brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - urnina - odsotnost iz pisarne - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
ZZavar-1 člen 31, 281, 281/1, 281/1-7, 328, 328/1, 328/1-5, 331.
zavarovalništvo - dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici - postopek prisilne likvidacije - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov
Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da ji ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna, a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo, kar pa ni obravnavani primer. Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Pri tem pa ne gre za pravno praznino, temveč za jasno določbo 331. člena ZZavar-1, ki med taksativno naštetimi določbami ZGD-1 izpušča določbo o nadaljevanju družbe v 422. členu ZGD-1.
Po začetku prisilne likvidacije tožnik ne more izvrševati korporacijskih pravic, ki jih delničar po začetku prisilne likvidacije nima več oz. jih po zakonu ne more izvrševati. Vstop novega delničarja v lastniško strukturo zavarovalnice, ko je ta v prisilni likvidaciji, ne ustvarja novega upravičenja za pridobitev novega dovoljenja za kvalificirani delež po začetku prisilne likvidacije, ker zavarovalnica nima dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in ker je prisilna likvidacija nepovraten proces, ki se ne more več ustaviti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za tožbo
Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 18. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
ZBPP člen 30, 30/6. ZOdv člen 17, 17/5. ZOdv-G člen 3, 3/1.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera stroškov zastopanja - priglasitev stroškov postopka - novela - sprememba določbe zakona - datum izdaje sklepa
Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP, ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - obseg brezplačne pravne pomoči
Stališče toženke in razlaga, po kateri bi bilo mogoče v izvršilnih zadevah, v katerih prosilec nastopa kot dolžnik, brezplačno pravno pomoč dodeliti le za sestavo in vložitev ugovora, ne pa tudi za ostala procesna dejanja, ki so dopustna, in so prav tako pomembna za varstvo njenega pravnega interesa, ki ga zasleduje v postopku, sta po presoji sodišča preozka in nista v skladu z namenom zakona, ki ureja pravico do brezplačne pravne pomoči, s katero se uresničuje ustavna pravica do sodnega varstva.
URS člen 157, 157/1, 120, 120/3. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3, 36, 36/1, 36/1-6, 45, 45/1, 59, 59/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 24, 24/2, 24/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen.
Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.
dostop do informacij javnega značaja - kazenski postopek - stvarna pristojnost - bistvena kršitev določb postopka
Za odločanje o dostopu do sklepa o zavrženju ovadbe (Sklep) in Poročila oz kazenske ovadbe, je po presoji sodišča specialna pravna podlaga v 181. členu ZDT-1, ki jo je prav z namenom ureditve dotedanje pravne praznine uredil zakonodajalec z novelo ZDT-B. Tako glede na navedeno tudi glede pristojnosti za odločanje ni mogoče uporabiti splošnejšega ZDIJZ. Po prvem odstavku 181. člen ZDT-1 odloča o vpogledu vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj ta odločitev pomeni upravni akt (2. člen ZUS-1). O Zahtevi sta odločala toženka in VDT RS, ki o Zahtevi nista pristojna odločati, zato sta absolutno bistveno kršila pravila postopka.
ZJC člen 6, 68, 68/2. OZ člen 615. ZIN člen 7, 7/2. ZCes-1 člen 118, 118/1, 118/1-6.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - objekt za obveščanje in oglaševanje - odstranitev objekta - soglasje - nesorazmernost ukrepa - izvršljivost ukrepa
Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage.
Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju.
Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank.
Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja.
Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, da so obešanke postavljene brez soglasja in v nasprotju z veljavnimi predpisi, inšpektor možnosti izreka milejšega ukrepa (odprava nepravilnosti oziroma pridobitev ustreznega soglasja) ni imel. Varnosti cestnega prometa in udeležencev namreč glede na okoliščine primera ni mogoče doseči drugače kot z odstranitvijo objektov.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - kmetijsko zemljišče - raba kmetijskih zemljišč - prepoved uporabe kmetijskih zemljišč za drug namen - upravna izvršba - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba nedenarne obveznosti - izvršba s prisilitvijo
Tožnik v tožbi ne ugovarja izpodbijanemu sklepu, ampak vsebini inšpekcijske odločbe, zato tožbene navedbe skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP niso pravno relevantne za odločitev v zadevi.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da je tožnik na zapisnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek izjavil, da nima nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, saj je odšel v Francijo in tam delal. Prav tako je izjavil, da nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Slab zdravstveni sistem v državi nasploh oz. slaba ekonomska situacija, kot gre posredno razbrati iz tožnikovih navedb in izpovedi, nista razloga za mednarodno zaščito.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti.
Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
Tožniku v primeru vrnitve v Švicarsko konfederacijo grozi nevarnost nečloveškega ali ponužujočega ravnanja ter da Švica ne upošteva načela nevračanja. Sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da Švica ne upošteva načela nevračanja.
Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da in zakaj ga izvorna država pred dekletovo družino (torej tudi pred njihovim maščevanjem) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Zgolj pavšalna trditev, da bi dekletova družina lahko podkupila policijo, zato da bi ju našla v kakšnem drugem kraju v Maroku, pa temu ne more zadostiti.
upravni spor - molk organa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Izpodbijana obvestila o neizdaji odločb o prekrških so bila izdana v zvezi s prekrškovnimi postopki po pravilih ZP-1, torej ne gre za akt, izdan na upravnem področju (v izvrševanju upravne funkcije) oziroma ki bi imel vse nujne značilnosti upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to, da je dovoljeno tožbo zaradi molka organa vložiti samo, če gre za opustitev izdaje upravnega akta, procesna predpostavka ni podana, zato ni pogojev za meritorno obravnavo tožbe.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - dobava blaga v drugo državo članico - zloraba sistema DDV - dobra vera - mednarodni tovorni list (CMR) - pomanjkljivi računi - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prepričajo ugotovitve, ki se nanašajo na pojasnjeno tožnikovo aktivno vlogo pri ugotovljeni davčni goljufiji. V primeru sodelovanja pri utaji oziroma zlorabi sistema DDV zavezancu lahko naloži plačilo dodatnega DDV, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 46. člena ZDDV-1, ki pa v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. Pri tem mora davčni organ dokazati obstoj objektivnih in subjektivnih elementov zlorabe, kar je davčni organ obrazložil na 19. do 23. in 24. strani izpodbijane odločbe in dodatno toženka na 28. do 30. strani drugostopenjske odločbe.
