ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZGO-1 člen 96, 96/2.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - tožnik v upravnem sporu - aktivna procesna legitimacija - zavrženje tožbe
Drugi odstavek 96. člena ZGO-1 izrecno odloča, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kot edina stranka samo investitor. Tako že določbe ZGO-1 formalno omejujejo stransko udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zato uporaba 43. člena ZUP glede stranske udeležbe ni mogoče.
Toženka je v projektnih pogojih določila neobstoječ pogoj, zato se šteje, kot če sploh ne bi bil določen. Prav tako projektni pogoj tudi ne more biti abstraktna zahteva po splošnem spoštovanju predpisov.
ukrep gradbenega inšpektorja - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Tožnika sicer nista predložila izvedeniškega mnenja, ki bi izkazalo, da je ukrep neizvedljiv ali da odstranitev ogroža stanovanjsko hišo, ki je povezana z nelegalno zgrajenim objektom, kakor tudi ne, da prizidka ni mogoče enostavno odrezati od preostalega objekta, saj bi lahko vplivalo na statično stabilnost zalednega terena, vendar je po presoji sodišča z navedbami tožeče stranke in fotografijami, ki se nahajajo v spisovnem gradivu možno povzeti, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko popravljive škode, saj iz fotografij izhaja, da poteka zemljišče v hrib, in da se podporni zid stika z regionalno cesto, ki poteka mimo stanovanjske hiše, zaradi česar sta izkazala verjetnost možnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi jima lahko nastala zaradi izvršitve naloženega ukrepa odstranitve.
O pritožbah zoper izpodbijano odločbo z dne 26. 2. 2020 in sklep z dne 18. 6. 2020, v času vložitve tožbe, dne 16. 7. 2020 še ni bilo odločeno, torej oba upravna akta še nista bila dokončna. Torej, ker nista bila dokončna, je tožnik zoper odločbo in sklep vložil tožbo preuranjeno – prezgodaj.
Tožba, ki je sposobna za vsebinsko obravnavo je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker v obravnavanem primeru vsebinska obravnava tožbe ni možna, ker tožba ni dovoljena, je posledično, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-7.2., 2/1-12.1, 3, 3/1, 152.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev gradnje - rekonstrukcija objekta - ponovni postopek
Ponovni postopek ne pomeni, da se postopek začne znova, pač pa je namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu z opozorili drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku (251. člen ZUP) oziroma v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava ter v skladu s stališči sodišča glede postopka, če je bila odločba odpravljena v upravnem sporu.
V obravnavanem primeru je bila ugotovljena nelegalna rekonstrukcija obstoječega objekta (senika), (že) za rekonstrukcijo objekta kot tako pa je po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje, in če se v takem primeru dela izvajajo brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1
GZ člen 3, 3/1, 3/1-18, 82. ZGO-1 člen 152, 156a. ZIN člen 7, 7/2.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - nesorazmernost ukrepa - pravica do spoštovanja doma
Iz podatkov upravnih spisov, vključno z izpodbijano odločbo, izhaja, da za zgrajen stanovanjski objekt, tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, pa bi ga moral. Ta ugotovitev, ki je tožnik ni prerekal ne v upravnem postopku in je ne prereka niti v tožbi, pa je pravno relevantna v primerih, kot je obravnavani, tj. ko gre za presojo izreka ukrepa gradbenega inšpektorja v primerih nelegalnega objekta.
Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. Javni interes pa je že vsebovan v samem GZ.
Pravica do spoštovanja doma je, upoštevajoč stališče Ustavnega stališča varovana pred nedopustnimi posegi v fazi izvršitve inšpekcijske odločbe. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je izrek ukrepa gradbenega inšpektorja, ne pa (že) faza njegove izvršitve, zato tega ugovora sodišče v tem upravnem sporu še ne more presojati.
ZUP člen 113, 113/1, 116. ZOdvT člen 13, 22, 22/2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku (2005) člen 14, 14/1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - stroški upravnega postopka - neocenljiva zadeva - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških, ki so bili predmet odločanja po odpravljenem sklepu, torej le o stroških, ki so nastali do izdaje odpravljene odločbe z dne 9. 2. 2016, ne pa tudi o vseh ostalih stroških, o katerih do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Navedena odločba je bila s sodbo sodišča I U 742/2016-7 z dne 31. 8. 2017 odpravljena, posledično kot akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari, pa tudi sklep o stroških št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, torej v stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ bi zato moral z izpodbijanim aktom odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno.
Ker gre v tej zadevi za povprečno težko zadevo, se pri določanju količnika nagrade glede na določbo 13. člena ZOdvT uporabi srednja vrednost nagrade, kar pri razponu količnika od 0,5 do 2,5 (tarifna številka 2200 tedaj veljavne Tarife) pomeni količnik 1,5.
S tem, ko je bila prvostopenjska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Tožnika ugovarjata, da toženka presoje, ali je tehnična dokumentacija skladna z lokacijskimi pogoji, ni opravila. Glede na bližino njunega objekta in zatrjevane vplive, ki jih ima gradnja investitorja na njun objekt, po presoji sodišča izkazujeta pravni interes za tak ugovor in je ta podan v obsegu dovoljene obnove postopka, tj. zaradi varovanja njunih pravic oziroma pravnih koristi.
