objava sklica skupščine delniške družbe – objava dnevnega reda in predloga sklepov na oglasni deski družbe - neveljavnost sklica skupščine – ničnost sklepa skupščine - pravica delničarjev do obveščenosti
Očitano opustitev objave dnevnega reda in predloga sklepov še na oglasni deski družbe, nima za posledico nepravilnosti sklica skupščine. Čeprav bi lahko šlo za kršitev obveznosti poslovodstva, ta obveznost ni bistvenega pomena za presojo pogojev ničnosti sklepa skupščine.
odsvojitev dela poslovnega deleža – nov samostojni poslovni delež – skupna lastnina na deležu – predkupna pravica družbenika
Kadar je del poslovnega dela družbenika pripravljenih kupiti več družbenikov, po 6. odstavku 481. člena ZGD-1 postanejo imetniki prodanega (dela) poslovnega deleža vsi kupci skupaj. Gre torej za skupno lastnino prodanega (dela) poslovnega deleža. Na delu poslovnega deleža L. P. sta, čim sta uveljavila na njem predkupno pravico oba dotedanja družbenika M. P. in J. Z, slednja postala skupna lastnika, enako pa velja tudi za odsvojeni del poslovnega deleža B. P. Tako se pokaže, da bi bil na odsvojenem deležu L. P. mogoč na novem samostojnem poslovnem deležu vpis le obeh kupcev hkrati, torej tako M. P. kot J. Z. kot skupnih lastnikov le tega.
2. odstavek 636. člena ZGD-1 v zvezi s 592. členom ZGD-1 govori o nezapadlih, negotovih in pogojnih terjatvah, ki torej ob nastopu pravnih posledic delitve glede na naravo teh terjatev še ne obstajajo in niso iztožljive. Za te terjatve ne velja režim solidarne odgovornosti vseh pri delitvi udeleženih družb iz 1. odstavka 636. člena ZGD-1, pač pa zanje odgovarja le tista družba, na katero je taka terjatev prenešena. Prav zato, ker je višina jamstvenih sredstev za poplačilo upnika v taki situaciji lahko nižja od sredstev (prenosne) družbe pred delitvijo, zakon zaradi delitve določa domnevo ogroženosti izpolnitve upnikove terjatve.
tožba na ničnost vpisa kapitalske družbe – ničnost vpisa osnovnega kapitala – ničnost vpisa osnovnega vložka
Odločitev o vpisu ustanovitve kapitalske družbe, katere ničnost uveljavljajo tožeče stranke s tožbo, je v bistvu sklop odločitev o vpisu različnih podatkov v sodni register. Iz navedenega sledi, da sodišče ne more ločeno obravnavati zahtevke tožnikov na ugotovitev ničnosti osnovnega kapitala (prvi zahtevek) in ničnosti osnovnega vložka (drugi zahtevek) od zahtevka na ugotovitev ničnosti tožene stranke.
SODNI REGISTER - STATUSNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0061806
vpis izbrisa družbenika iz družbe - pogodbena izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika – zagovor družbenika
Registrsko sodišče mora v primeru zahtevka za vpis izbrisa družbenika iz družbe na podlagi sklepa skupščine o izključitvi, v okviru preizkusa materialnopravnih pogojev za dovolitev vpisa, presojati tudi obstoj pogojev za pogodbeno izključitev Varstvo pravic družbenika zahteva, da je za njegovo izključitev iz družbe treba izkazati pomembne razloge za izključitev na njegovi strani, istočasno pa pred odločanjem o njegovi izključitvi na skupščini tudi njemu dati možnost, da se z očitki in dokazi družbenika, ki predlaga njegovo izključitev, seznani in da se mu omogoči, da na njih pred glasovanjem o izključitvi odgovori. Zato mora biti postopek pogodbene izključitve urejen tako, da so predvsem družbeniku, ki se izključuje, zagotovljene možnosti obrambe.
PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0055643
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. : ZIZ člen 53, 53/1, 239.
začasna odredba – ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pravni interes – prepoved glasovanja na skupščini - izvedba skupščine
Ugovor je dovoljeno redno pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, zato ga dolžniku ni mogoče odreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, da z ugovorom tožena stranka doseže drugačno odločitev, ker naj bi se historični dogodek, na katerega je merila prepoved glasovanja na skupščini, v času od vložitve ugovora že dogodil. Stališče sodišča prve stopnje, ki ni kot relevantnega upoštevalo časa, za katerega je bila izdana začasna odredba, pač pa čas dejanja, na katerega je merilo zavarovanje, ni pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0058455
ZPP člen 482/1-1. ZGD člen 258/2. OZ člen 186.
gospodarski spor – spor med gospodarsko družbo in članom organa upravljanja – odškodninska odgovornost članov uprave – opustitev nadzora nad izvajanjem pogodbe – protipravnost ravnanja – nedopustnost ravnanja – pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave – subjektivna odškodninska odgovornost – objektivna odškodninska odgovornost – pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu – uporaba pravnega standarda – standard vestnega in poštenega gospodarstvenika – navadna škoda – vzročna zveza – prekinitev vzročne zveze – vmesna sodba – solidarna obveznost
Odškodninska odgovornost članov uprave je institut korporacijskega in ne obligacijskega prava. Odškodninska odgovornost članov uprave je posebna oblika odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz posebnega statusa članov uprave. Ta posebni status ne izhaja toliko iz mandatnega razmerja članov uprave z delniško družbo, temveč predvsem iz akta o imenovanju, na podlagi katerega dobijo člani uprave upravičenje, da upravljajo in razpolagajo s premoženjem delniške družbe. Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti članov uprave mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti (protipravnost), tožena stranka pa se lahko pred tem očitkom brani z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti (krivda). Možnost dokazovanja, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni, da se člani uprave pred odškodninsko odgovornostjo lahko branijo z razlogi, ki sodijo v njihovo sfero. To pa kaže na to, da je odškodninska odgovornost članov uprave bližje subjektivni kot objektivni odškodninski odgovornosti. Za objektivno odškodninsko odgovornost namreč velja, da se je odgovorna oseba lahko razbremeni le z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je izven njene sfere. Dejstva, navedena v predpravdnem izvedenskem mnenju, veljajo za priznana in s tem za ugotovljena, kolikor jih nasprotna stranka konkretizirano ne prereka. Vprašanje, ali sta toženi stranki vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni uporabo pravnega standarda in tako uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na splošno ugotavljalo, ali sta toženi stranki sproti preverjali rezultate projekta, ki ga je izvajala svetovalna družba. V zvezi s spremljanjem projekta svetovalne družbe X je namreč v konkretnem primeru odločilno le vprašanje, ali sta toženi stranki ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika pri ugotavljanju, ali so bili dejansko doseženi prihranki, kakor jih je prikazovala svetovalna družba, in tako, ali so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo pogodbenega honorarja.
Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev. Če je stvar odtujena za določeno ceno, pomeni ta cena okoriščenje. V primeru uničenja ali izgube stvari pridobitelj koristi sicer nima, je pa odgovoren za prikrajšanje drugi stranki, v kolikor je do izgube ali uničenja prišlo po njegovi krivdi. Prvostopno sodišče bi moralo, v kolikor je toženi stranki dopustilo, da odgovori na pripravljalni vlogi tožeče stranke, glavno obravnavo preložiti. Navedena kršitev v določenih situacijah lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa vedno. Pri tem je odločilno, kakšne trditve je stranka v takšni vlogi podala in kako jih je sodišče upoštevalo. Ugovor pobota je pravica tožene stranke, ki jo lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave, torej tudi v ponovljenem postopku, upoštevaje pri tem določbo 2. odst. 362. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0055670
ZOR člen 154, 155, 186, 371, 376, 376/1, 376/2, 376/3, 377, 749, 749/1, 751, 751/1. ZGD člen 258, 258/1. ZPP člen 291, 291/2, 321, 321/4.