Toženka predvsem tožniku očita, da ni deloval v dobri veri, kar je po presoji SEU bistvena okoliščina za odmero dodatnega davka.
Okoliščine poslovanja, kot so navedene v izpodbijani odločbi in odločbi toženke, glede dvojnih CMR listine za isti prevoz blaga, neujemanje prepeljanih količin blaga s količinami blaga po računih, neodposlano blago, utemeljen dvom v prevzem blaga, nevednost pritožnika, kam naj se blago sploh odpošlje, poslovanje z obema družbama na enak način in brez sklenjenih pogodb, sestava CMR listin, ki niso bile sestavljene za dejanski prevoz blaga itd. kažejo, da je tožnik vedel, da je s transakcijami, na katere se sklicuje v utemeljitev pravice do oprostitve, sodeloval pri poslih, katerih rezultat je neupravičena pridobitev davčne ugodnosti (davčna oprostitev pri dobavi v EU). S tem je obstoj utaje DDV izkazan. V zvezi z vprašanjem tožnikovega védenja o zlorabi je bistveno, da iz objektivnih okoliščin izhaja povezanost tožnika s hrvaškima kupcema in da je bil način poslovanja tožnika s hrvaškima kupcema vnaprej dogovorjen. Glede na povezanost in način poslovanja tožnika, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišče pritrjuje oceni toženke, da je tožnik vedel, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV, zato so za odločitev nebistvene njegove trditve o tem, da je preveril ID številko hrvaških kupcev. Tožnik načeloma res ne more poznati poslovanja svojih kupcev, vendar razlogi za nepriznavanje pravice do oprostitve temeljijo na dejstvu, da tožnik v teh poslih ni bil dobroveren.
V obravnavani zadevi tožnik tudi ni dokazal, da je bilo blago predmet pridobitve v drugi državi članici, saj iz CMR izhaja, da naj bi se blago, ki ga je poslal nemški dobavitelj, raztovorilo v krajih Nagykanizsa (Madžarska), Arad (Romunija), Graz (Avstrija) in Stuttgart (Nemčija), kot prejemnik je odtisnjen žig pritožnika, brez datuma, hkrati pa so bile za isti prevoz blaga, za isto relacijo in za isti tovor, sestavljene še druge (dvojne) CMR listine, po katerih pa naj bi v teh krajih isto blago prevzeli pritožnikovi hrvaški kupci, ki niso verodostojne listine, česar tožniku ni uspelo izpodbiti.
Povezave med tožnikovimi računi, tovornimi listi CMR tako ni mogoče vzpostaviti, kar pomeni, da tožnik ni uspel z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnil vse obveznosti, ki se mu nalagajo z zgoraj citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDoh-2 člen 105. ZDavP-2 člen 140, 140/2.
davek od dohodkov pravnih oseb - nepriznani odhodki - oprava storitev - podizvajalci - račun - sestavine računa - popis del - neskladnost podatkov v evidencah - verodostojna listina - prekluzija - drugi dohodek
Davčni organ ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 za davčno nepriznanje odhodkov, torej da so bili knjiženi dohodki nepotrebni oziroma niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tega ni ugotavljala niti toženka v drugostopenjski odločbi, čeprav se sklicuje tudi na 29. člen ZDDPO-2. Davčni organ sicer na več mestih podvomi, ali so bile zaračunane storitve res opravljene, vendar odločitve ne utemelji na tem stališču (torej da odhodki sploh niso nastali), ampak na stališču, da tožnica ni zagotovila ustreznih listin o odhodkih, katerih obstoj ni sporen. Čim je temu tako, lahko ostaja odprto zgolj vprašanje višine nastalih odhodkov in njihove potrebnosti za tožničino poslovanje, ne pa vprašanje, ali so storitve montaže sploh bile opravljene.
Obdavčitev obdavčljivih vrst dohodka ZDoh-2 ureja izrecno v posameznih, temu namenjenih poglavjih. Posamezen dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek, če se za konkretni dohodek, ki povečuje premoženje prejemnika, primarno ugotovi, da ne spada v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodke, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Ugotovitev davčnega organa, da tožnica ni dokazala porabe nakazanih sredstev za potrebe poslovanja družbe, še ne zadostuje za obdavčitev teh sredstev na podlagi 105. člena ZDoh-2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Tožba, za sestavo katere je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper odločbo (št. Bpp 9/2025-4), s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev dopolnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (za upravni spor opr. št. I U 17/2025) ter za pravno svetovanje in zastopanje v vseh postopkih naslovnega sodišča, v katerih je oziroma bo kadarkoli udeležen. Upravni spor, v katerem bi tožnik izpodbijal odločbo št. Bpp 9/2025-4, bi bil torej drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP (prvi upravni spor v smislu veriženja je v tej zadevi upravni spor opr. št. I U 17/2025 oz. množica vseh tožnikovih bodočih upravnih sporov pred tem sodiščem), kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dovoljena.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil prosilec za mednarodno zaščito. Prvenstveno je torej na prosilcu dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost tožene stranke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.