Niso pomembne zgolj diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost in ravno slednje je sodišče z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca tudi podalo. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna jasna ugotovitev izvedenca, da bi brez razbremenitve "brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg" pri tožniku prišlo do dodatnih okvar.
Toženka izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik).
Skrajni položaj nedovoljenega izvrševanja pravice je navidezno izvrševanje pravice. Za takšno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu (udeležencu obligacijskega razmerja) škoduje.
Ravnanju tožeče stranke, ki je (šele) po tem, ko je od Pogodbe že odstopila tožena stranka, ko je torej tožeča stranka ugotovila, da je zanjo bolje, da toženo stranko prehiti ter sama odstopi brez odpovednega roka prej, preden se izteče odpovedni rok, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Tožeča stranka je tako ravnala z namenom zagotoviti sebi boljši, toženi stranki pa slabši pravni položaj.
Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (83. člen ZPP).
Na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, gre torej za stvar izven pravnega prometa. 438. člen OZ pa v prvem odstavku jasno določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Tudi ko je marca 2019 tožena stranka ta status odpravila in bi torej vzrok ničnosti morda prenehal, pa zakon izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, razen če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Prepoved prometa z javnim dobrom pa zagotovo ni manjšega pomena.
Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.
Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.
V konkretnem primeru je podana podlaga za analogno uporabo 113.a člena ZS.