zastaranje – objektivni zastaralni rok – subjektivni zastaralni rok – neposlovna odškodninska odgovornost – poslovna odškodninska odgovornost – odškodninska odgovornost člana poslovodstva – odškodninska odgovornost poslovodje – odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. – odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe – pridržana sodba
Vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A. d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila. Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita, saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita. Obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti. tekst : Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se v točki 2. izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu (točka 1. izreka) potrdi. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi. O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 454.339,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2000 do plačila. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila“ (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.048,71 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, opravi glavno obravnavo na drugi stopnji ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Obe pravdni stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po dosedanjih predpisih. Pritožba je deloma neutemeljena, deloma pa utemeljena. 1. O neutemeljenem delu pritožbe 1.1. O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka Sodnik lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali sodnik misli, da to obravnavanje ni potrebno (2. odstavek 291. člena ZPP). Tako imenovano pridržano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo tudi v obravnavani zadevi, saj je glavno obravnavo zaključilo 18. 4. 2008, sodbo pa je v skladu s 4. odstavkom 321. člena ZPP izdalo 20. 10. 2008. Ne glede na to pa se sodba tudi tedaj, kadar sodnik sklene, da konča glavno obravnavo, izdaja sodbe pa se pridrži, nanaša na tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu zadnje glavne obravnave (18. 4. 2008), zato se smejo vzeti za podlago odločitve le tiste okoliščine, ki so obstajale do zaključka glavne obravnave, ne pa dejstva, ki so se pojavila po njenem koncu. Katera dejstva naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo po končanju glavne obravnave, pritožnik ne pojasni. Zatrjevano čakanje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pd 41/07 ne pomeni uveljavljanje nobenega dejstva. Sodišče prve stopnje je prejelo spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 41/2007 22.4.2008 in bi moralo v skladu s 4. odstavkom 321. člena ZPP izdati sodbo in jo vročiti strankam najpozneje v 30 dneh. Pritožnik pa ne pojasni, v čem naj bi zamuda 30-dnevnega roka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zatrjevano oteževanje pisanja pritožbe proti izpodbijani sodbi zato, ker je v tem času že odločilo Višje delovno in socialno sodišče o pritožbi proti sodbi Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pd 41/2007, pa niso pritožbeni razlogi, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Uveljavljena relativna bistvena postopkovna kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 291. in 4. odstavka 321. člena ZPP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je v 3. odstavku na strani 8. izpodbijane sodbe razložilo svoje stališče do tožnikovih navedb o toženčevem škodnem (aktivnem) ravnanju s sklenitvijo škodljive pogodbe z družbo A.A. d.o.o. in opustitvijo škodnega ravnanja s prikrivanjem sklenjenega posla pred pristojnimi organi ustanovitelja tožeče stranke. Glede opustitve škodnega ravnanja se je sklicevalo na obrazložitev v izpodbijani sodbi, ki jo je mogoče povezati s tem, da je bilo članom glavnega odbora B.B. znano oziroma bi jim moralo biti znano, da je podpisnik domnevno spornih pogodb tožena stranka. Glavni odbor se je po statutu sestajal vsake 3 mesece, njegova naloga pa je bila tudi sprejem letnega delovnega in finančnega načrta ter sklepnega računa zveze B.B.. Zato ne drži pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ne loči med storitvijo in opustitvijo škodnega ravnanja (dejanja). Razlogi napadanega dela izpodbijane sodbe so v povezavi z ostalimi razlogi v izpodbijani sodbi razumljivi tako, da omogočajo njen preizkus. Uveljavljanja absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana tudi nobena od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). 1.2. