
ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1.. Odlok o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Vrhnika (1999) člen 19, 19-10.. ZKZ člen 4, 4/1.
gradbeno dovoljenje - oglasni objekt - skladnost s prostorskim aktom - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja
Tudi če prostorski akt na videz dovoljuje določeno vrsto posegov v prostor brez izrecnih omejitev, je treba pri njegovi uporabi oziroma razlagi upoštevati morebitne omejitve, ki izvirajo neposredno iz zakona, saj bi drugačna razlaga pomenila nezakonitost prostorskega akta.
nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - nelegalna gradnja - zavezanec za plačilo
Tožnika, ki je lastnik ter tudi investitor nelegalnih objektov, je upravna enota, upoštevaje določbo prvega odstavka 157. člena ZVO-1, pravilno štela za zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZGO-1 člen 3, 3/1. GZ člen 5, 125.
gradbeno dovoljenje za odstranitev objekta - tožba v upravnem sporu - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke - pravni interes
Sedaj veljaven GZ ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje. Izdano gradbeno dovoljenje tako sedaj ni več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Investitor torej za odstranitev objektov spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pravnega položaja tožeče stranke. To pa hkrati pomeni, da tožeča stranka za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega upravnega spora, očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 290, 290/1, 298, 298/1.
ukrep gradbenega inšpektorja - enostranski izvršilni postopek - odstranitev nelegalne gradnje - upravna izvršba s prisilitvijo - obrazložitev sklepa
Izpodbijani sklep vsebuje (jasne) razloge, zakaj je gradbeni inšpektor izbral način izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo ter so tako neutemeljene tožbene navedbe, da se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.
Glede na nesporna dejstva, da je tožnica, ki je bila pritegnjena v postopek kot stranska udeleženka v obnovljenem postopku, podala določene dokazne predloge, do katerih se upravna organa nista opredelila, dokazi pa tudi niso bili izvedeni, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.
Iz prvega odstavka 32. člena ZIN se v skladu s prvim odstavkom 3. člena v postopkih gradbene inšpekcije uporablja le glede tistih vprašanj, ki niso urejena z ZGO-1. Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. Navedena določba inšpektorju nalaga ukrepanje brez obvestil ali sklepov o razširitvi, na katera se tožnika, kot podlago za začetek postopka, sklicujeta.
V 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnika ne moreta sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drugačen ukrep, opozorilo in dan rok za odpravo pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 33. člena ZIN). Ukrepe gradbene inšpekcije določa ZGO-1 in ta v primeru uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja določa ukrep iz 150. člena ZGO-1. Opozorilo iz drugega odstavka 33. člena ZGO-1 je oblika inšpekcijskega ukrepa, ki ga inšpektor izreče, če oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep. V primeru kršitev gradbene zakonodaje je tehtanje (oceno) neprimernosti opozorila kot ukrepa napravil že zakonodajalec, ko je za uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja predpisal le ukrep prepovedi uporabe, zato neuporaba 7. in 33. člena ZIN v obravnavanem primeru, kot ugovarjata tožnika, ne pomeni kršitve materialnega prava in načela sorazmernosti.
Da bi bilo mogoče sanitarije šteti za premičnino oziroma jih ne obravnavati kot objekt, ne bi smele biti priključene na komunalno infrastrukturo. Na presojo, da gre za objekt, ne more vplivati okoliščina, da naj bi bile obravnavane sanitarije v preteklosti prestavljene z ene lokacije na drugo. Morebitna možnost prestavitve objekta oziroma njegovih konstrukcijskih elementov sama po sebi ne pomeni, da ne gre za objekt oziroma da objekt na obravnavani lokaciji (parceli) ni povezan s tlemi.
Začasnosti objekta po 42. točki prvega odstavka 3. člena GZ (objekt, namenjen prireditvam ali sezonski ponudbi, ki se postavi samo za namen in čas prireditve ali med sezono) ni mogoče utemeljiti le z njegovimi tehničnimi značilnostmi, saj „začasnost“ po navedeni opredelitvi GZ ne pomeni zgolj „premičnosti“, temveč je odločilen čas njegovega obstoja oziroma postavitve. Tudi objekt, ki ga je mogoče zlahka odstraniti, je lahko na svoji lokaciji postavljen trajno.