V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu s 39. členom Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki določa, da lahko zdravnik samostojno opravlja zdravniško službo kot zasebni zdravnik, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon in če je vpisan v register zdravnikov, zasebnik, kot takšen pa ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP. To posredno potrjujeta odločbi VSRS III R 12/2009 z dne 12. 5. 2009 in VSL Rg 359/2015 z dne 16. 9. 2015. Obe odločbi se sicer nanašata na odvetnike, a iz njune vsebine izhaja, da kljub številnim podobnostim s podjetniki iz šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kar je izrecno določeno v 7. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ker torej zdravniki po ZZdrS niso samostojni podjetniki, ampak zasebniki (zasebni zdravniki), za njih ne veljajo pravila o gospodarskih sporih. Obravnavani spor tudi ne predstavlja spora, ki bi ga bilo mogoče umestiti med postopke iz 482. - 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Predlog za vpis povečanja osnovnega kapitala temelji na skupščinskem sklepu, ki ga je sprejel dne 20. 4. 2022 A. A. kot edini družbenik subjekta vpisa. Začasna odredba, ki po presoji sodišča prve stopnje predstavlja oviro za predlagani vpis, in ki je bila izdana 26. 7. 2022, torej več kot tri mesece po že sprejetem skupščinskem sklepu, že zaradi učinkovanja navedene sodne odločbe, ki ne more ustvarjati učinkov za nazaj, ne more imeti vpliva na že izvedena dejanja in že sprejete odločitve. Dejstvo je namreč, da je subjekt vpisa po edinem družbeniku o dokapitalizaciji že odločil. Zato kasneje izdana začasna odredba na že sprejeti skupščinski sklep ne more imeti relevantnega vpliva in ne more predstavljati ovire za predlagani vpis.
Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).
Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja "hujših neugodnih posledic" (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.