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odškodninska terjatev za povzročeno (neposlovno) škodo, zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 376. člena ZOR). Navadna škoda nastane, ko pride do zmanjšanja premoženja (155. člen ZOR). Odgovor na vprašanje, kdaj je nastala škoda, je bistvenega pomena za odločitev o začetku teka objektivnega zastaralnega roka odškodninske terjatve. Škodljivo dejstvo in s tem protipravno ravnanje tožene stranke, tožeča stranka temelji na tem, da je tožeča stranka 24. 4. 1998 z družbo A.A. d.o.o. podpisala simulirano prodajno pogodbo za nakup blaga v vrednosti tedanjih 100 milijonov SIT. Znesek je bil nakazan iz računa B.B. na račun tožeče stranke in na račun družbe A.A. d.o.o. V resnici je šlo za posojilo družbi I. d.o.o. in ne za plačilo kupnine, saj sta bila nato sklenjena še dva aneksa k tej pogodbi (A1 do A3). S prvim aneksom z dne 1. 6. 1999 (kreditna pogodba) se je avans 100 milijonov SIT po simulirani prodajni pogodbi z dne 24. 4. 1998 tudi uradno spremenil v kredit, z drugim aneksom pa je bil podaljšan rok vračila kredita do 1.11.2000 in nekoliko povečane pogodbene obresti. Znesek „posojila“ družbi A.A. v višini 100 milijonov SIT je bil nakazan z žiro računa tožeče stranke 30. 4. 1998. Iz zatrjevane dejanske podlage tožeča stranka očita toženi stranki odškodninsko odgovornost direktorja d.o.o. po 258. členu tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah in hkrati po splošnih določilih odškodninske odgovornosti tožene stranke po 154. in naslednjih členih ZOR. Po 1. odstavku 258. člena ZGD morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Čeprav ni izrecne podlage o smiselni uporabi o odškodninski odgovornosti uprave delniške družbe za poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo je po uveljavljeni sodni praksi (primerjaj sodbo VSRS, opr. št. II Ips 166/2003) mogoče smiselno uporabiti določbe ZGD o odškodninski odgovornosti uprave v delniški družbi tudi za poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo. Kot škodljivo dejstvo, to je protipravno ravnanje tožene stranke tožeča stranka temelji na škodljivem ravnanju, saj tožena stranka ne bi smela skleniti simulirane prodajne pogodbe z družbo A:A., d.o.o., saj je bila slednja v času prejema posojila finančno zelo slabo stoječe podjetje, zelo zadolženo in ni dosti poslovalo ter ni imelo nobenega zaposlenega. Podjetje v takem finančnem stanju pri nobeni banki ne bi moglo dobiti kredita. Posojilo je bilo navidezno zavarovano z nekaj bianco menicami in akceptnimi nalogi na ime posojilojemalca družbe A.A., d.o.o. Vendar tožena stranka po zapadlosti posojila, torej po letu 2000 ni izpolnila nobenega od omenjenih instrumentov, kar kaže, da ni postopala kot dober gospodarstvenik. Po splošnih pravilih o odškodninski obveznosti morajo biti izkazani vsi njeni elementi, poleg navedenega škodljivega dejstva še nastanek nedopustne škode, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo ter odškodninska odgovornost. Iz zatrjevanih dejstev je lahko podana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A., d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila. Podaljševanje rokov zapadlosti (1. 11. 2000) bi bilo pomembno za začetek teka zastaralnega roka v razmerju med tožečo stranko in družbo A.A., d.o.o., ki je bila zavezana vrniti sporno posojilo po posojilni pogodbi. Za nastanek škode kot zmanjšanja tožnikovega premoženja, pa je v sklopu vseh pravotvornih dejstev, za odločitev o vtoževani odškodninski terjatvi tožeče stranke v tem sporu bistveno, da je škoda nastala tožeči stranki že s samim nakazilom spornega posojila tožene stranke družbi A.A.. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je šlo za trajanje škodnega dogodka, in da se je škodni dogodek končal šele z zapadlostjo spornega kredita družbi A.A. v vračilo, torej 1.11.2000. 5-letni objektivni zastaralni rok je torej iztekel (1.5.1998, 1. odstavek 361. člena ZOR), 1.5.2003 (362. člen ZOR). Tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s tožbo, vloženo 27.10.2005, je torej, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zastaran. 1.3. Subjektivni zastaralni rok neposlovne odškodninske terjatve Zaradi izteka objektivnega 5-letnega zastaralnega roka sicer ni več pomembno, ali je tožeča stranka vložila tožbo v okviru subjektivnega 3-letnega zastaralnega roka po 1. odstavku 376. člena ZOR. Vendar pa sodišče druge stopnje vseeno odgovarja na pritožnikove navedbe. Po 1. odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da mora oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR). Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi trditvami, da B.B. kot ustanovitelju tožeče stranke oziroma njenim članom glavnega odbora ni bilo znano, da je bil podpisnik domnevno spornih pogodb toženec. Sodišče druge stopnje dopušča možnost, da je šlo s strani tožene stranke za domnevno prikrivanje obstoja spornega kredita, vendar pa bi tožeča stranka ob tem, da so bila najeta bančna posojila B.B. začasno angažirana z večjimi obrestmi morala vedeti za kakšno vrsto kredita gre. Sodišče druge stopnje se zato strinja s tem, da bi morala tožeča stranka vedeti za povzročitelja škode in izplačilo sredstev družbi A.A. 5. 8. 1998. Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka pa bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita (1. 11. 2000), saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listinskih dokazil lahko ugotovilo, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo in za povzročitelja. Pritožbene trditve, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni utemeljena. Nenazadnje pa je tožeča stranka za škodo izvedela najkasneje s prejemom revizijskega poročila Računskega sodišča RS, 4. 9. 2002. 3-letni subjektivni zastaralni rok je iztekel pred vložitvijo tožbe (27. 10. 2005). Kazenski postopek, ki je tekel proti toženi stranki zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/II in I KZ, je bil s pravnomočnim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kpr 39/2003-68 z dne 29. 12. 2004, ustavljen (sklep v priloženem spisu Kpr 39/2003). Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da ni uporabilo 377. člena ZOR, ki ga je treba uporabiti kot posebno pravilo za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem le tedaj, ko je škoda ugotovljena s pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Pritožnik le na splošno govori o tem, da je policija pri zbiranju dokumentacije o sumu toženčevih kaznivih dejanj zasegala tako kopije dokumentacije kot tudi originale, ki jih je postopoma vračala predvsem v letu 2004. Tožeča stranka bi morala zatrjevati, s pomočjo katere dokumentacije, ki naj ne bi bila na razpolago, bi lahko ugotovila vsa pravno odločilna dejstva o vedenju za nastanek škode. Šele v tem primeru bi lahko sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z zaslišanjem prič. Izvajanje dokazov namreč ni namenjeno zatrjevanju dejstev ampak izvajanju dokazov o že zatrjevanih dejstvih. 2.4. O pogodbeni odškodninski odgovornosti Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2008 navedla kot pravno podlago toženčevega škodnega ravnanja tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz mandatne pogodbe. Pri tem je tožeča stranka izhajala iz istega historičnega dogodka, kot je bil opisan že v tožbi in njenih pripravljalnih vlogah. Sodišče druge stopnje se z možno uporabo določb mandatne pogodbe v zvezi z vodenjem poslov tožene stranke strinja. Poslovno razmerje med družbo in njenim poslovodjem ima značilnosti mandatnega razmerja (primerjaj 1. odstavek 749. člena ZOR). Najpomembnejša splošna obveznost mandatarja (poslovodje) je, da mora vedno ravnati izključno v skladu z interesi naročitelja (družbe, tožeče stranke), kar mu mora biti vodilo pri vseh poslih, ki jih opravlja zanj (1. odstavek 751. člena ZOR). Zato ima obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti (1). Opisani historični dogodek zatrjevane odškodninske obveznosti tožene stranke, ki je pomemben za uporabo določb neposlovne in poslovne odškodninske obveznost,i se prekriva. Zato gre za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme (2). Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno trditvijo, da tožeča stranka tožbe ni spremenila (3. odstavek 184. člena ZPP). Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, pa zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (3. odstavek 376. člena ZOR). Kršitev pogodbene obveznosti iz mandatne pogodbe res zastara v 5 letih (371. člen ZOR). Kot je bilo že razloženo, pa je že iztekel objektivni zastaralni rok, saj je nastala škoda tožeči stranki že 30. 4. 1998, ko je bilo sporno nakazilo izvedeno družbi A.A.. Zato tudi morebitni neiztečeni 5-letni subjektivni rok v smislu 1. odstavka 376. člena ZOR (le o vedenju za škodo in za povzročitelja) ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. 2. O utemeljenem delu pritožbe (v odločitvi o pravdnih stroških) Ob vložitvi tožbe sta bili tožeči stranki B.B. in C.C.. Postopek je tekel skupaj do odločitve Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 453/2005-22 z dne 17. 4. 2007, da Okrožno sodišče v Novem mestu ni pristojno za odločanje v tem sporu. Od tedaj dalje je tožbo tožeče stranke B.B. proti toženi stranki zaradi plačila istega zneska odškodnine 454.339,65 EUR obravnavalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu (Pd 51/2007). Po sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 18/2007 z dne 19. 