Toženka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da je preverjala, ali projekt vsebuje vse sestavine po 19. členu ZGO in tudi da je preverila pogoje iz lokacijskega dovoljenja, ki so bili v času odločanja o gradbenem dovoljenju izpolnjeni. Vendar je taka obrazložitev pavšalna, saj iz nje ne izhaja, da bi toženka ugovor zavrnila, ker naj bi ugotovila, da se nanaša na izmere dejansko izvršene gradnje in ne na neskladnost med lokacijsko dokumentacijo in PGD. Prav tako pa toženka v izpodbijanem aktu ni opravila primerjave dimenzij v lokacijski dokumentaciji in PGD, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da je njuna skladnost izkazana. Glede na to sodišče izpodbijanega akta v tem delu ni moglo preizkusiti in je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo izdal v posebnem ugotovitvenem postopku, s tem pa bi moral dati tožečima strankama možnost, da se seznanita s končnim uspehom dokazovanja in o tem izrečeta. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri pristojni upravni enoti sam pridobil dodatno dokumentacijo, nakar je izdal izpodbijano odločbo, pred tem pa tožnikov ni seznanil s končnim uspehom dokazovanja ter jima dal možnosti, da se o tem izrečeta.
V zvezi z načelom zaslišanja stranke je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sklep XIps 326/2014), da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah učinkovito izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev in, če ima možnost tudi razbrati v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pa pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku, takšno pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in, če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (2011) člen 22.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - cevovodi - možnost priključitve na javno komunalno omrežje - priključitev zgradbe na javno kanalizacijo
Javna kanalizacija je omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, kanalizacijski priključek pa cevovod s pripadajočo opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje in s tem v lasti ter upravljanju lastnika objekta. To pomeni, da je izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije (v skladu s soglasjem izvajalca javne službe). Ker gre v konkretnem primeru za obveznost popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe v solasti tožnikov, ni dvoma, da gre za obveznost tožečih strank in ne izvajalke gospodarske javne službe.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - parcelne meje - urejena meja
Ugovor tožečih strank, da v času izdaje izpodbijane odločbe dejanska meja med njihovimi zemljišči in zemljiščem v lasti investitorke, na katerem je namerevana gradnja, ni skladna s katastrskimi mejami, posledično pa naj ne bi bil izkazan pogoj pravice graditi, je neutemeljen. Urejena meja je tista meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiško katastrskih točk, določene s predpisano natačnostjo. Tožeča stranka je sicer v postopku pred upravnim organom prve stopnje zatrjevala neurejenost spornega dela parcelne meje, vendar za to ni predložila nobenega dokazila.
Tožnik ni sledil zahtevam gradnje iz gradbenega dovoljenja, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na odločbo, s katero je bilo gradbeno dovoljenje spremenjeno z določitvijo višinskih gabaritov, kot so bili dejansko zgrajeni, vendar sodišče ugotavlja, da ta odločba ni postala dokončna in je bila v končni fazi razveljavljena.
V primeru spremembe višinskih mer objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, je treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje, kajti takšna sprememba pomeni spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - hrup - dokazovanje z izvedencem - parkirna mesta
Tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Glede hrupa je tožnik svoje ugovore podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov. Stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD.
Glede parkirnih mest je toženka svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti kot prostor za športnike, enako kot velja npr. za garderobe. Po presoji sodišča je taka uporaba materialnega predpisa napačna. Odlok namreč jasno določa, da je potrebno upoštevati namembnost objekta oziroma dejavnost, ki se v njem odvija. Kdo bo uporabljal prostor, tj. ali zgolj športniki, ki sicer uporabljajo dvorano ali tudi drugi, po Odloku ni pravno relevantno. Za vse prostore, ki niso dvorana, jih je pa mogoče uvrstiti pod ostale kriterije za zagotavljanje zadostnega števila parkirnih mest, je ta parkirna mesta potrebno zagotoviti.
Tožnik v tožbi z navedbami o zmotno ugotovljeni višini objekta in napačno ugotovljeni etažnosti sicer uveljavlja, da je objekt zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom, vendar pa s tem ne more uspeti.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - sprememba namembnosti - zdravstvena dejavnost - poseg v konstrukcijo - parkirna mesta - pravni interes
Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno umestil nameravano dejavnost stranke z interesom med podjetje z visoko tehnologijo z (med drugim) registrirano dejavnostjo: razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja.
Umestitev dejavnosti stranke z interesom pod namembnost tehnološko podjetništvo zadošča za ugotovitev o skladnosti dejavnosti stranke z interesom z dopustno namembnostjo.
Drugi tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegov pravni interes v zvezi z ustrezno zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest, saj ga nedvomno ni mogoče šteti za nosilca javnega interesa. Kot zasledovanje slednjega (tj. javnega interesa) pa je ta ugovor mogoče tudi identificirati.
Ob primerjavi gabaritov iz upravnih aktov je tako že na prvi pogled očitno, da obravnavani objekt, to je prizidek, tlorisnih dimenzij cca 15,5 m x 3,40 m, višinskih gabaritov pritličja in mansarde, nima podlage v nobenem izmed naštetih upravnih dovoljenj in da gre za povsem drug objekt v razmerju do objektov, ki so bili dovoljeni z upravnimi akti. Zato obravnavane gradnje ni mogoče obravnavati niti kot neskladne gradnje v smislu 153. člena ZGO-1 po nobenem od navedenih upravnih dovoljenj.
ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (2010) člen 3, 3-14, 13/7b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - neobrazložena odločba
Obrazložitev izpodbijane odločbe je posplošena, tako da ni mogoč njen materialno pravni preizkus. Upravni organ namreč ni presodil navedb tožnikov in se do njih v izpodbijani odločbi konkretizirano opredelil, da bi bilo njun obstoječi objekt treba obravnavati kot samostojno enoto tipa objekta nizka prostostoječa stavba in ne po določbah OPN MOL, ki se nanašajo na tip objekta dvojček.