9. 2007, pa je bilo odločeno, da je za odločitev o sporu med tožečo stranko C.C. d.o.o. Ljubljana in toženo stranko D.D. stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča, Zunanji oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 41/2007-42 z dne 30. 1. 2000, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in sklenjeno, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 6.095,34 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (primerjaj sodbo v priloženem spisu Pd 4107). Po navedbah pritožnika je bila omenjena sodba tudi potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sodišče prve stopnje pa je tudi v obravnavanem postopku naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 7.048,71 EUR (2. točka izreka). S potrditvijo zavrnilnega dela tožbenega zahtevka je postala pravnomočna tudi sodna odločba v obravnavani zadevi. S tem pa je prišlo do situacije, da je B.B. po sodbi Delovnega in socialnega sodišča, Zunanji oddelek v Novem mestu, Pd 41/2007 dolžan plačati pravdne stroške tudi v tistem delu, ko je še tekel skupni spor (za vse stroške nastale do 17.4.2007). Kot sprva sospornika bi lahko B.B. in C.C. v skladu s 1. odstavkom 161. člena ZPP krila stroške po enakih delih. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati prisojene stroške v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem do takrat, ko je tekel postopek skupaj, in jih v tem delu naložiti v plačilo skupaj obema tožečima strankama (3). Pritožnikove trditve, da toženec ne more imeti dveh izvršilnih naslovov za plačilo enih stroškov, brez odločitve, da sta jih tožeči stranki dolžni skupaj plačati, je pravilno. Zato je v stroškovnem delu sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje pridobi spis Pd 41/07 tudi v tistem delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, da bo lahko ugotovilo kateri del skupnih stroškov je bil pravnomočno priznan toženi stranki že v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Ostale stroške nastale v tem postopku, ki je tekel le med tožečo stranko S. in toženo stranko pa bo sodišče prve stopnje lahko odmerilo enako kot v dosedanjem postopku in jih naložilo v plačilo le tožeči stranki. V odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP. Ker je bila razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških, bo tudi o pritožbenih stroških treba odločiti v končni odločbi. --------------------------------- (1) Več Zakon o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, dr. Nina Plavšak, stran 62 v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodstva v razmerju do družbe, 263. člen ZGD-1 (258. člen ZGD). (2) Primerjaj D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 199. (3) Več glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 51 do 53.
Če se tožeča stranka v tožbenih trditvah sklicuje na ničnost sprejetih sklepov skupščine tožene stranke, že iz teh njenih trditev izhaja, da ti sklepi nimajo nobenega učinka. Že iz tega razloga predlagana začasna odredba z zadržanjem učinkovanja teh sklepov ne more predstavljati ustreznega sredstva, s katerim bi bilo mogoče doseči namen zavarovanja terjatve, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo. Ne glede na to, da je bil preklic 13. skupščine objavljen v Uradnem listu RS, št. 8/2008 šele 25. 1. 2008, torej po razveljavitvi sklepa o začetku stečajnega postopka, ta objava ne more vplivati na to, da preklic 13. skupščine s strani stečajnega upravitelja tedaj, ko je pravno veljavno svojo vlogo še opravljal, ne bi bil pravilen.
ZPre člen 67, 67/1, 72, 72/1, 72/2, 67, 67/1, 72, 72/1, 72/2. OZ člen 352, 352/1, 352, 352/1.
odškodninska tožba zoper upravo in predsednika nadzornega sveta - škoda zaradi vodenja posameznih poslov družbe - zastaranje terjatve - subjektivni zastaralni rok - namestnik predsednika nadzornega sveta
Zmotno je sklepanje, da bi tožnica lahko izvedela za domnevno škodo in oba povzročitelja škode najkasneje na skupščini dne 29. 05. 2003, ko so delničarji družbe obravnavali letno poročilo za leto 2002, v katerem je tudi podatek o prodaji C. L. (ki je bil predmet sporne pogodbe), saj bi vsak delničar lahko od uprave zahteval sporno pogodbo in jo preveril. Seznanitve družbe s sporno pogodbo ni mogoče enačiti s seznanitvijo z njo po posameznem delničarju (čeprav le ti sestavljajo skupščino). Kot datum seznanitve družbe je treba upoštevati datum, ko je bila s sporno pogodbo in njenimi škodljivimi posledicami seznanjena skupščina kot organ družbe (in ne posamezen njen delničar). Ta pa o škodljivih posledicah sporne pogodbe ni mogla biti seznanjena, dokler posebni revizor tožnici ni podal revizijskega poročila.
Namestnik predsednika nadzornega sveta nadomešča slednjega le v primeru njegove odsotnosti oziroma zadržanosti, nima pa legitimacije v imenu družbe vlagati odškodninske tožbe bodisi zoper predsednika nadzornega sveta bodisi zoper upravo družbe, če je predsednik nadzornega sveta prisoten oziroma "operativen".
OZ člen 90, 90/1, 90, 90/1. ZGD-1 člen 295, 295/2, 296, 296/1, 296/2, 296/3, 330, 330/1, 390, 390/1, 390/1-1, 296/3, 330, 330/1, 390, 390/1, 390/1-1, 295, 295/2, 296, 296/1, 296/2.
pravica do sklica skupščine - sklic skupščine na zahtevo manjšinskih delničarjev - diskrecijska pravica uprave - preklic skupščine - preklic skupščine, sklicane na zahtevo manjšinskih delničarjev
Sklic skupščine je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo (vsaj) 20-ino osnovnega kapitala, če navedejo namen in razloge zanj ter upravi posredujejo pisno zahtevo. V taki situaciji uprava mora sklicati skupščino (1. odstavek 296. člena ZGD-1) in ne gre za diskrecijsko pravico uprave, ali bo skupščino sklicala ali ne. Če namreč zahtevi manjšinskih delničarjev ne sledi, imajo slednji sodno varstvo za uveljavitev pravice do sklica skupščine (3. odstavek 296. člena ZGD-1). Čim pa uprava mora sklicati skupščino na zahtevo manjšinskih delničarjev, je logično, da je preklicati po svoji presoji ne more.
ZGD-1 člen 295, 295/1, 296, 296/3, 295, 295/1, 296, 296/3.
sklic skupščine na zahtevo manjšine - sklic skupščine na zahtevo manjšinskih delničarjev - pooblastilo za sklic skupščine
Sklic skupščine je mogoče zahtevati samo glede vprašanj, ki so v pristojnosti odločanja skupščine, pri čemer mora biti izkazana korist družbe od sprejetja predlaganih sklepov. Ker predlagatelja v svoji zahtevi nista z ničemer utemeljila koristi družbe od ponovnega potrjevanja že sprejetih sklepov na predhodni skupščini, katerih nista v predlogu niti konkretizirala, to pomeni, da nista ponudila ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče prve stopnje moralo postopati skladno s 3. odstavkom 296. člena ZGD-1. Predlog predlagateljev je zato vsebinsko nesklepčen.
PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0007701
ZSDU člen 3, 3. ZPP člen 236, 337, 337/1, 236, 337, 337/1. ZGD-1 člen 257, 257/3, 276, 276/1, 391, 392, 392-1, 276/1, 391, 392, 392-1, 257, 257/3, 276.
sklepčnost nadzornega sveta - imenovanje člana nadzornega sveta - predstavnik delavcev - dokazni predlog - pritožbene novote
Glede na določbo 3. člena ZSDU uresničujejo delavci svoje pravice v zvezi s sodelovanjem pri upravljanju družbe preko sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev in svojih predstavnikov v organih družbe. Iz navedene zakonske dikcije izhaja "zgolj" pravica in ne dolžnost delavcev izvoliti svet delavcev in s tem posredno svoje predstavnike v organe družbe. Ker gre za pravico delavcev, ne more namesto delavcev nihče drug (niti sodišče) imenovati delavskih predstavnikov.
Če svet delavcev ne izkoristi svoje pravice in ne imenuje predstavnikov v nadzorni svet, navedeno ne predstavlja razloga za nesklepčnost nadzornega sveta. Tudi statutarna ureditev družbe, ki določa število članov nadzornega sveta, ki so predstavniki delavcev družbe, ter skupno število članov nadzornega sveta, kot tudi strožji kvorum sklepčnosti ob sodelovanju delavcev pri odločanju nadzornega sveta, se pokaže zgolj kot pravica delavcev, ki v primeru, da delavci ne izvolijo svojih predstavnikov, ne terja spremembe statuta.
Zlasti v družbi z omejeno odgovornostjo, za katero je značilna tesnejša povezanost ustanoviteljev z družbo, lahko na cilje družbe močno vplivajo tudi njihovi povsem osebni interesi in pričakovanja, ki niso nujno ekonomske narave. Ni nezdružljiv z bistvom družbe in tudi ne v nasprotju z deklarirano pridobitno dejavnostjo družbe namen družbe, da družbenikom oziroma njihovim delavcem omogoči letovanje po nižjih cenah od tržnih.
Interesu družbenikov, izraženem s tričetrtinskim kvorumom, da obvarujejo personalni substrat družbe in da pravni promet z deleži omejijo, zakon daje prednost pred pravico posameznega družbenika do razpolaganja z deležem. Zato je tudi poseg v položaj obstoječega manjšinskega družbenika v smeri zmanjševanja njegovih pravic ali drugega poslabšanja njegovega položaja zaradi spremembe družbene pogodbe iz zgoraj navedenih razlogov dopusten.
Najstrožja obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža pa pomeni, da mora biti sestavljena s sodelovanjem notarja in ima na ta način značaj javne listine. Pri sestavi tovrstne listine mora notar stranke opozoriti na pomen oziroma tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla v smislu 42. člena ZN. S predpisano najstrožjo obličnostjo je zato zagotovljeno varovanje zaupanja v stanje v sodnem registru in s tem publicitetnega načela. Navedeni razlogi pa jasno izkazujejo, da je predpisana obličnost utemeljena v varstvu javnega interesa. To pa pomeni, da je predpisana obličnost tudi pogoj za samo veljavnost pogodbe.
Če skupščinski sklep navaja kategorije, ki predstavljajo vezani kapital, je ničen zato, ker vezani kapital pomeni varstvo za upnike. Sklep, ki nasprotuje tistim določilom ZGD, ki so namenjena varstvu upnikov, pa je po določilu 3. alineje 359. člena ZGD ničen.
Navedba kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, je v skupščinskem sklepu obvezna. Ne glede na to pa skupščinski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala po določilu 3. odstavka 356. člena ZGD, ki ne vsebuje kategorij, v breme katerih se umikajo lastne delnice, zgolj zato ni ničen. Če te kategorije niso navedene, mora pač uprava tak skupščinski sklep izvršiti tako, da je določilo 3. odstavka 356. člena ZGD spoštovano.
Oškodovanje upnikov ni predpogoj za ugotavljanje ničnosti skupščinskega sklepa. Ničnost sklepa pomeni, da že od sprejetja dalje nima nobenih pravnih učinkov (363. člen ZGD).
odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo po izbrisu družbe
V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZFPPod se določbe 3. poglavja tega zakona uporabljajo tudi za družbo z neomejeno odgovornostjo. Iz tega izhaja jasen sklep, da je potrebno tudi v primeru izbrisa družbe z neomejeno odgovornostjo uporabiti določbo 5. odstavka 27. člena ZFPPod, ki govori o smiselni uporabi 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD.Pravna narava odgovornosti družbenikov v primeru družbe z neomejeno odgovornostjo pa je v tem primeru drugačna od odgovornosti po 101. členu ZGD. Družbenik odgovarja za obveznosti družbe po 5. odstavku 27. člena ZFPPod kot za svojo obveznost, ker gre za univerzalnega naslednika izbrisane družbe. Njegova odgovornost pa je časovno omejena v smislu 2. odstavka 394. člena ZGD pod pogojem, da upniki uveljavljajo terjatev do družbenika v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Povsem drugačna pa je pravna narava obveznosti družbenika na podlagi 101. člena ZGD. Gre za subsidiarno odgovornost družbenikov, ki odgovarjajo za tuj dolg, iz česar izhaja drugačna dejanska podlaga, ki bi jo tožeča stranka morala v postopku zatrjevati.